Thursday, April 23, 2009

NERODNA STVAR

Bil sem osamljen, jasna stvar, ko sem loveč zadnji temperaturni vlak odrinil v notranjost strašne puščave... in 1300 kilometrov kasneje priguzil iz nje skoraj na istem mestu. A in Ž sta bila eno in isto. To se mi zadnje čase pogosto dogaja. Vmes pa lov na pobegle kamele, eskiviranje zdolgočasenih soldatov, leteči tepih čez krtine koaguliranega časa, religiozne bakanalije, nemarno valjanje po nomadski mošeji, še en zaguzek v sebhi, slalomiranje Alberta Tombe čez minsko polje, pol kile gnilega krompirja, veliko novih poznanstev, veliko mesa, črna noč brez mesečine in prečkanje zapeskane reke. In kot rečeno solo občevanje z elementi.

 

V takih okoliščinah je nitkanje zob oteženo...

kaj šele vzgoja naraščaja. Poglejte si no te nogice, pa naj še kdo reče, da mlade mamice niso seksi! Tudi če so brez sredstev in nepremičnin. Tole siroto manekenko, izgubljeno v peščenem viharju poporodne depresije, sem suvereno popeljal nazaj v naročje legitimnega lastnika, oziroma njega do nje. Je nomad debelo gledal, ko sem se mu iz vrtinca prahu najprej naslikal jaz, bledi mrtvaček

in ga nato z lascivnimi gibi zmamil do omenjene mamke, ki jo je zaman iskal že cel dan. GPS tuintam vseeno prav pride. In tu izkoriščam priložnost, da odgovorim ciničnemu zmrdovanju skeptikov nad fotko 2, ki naj bi bila dokaz, da sem kljub značilnemu širokoustenju in junačenju že spet dezertiral iz varnega zavetja lastne jazbine. Ne bo držalo, temveč sem nomada za protiuslugo nagnal gor na kucelj, rekši, da naj samo ta srebrni knof stisne in to večkrat, da bo za ziher, potem ko predhodno nacilja rumeno-bež škatlo. Bil je izjemno efikasen. Naškljocal je 135 fotk, še preden sem si utegnil našminkati usta, natupirati čupo, vstaviti silikonske vložke v modrc, zamenjati delovni kombinezon za večerno haljino in se v dokaz nastaviti objektivu. Bo treba verjeti na besedo. Ki ni konj. Jaz tega z besedo in konjem nisem nikoli razumel, priznam. Kakorkoli, ko se je burja za silo polegla, sem napol miže in s stisnjeno rito odplužil do daleč naokrog edine znosno neprepihane parcele, katere edina hiba je, da še ni katastrsko zavedena:

Spodrsljaj upravnih organov s pridom izkorišča šakalja družina brez stalnega bovališča. Ko sem se naslikal pod njeno skalnato domovanje, sem videl samo par oči, še to nisem bil gotov, ali je fenek, sosedova mukica ali pa petelin, a zarana naslednjega dne sem jasno in glasno slišal koncert lačnih šakaljih mladičev:

»Kaj, že spet tej trikrat prežvečeni skakafci (skakajoče puščavske miši, op.prev.), oćemo burek, oćemo pitu, oćemo sarmicu, oćemo hurmašice!!!«

Cel aufštand skratka. Zamaštal sem, kako bom enega udomačil in potem v ljubljanskem Tivoliju pecal eno konkretno kozmo-bjondo na »Kakšne pasme je pa tvoj?« foro.

»Ja moj je pa mrhovinar.«

Ona pa (z nejevero v glasu in že rahlo narajcano):

»A res, pa tako cortkano zgleda...«

Šakali so dejansko zelo lepi. Samo slikati se pa ne marajo preveč.

Tudi če jih zasleduješ na konec sveta... Se pa zato veselo razmnožujejo. Zadnje čase jim je, kot vsem mrhovinarjem, globalna klima izredno naklonjena.

3 comments:

Note: Only a member of this blog may post a comment.