SA POGLEDOM NA MORE

Vedno sem BIL sanjal, da bom tako kot Mesna Milek nekega dne slonel na kamniti okenski polici vile nad amalfitanskim zalivom in puhal v nebo čeleste dim kubanske Cohibe. Zgodilo se mi je isto kot Eriku Satieju: čakaš, čakaš, pa nič. Tako torej ždim kot zapuščena mamka iz doma obnemoglih Tabor na božični dan in svetoboljno zrem v daljavo.

Ah Lepa Vida, kdaj bova spet odjadrala v Aleksandrijo? Ti in jaz, sama? Vsak dan te čakam in sa čežnjom zrem za južni kanton, od koder pa prihajajo samo premraženi senegalski migranti v mavretanskih pirogah.

Tiste strije na pleksiglasu: sve su to moje suze. Zrem do poznega večer, ko se ocean sprevrže v reklamo za Silverado (Eldorado je na vrsti od junija naprej).

Te dni je huda plima. Plimovanja so jako komplicirana stvar. Že leta študiram knjižico »A Sailor's Guide to Wind, Waves and Tides«, pa zadevi še nisem prišel do dna. V laguni Dakhla se stvar dodatno zakomplicira zaradi lokalnih, se pravi lagunarnih specifik. Kakorkoli, malo je navalila ta plima.

Fatman je za vsak slučaj zavihal krinolino.

Pa v kolena je rahlo mehek ratal, z vsega 0.9 bara v pnevmatikah

je prav po jehovsko pripravljen za šprint na vrh hriba, če se tisto, na kar vsi pošteni ljudje čakamo že odkar vemo zase, pripeti prav danes. Fatman je redi, jaz pa zamišljeno zrem v čudeže narave

in čakam, da šakalji par počisti ostanke moje večerje. Danes se mi prav ne da pomivat. Tudi zob si ne bom umil. Eto'O.