POD MOJIM OKNOM

Tole bi se dalo označiti kot čisto podvajanje, a vendar: med potjo iz Dakhle na jug sem se v trenutnem navdihu odločil za kvantni skok v polje konceptualnega. Do nadaljnega bom slikal samo še razglednice (saj to je tisto, kar vleče, kajne?), se pravi bom škljocal samo še udobno nameščen v odzadnjem sedežu, s šalčko toplega čaja v roki.

Ekola:

Tole je Casa Espagnol, eden redkih placov na obalah Zahodne Sahare, v katerem bi drzni jadralec našel nekaj zavetja za čez noč. Zaliv je namreč solidno zaščiten pred prevladujočimi vetrovi iz SZ-SE kvadranta. Zadnja dva dni je končno začelo pihati. Saj ne da bi bil tega vesel. Tu sta celo dve boji,

ki so jih za sabo pustili nadebudni marikulturniki, ki so tu zaštartali kultivacijo dva pošta nazaj ovekovečenih pizdic. Pa se nekako ni izšlo. Pizdice niso navrgle dovolj cvenka ali kaj. Oprema je še vsa tukaj, malo abšlesana, pa ne preveč, tako da če koga zanima, prosim. Tukaj sem naletel na kolibo z očetom in sinom, ki bi pravzaprav moral biti v šoli. Pa na dva upokojena Francoza s hudim ex Pariz-Dakar tovornjakom, pa na Bretonca z land lover mobilom. Sami rahlo ukazovalni upokojenci pritlikave rasti. A žilavi, kot podplat iz Mišelin gume. Kakorkoli, en upokojenec non-stop vleče ven ribe porcijašice. Po mojem ima hladilnik že zabasan. Po mojem mi dostava na dom ne gine.

Samo naj jih proba prinest neočiščene!

Kat. Rez. Šnit. Sem šel malo naokrog. A verno sledeč konceptu iz kamiona stopil nisem. Prispel sem tudi v Chico, najbolj raff ribiško vas na obalah Zahodne Sahare. Kraj neizrecne umazanije in čudovitih porcelanastih skal, ki se fosforescentno vijolično svetlikajo v sončni svečavi, če uporabljaš fensi daljnogled znamke Eschenbach. Sicer je Chica ena taka maroška Avstralija v Zahodni Sahari. Ribiška kazenska kolonija. Vsi so nadrkani do amina (musliči rečejo amin, ko nehajo molt). Tako na prvi uč. Ko pa se bolj informiraš, ali pa poznaš prave ljudi, stvar zgleda takole: Mustafa, ribič iz Case espagnol (sicer gostinec, po pedigreju pa poljedelec), je časten človek. Kot tak je branil čast svoje žene in za to dobil 10 let strogog zatvora u KP Zenica. Po šestih letih je prišel ven – na račun novega kralja in od novega kralja prvorojenca. Pa naj še kdo reče, da monarhija ni kul družbena ureditev. V čuzi je Mustafa bil z nepismenim modelom, ki se mu reče Bulbul. Njegovo pravo ime, poleg mame (če jo ima) in Bulbula samega, pozna le še Mustafa, ki je Bulbulu pisal prošnje za pomilostitev in taka brezupna jajca. Mustafa in Bulbul nista več neka strašna frenda, je pa usoda obadva naplavila zelo blizu eden drugega. Bulbul operira iz zaledja bencinske črpalke pri Chici. Je taglavni diler v teh krajih. Baje da proda od 1.5 do 2.5 kil šita na mesec. Poleg tega fura še rejo drobnice, t.j. odkup ukradenih ovčk'n'kozic in preprodajo le-teh. Futra jih s starim kruhom, ki ga zanj zbirajo v Chici. Če hočejo kak džojnt po akcijski ceni. Ovce čuva Nažim iz Casablance, ki je bil tam guardian, to je neke sorte paznik parkiranih avtov. Ker Maroko na veliko leze v rit Evropi, želevši postati še boljša Slovenija, se po novem prodajajo koncesije za gaurdiene. Nažim ni mel keša za koncesijo. Nekdo drug pa ga je imel in je Nažimu rekel odjebi stari, zdaj sem jaz tu gospodar. In zdaj Nažim mona 2.000 km južneje dela za Bulbula v eni blatni in orenk zaminirani luknji 8 km od ceste. Za 25 dirhamov na dan. To je za čike marquiz, pa še sedem dirhamov ti ostane. Na že omenjeni bencinski se tudi na veliko porodaja alkohol. Tuj in domač. Za tujega nimam keša, ampak domačica, ki se ji reče mahja, po frenčosko pa »o de vi«, v prevodu »voda življenja«, me je pa kar zaintrigirala. Še posebej za to, ker jo prodajata dva kraljeva žandarja! Na bencinski imata mizico in dva stola (sposojeno iz kafiča), pro forma nekaj čekirata promet, v resnici pa za Bulbula prodajata mahjo. Jaz sem jo dobil zastonj. Se mi zdi, da zato, ker sem bil nasmejan. Jebi ga, zrem smrti v oči, kreditov nimam, pa mi je vse smešno.

PS

Aja, ker me po novem nosi v vode Imelde Marcos zvane Narcos in imam že 2.999 parov čevljev, sem en par pač šenkal Nažimu. In Nažim mona je ta stare, čisto v redu cipelice gladko zadegal čez rame v nek grm, kjer so jih takoj napadle ukradene kozice, namesto, da bi jih skušal prodati Bulbulu za dvojno ceno.

PPS

Aja, kje da so zdaj razglednice?

Ma evo vam.

PPPS

Aja, vsake toliko kak nadrkan ribič trešči kako defektno hobotnico na moje vetrobransko steklo. Še dobro, da brisalci ne delajo. Predstavljajmo si zdej ta mess. Modro počakam torej dan, dva, da nemili veter in muhe Ce-Ce hobotnico zmehćajo in potem ekspertno zasukam kuhalnico. Nastane pričujoča razglednica.

In še nekaj manj ugodnih stranskih produktov, o katerih več v naslednji številki €migratorja.