KOMANDANT STANE

Spoštovani, odkar so Kitajci preplavili svetovne trge, bazarje in suke, vemo, da čas in prostor nista več ne vem kako dragoceni, kaj šele nepremakljivi dimenziji. Se pravi lahko skačem kot en Slovenc. Na nek način je to vendarle olajšanje. Dobronamerni lahko namreč vsemu navkljub zaznajo določen progres, če denimo nekje v gošči medmrežja za trenutek spazijo pravokotnik z nekaj našaranimi piksli in nad njimi naslov:

Komandant Stane

Je rdeč in kuhan kot rak.

Stane in njegova bagra. My Own Private Stane McDolanc. Mi greje želodček že četrti dan. Hvala bogu, da mi ta rdeči stojijo po strani. Da pa tole ne izpade kot en samozadovoljen haiku, se polni naslov današnje pošte glasi »Komandant Stane in drugi obrazi smrti«. Uaha. Takoj se odprejo naslednje možnosti za aseptično prekospletno komunikacijo:

Dvolična smrt.

Mrka smrt.

Ma dio porko ta smrt.

Lepa smrt, oziroma posmrtna belezza (nota bene rdeča lička, ki v mojem loncu so končala).

In slednjič dame in gospodje, prava stvar, pra-pra-prasmrt. Šokantno, škandalozno! Naravnost iz rova Sv. Barbare in kanala Sv. Odorika! Prvi materialni dokaz množičnih izvensodnih pobojev nedolžnih nevretenčarjev, katerih edina krivda je bila, da so po najboljših močeh jahali val takratnega časa. Bili so to težki časi. Danes so časi lahki. In če vam slučajno ne ugajajo, si lahko brez prevelikega odrekanja kupite drugačne čase mejd in čajna. Ukrojene po meri samo za vas.

Dolg je marš od rdečega prekucuha do osveščenega konzumenta.

Ni revolucije brez evolucije.

Huantananera.