NEKE VRSTE RASTLINA

Moja naljubša plaža ni nič spektakularnega.

Je pa v grobem v redu. Kot prvo je lepo zaščitena pred vetrom. Beli pesek prave granulacije omogoča kot drugo brezšiven vstop v vedno spokojni oceanski rokav, tako ob plimi, kot ob oseki. Gneče kakopak ni. Prvovrstna hrana je v pešadijskem radiju. Vongole, divje ostrige, ribe & raki in kajpak klapavice velikanke / magnum pedoči / pizdice gromozanke:

Ob oseki dosegljive z levo, samo gležnarje je treba sezuti. Za časa plime se je treba malce bolj potruditi. Sem sicer malo iz vaje, ampak a ne spominjajo dejansko na...

Treba pa je dodati, da zaradi svoje velikosti pizdice v svojih nedrjih zadržujejo toliko vode (morske seveda), da kakršnakoli buzara odpade. Treba se je znajti drugače. Kakorkoli liiiz, mljac in slurp.

Obilna je slast pecanja lastne hrane. Plaža je zelo primerna tudi za pomivanje posode. Tu nekje živi ribji orel (fotko je stisnila Freya McDolanc).

Na hribu točno nad plažo ima brlog šakalji par. Sicer sta homoseksualca, nekakšna pravičneža in komunista, a iz letala se to sploh ne vidi. Na koncu plaže je majhen kanjonček, v katerega se ob silnem vetru zguzita dva terenca in se pretvarjata, da je bonaca. Zaradi narave saharske obale je takih placov malo in so dragoceni (še enega sem zvohal nedaleč proč od prve in di oridžinale farme ostrig, ki jo fura dama Pascale, ki izgleda kot stara klapavica, majkemi). Čeprav letos še vedno ni nobenega vetra, tako da morda zgolj zganjam paniko za prazen nič. Klima se je pač spremenila, na bolje, jebi ga, kaj čmo zdaj. Cmerali se ne bom. Čeprav, na moji najljubši plaži neredko postanem prav ostudno sentimentalen – mesto Dakhla je onfas na drugi strani zaliva, 8 km zračke in mami z obeti civilizacije, priziva dobro družbo in seveda tone spominov, tako blizu, a le tako daleč. In da ne bi spet jokcal, se raje zazrem v bledo lice matere zemlje in potem vidim to:

Kot nek prašpeh, en kos nečesa, kajvem, svašta, krneki, če se ne motim.

Nima glave, nima riti. Plastika ni, pa dobro, kaj je to? Odgovor slavnega prirodoslovca in naturoljuba Morovića je: preberi spet naslov in pejt spat.

Za tiste, ki spati ne moremo, pa PS:

Lejdis in džentilmen pliz naj vam predstavim čudovito, senzualno, eno in edino Anđelino Đoli ;)

(extended version)

Kako lepo prijazno se smejčka. Meni stalno, vam pa kolikor šef dovoli. Naša Anđika je €-migratorju naredila res neskončno veselje. Še moj alter ego,

se je zdramil, se obrnil na drugo stran

in spal naprej (courtesy of Tomaž Šalamun). Za razliko od treh starih kosti.

Le-te obračam samo še jaz, ker je njihova lastnica želva Caretta caretta preminila. Vem, da je za lase privlečeno, a ob slednji vedno pomislim na porš carrera alias srebrna koreta. No, in potem je tu še, še pomnite tovariši: morski vrag, Stane McDolanc, naš Barbapapa osebno, ki mu Anđelina do gležnjev ne seže.

Jabadabiduu!