HOTEL DE POLICE

Polis

Po sili razmer sem bil primoran narediti izjemo, zapustil sem varno zavetje lastne jazbine in obiskal Hotel de police. Napis na poslopju rahlo pink štiha se v svoji polnosti glasi: SURETE NATIONALE / HOTEL DE POLICE. Lahko bi to poslovenili v Hotel palice. Ker se iz njegovih kleti redno razlegajo kriki. No, roko na resnicoljubno srce – zadnje čase redkeje. Ampak zlopamtilo folk je vseeno nadrkan. In potem prihaja do nesporazumov. Kot recimo med potjo do Hotela palice, ko me je skoraj podrl motorist. Zanalašč. Pa sem se razhudil. On pa se je samo šalil. Pa sem mu zagotovil, da mu bom tudi jaz za šalo razbil radiator, če se še enkrat spomni kaj takega. Pa se je zgrozil, da kaka je pa to zdaj za ena šala. Pravijo, da je Dakhla mesto, v katerem je vsak dobil svojo porcijo batin, v katerem je vsak vsakemu jebal majko in v katerem je vsak sosed nabrisal vsako sosedo, tačas ko je sosed to isto počel drugim sosedam. Mesto, v katerem noben dedek ne more biti gotov, da njegov vnuk ni slučajno hkrati tudi njegov stric. Morda ti vsled tega kelner tu vošči dober tek šele, ko poravnaš požrtek in zapitek. Kaj on ve, morda si pa njegov čukundeda. Skratka tu se človek enostavno mora počutiti kot doma, sicer bi kaj kmalu pobegnil. Zakaj sem obiskal Hotel palice? Ker sem že tri mesece tukaj in je treba ali ven iz tega raja ali pa podaljšati turistiše vizo. Sem spreten, se pravi, da prijadram mimo vseh vrst, oborožen zgolj z enim takim veliiikim dolče & zgarbana smajlom, direkt do ta pravega kapsa. Ki je v službi.

»Ste musliman?«

»Ne še.«

»Pa kar za 3 mesece bi podaljšali?«

»Pa da.«

»Zakaj pa?«

»Morda v tem času postanem musliman.«

»Dobro pridite v petek ob 11h.«

Najprej viza, potem kuskus. (Petki, ki so ekvivalent naše nedelje, so namreč rezervirani za mamo in kuskus.)

Pri nas je pa najprej prošnja za vizo, potem pa prst v rit. V rokavici iz cenenega lateksa. Brez vazeline.«

Podobica neukim množicam ne pomeni ničesar, izobraženci pa vedo, da simbolizira Svetovni dan boja proti parodontozi,

kriminalno dragim dentistom in ostalim rakunom.

Ma mam konkretne težave s čekani. A v Dakhli le ena po poli zaupanja vredna dentistka: Lioumila Shekli. Receptorka se imenuje Majda Fahim. Gajstna baba pravi, naj do julija ne zapuščam varnega zavetja lastne jazzbine, ker da so trojno prebukirani. Tali Fahima pa ne sme zapustiti Issraela, enako Mordechai Vanunu, pa ene miljon Palestincev. No, slednji lahko. Enosmerno. Brez narkoze.

Tudi tale podobica je večini španska muha, jaz pa vem, da predstavlja kolosalnega pisateljskega talenta (babilonska enota za težo), katerega čas šele prihaja. Up in nada očetnjave. Malo je pa tudi nostalgije v igri: ah, ti ćevapi. In šele prijatelji... Roberto, Jon, Eki, Uwe, Eli in Ali, Jaanus, Djaba in Houche, Zlata in Irfane, kje ste?

Zadnji dve podobici pa v tem solzavem vzdušju služita izključno lajšanju duševnih bolečin z estetskim paracetamolom.

ario