BREZ PODNAPISOV

 

BOLANIA UNITED

Iz Llegleta smo eksperimentalno nastrojeni krenili v smeri gorske verižice Lehuejda. Tudi smo bili počasi v formi za prvo resnejše srečanje z nomadi. V pušči ista slika kot zadnje dni: vse zeleno in napredovanje temu primerno počasno. In gneča nenormalno velikih čred kamel (običajno jih v enem gengu ni več kot 60, tokrat smo videli večstoglave črede). Videli nomade. Eni nas niso šmirglali pet pik, drugih ni bilo doma (nobenega džipa pred šotorom), tretji so se skozi okular daljnogleda zdeli … morda drugič. In ko se je že zdelo, da bomo zaradi prevelike izbirčnosti in cincanja ostali brez družbe, smo padli v kar velik kemp, kjer so ravnokar utrnili življenje mladi kameli. Super. Kamelje mleko in sveže meso (vem, v daljni Sloviniji to zveni rahlo mimo, a tu je to pač to). Kemp je bil v večih pogledih unikat: en bogat samski mož, njegov oče z ženo, ženina sestra, vnukinja, sin pobalin, štirje delavci (vsi Maročani) in pridružena podentiteta – dva mladeniča (eden Saharec, drugi Maročan + mavretanski pastir). Mladeniča sta po mojem zbežala iz protestnega taborišča Gdim Izik, ko je počilo. Datumi se ujemajo, in že dva meseca sta v pušči.Pridružena podentiteta zato, ker je njihov šotor kake tri kilometre stran, razdalja, ki je zdaj, ko je meso, ni težko prehoditi večkrat dnevno (in tudi metabolizmu je to v korist).

Mladi Moha je akrobat, njegob buddy Ziko pa pesnik in fen death metal popevk.

Ruska lovska puška in zajčki, zajčki, zajčki.

Oča so za Špance iskali nafto in plin, mama fenomenalno obvladajo lokalno geografijo. Sestra bolehajo za revmo. Paco bi skoraj zajčka ujel, če ta ne bi bil tako napadalen...

Noči v puščavi so dolge in hkrati kratke, še posebej pozimi, ko se hitro stemni in se debatira do pozno v noč, potem pa je treba še pred zoro vstati, da se pomolzejo kamele, se k seskom pripusti še kamelji narastek, nakar se vse skupaj odpremi na pašo.

Vse pod budnim očesom mas macho que mačota, enega krjavlja, ki gets to have all the ladies. Ah, življenje ni fer. Ker je simpl ko pasulj. Za nekatere. Odraslim (ljudem) dnevi minevajo v prehajanju iz šotora v šotor. V velikem šotoru kraljujejo ta stari in z njimi tradicija, izročilo, modrost in take stvari, v malem šotoru so mladi, je žur, norost in veliko humornega teatra. Hoho, sanje o nočeh v daljni Dakhli, kjer so svobodomiselne dame in prešerni napitki in ostale opojne substance. Gore poželenja se napihujejo pod streha male hajme, ko pade noč in se fantje preoblečejo v ženske in zafurajo svoj seksi ples: disko hajma sahara, raj za našega DJ planktona aka Geronimoja. Še dobro, da nono spi.

 Bi ga fršlok trofnu. In zato tudi ni trans metro lgbt disko fotk.

Kjer je meso kamele, je tudi veliko obiskov (iz skrbi, da se meso ne bi pokvarilo). In kjer so obisko, je veliko zgodb in akcije. Prakticiramo slavno tehniko – eden dela, šest jih gleda, da ne pride do nepotrebnih napak. Zgodbe so z obeh strani velikega zidu, ki loči maroško Saharo od saharske Sahare. So tudi s Kube, kjer je AbdelK preživel desetletje in pol, se tudi poročil in vse to. Kuba je tu cenjena država – zaradi palm in sproščenega življenjskega sloga. Kuba je zakon.

Pod večer zagori ogenj, se peče kruh v razbeljenem pesku, gre nona na potrebo: WC je daaaaleč, ker je vid dober. In potem se kar naenkrat spet zbudiš s piskanjem v ušesih, od silne tišine, en ošvrk včerajšnjega ognjišča pove vse, spet smo sami na svojem.

 

LLEGLET

Lleglet je eden najljubših mi placov v Zahodni Sahari. Mična oazica sredi puščavskih špičakov je sila nedostopna: Če niso prepadne stene, so pa ekstenzivna minska polja. Do cilja vodi le ena, do amena zapeskana, okoli-varžeti-v rit-pot. In potem si tam.

 

Prvo kot prvo je voda izjemoma obilna in izvrstne kvalitete. Zahodna Sahara je s to dobrino sicer sila skopa, da ne rečem zagamana: praviloma lutaš in lutaš in ko končno najdeš vodnjak, razočara z lužnato-milnatim okusom, da je še kuha le pogojno možna. Kot drugo je Lleglet praktično neobljuden, tu je človek brez težav lahko vsem na očeh sam. Sprehodi po okoliških vršacih so vrhunski, veter brije kot satan, a v oazi je mir. Tuintam kaka amerikanerska letalska bomba. Tko, Za suvenir.

MALA KOREKCIJA

Resničnost je seveda žmohtnejša od nekih na predsodkih temelječih predpostavljanj. Pot do Imlilija in njegovih krvoločnih endemičnih ribic je bila nadstandardno eventfull. Najprej surla na zadnjem bastionu civilizacije: benz-shop je šel v maloro in z njim sanje o eni poslovilni echt čokoladki, ki so načelomana na voljo, odkar je maroški kralj sklenil carinsko unijo z združeno Ojropo (drugih blagodejnih učinkov zaenkrat še ni opaziti). No, razen olajšanega postopka bankrotiranja. Potem Roza bordel, kot ga je poimenoval moj novi poliglotski sopotnik.

Potem skoraj pred ciljem zaskok hitre motorizirane patrulje maroške vojske: tipičen napad maroškega razcapanca brez čina, ki bi bil v bistvu rad zgolj vljuden, izpade pa kot napad z atomskim orožjem. Bogu hvala je hitro prišel nadrejeni mlajši oficir v trenerki, še frišen z vojaške akademije, ki ga zaenkrat v življenju zanima še vse, hkrati pa ga seveda ne bi rad takoj na štartu delikatne kariere kolosalno polomil. Mladi oficir tužne oči, sam v puščavi z nekaj neotesanimi telebani, daleč od rodne Casablance in to je šele uvod. Le visa pour l'enfer. Fotk očividno ni. Bo treba kar na besedo verjeti, da se je vse srečno končalo. Edino ribice so se že spravile k počitku in jim naše besno hranjenje s starim subvencioniranim kruhom ni preveč imponiralo. Jedle so, to že, ampak ne v stilu piranh, temveč bolj na način diž-se-zemljo-da-legnem.

DJ Planktonu je to hitro postalo brez veze. On je navajen akcij malo drugačne intenzitete. Iz prve vrste. Tako da smo šli vsi mirne duše spat. Edino mladi oficir je še enkrat prišel po dodatne klarifikacije in nekaj nasvetov. Zjutraj nekaj trenutkov za konfrontacijo s specifikami lokalne flore in favne.

(Nota bene molim lepo rahlo neostro naokrog obrnjeno avtorjevo nogo: kak ekstorcionizem, kaka požrtvovalnost!)

In nekaj trenutkov blagih sumničenj ali nas kraljeva armada ne bo še nadalje konzultirala in entertejnala. Ma ne, je zmanjkalo bencina za danes. Svoboda. Puščava je spet, ne, še bolj, zelena kot irske livade.

K podobici moram navreči opazko o potuhnjeni naravi kao nikomur nič hudega hoteče zelenjave in ostale solate: za pogledat je lepa, ni kaj, a ko nastopi njenih pet minut, zmaliči nekoč omikano, fino zglajeno lice puščave v razbrazdan kaos grbin, žil, bunk in brazd, čez katerega se še visoko motivirane kamele le s težavo spotikajo. Hitro tekoči peski različne koloracije postanejo celo najagilnejšim Nišanom in Yotkam Doberdob, Waterloo (kakšno blesavo ime!) in Harmagedon. Natanko tako kot pri nas, ko so nam ciniki v pradavni, 1991-ega temini v rito bili zabasali freedom of choice in je dotistihdob v svetovni brhkostni špici rezidirajoča polovica populacije kot mutavec na imejl navalila na Milke, Snickerse in druge osladne svinjarije, da bi se čez noč izrodila v armado odurno zamaščenih mozoljark. Tista povodenj ogrcev bi še Atili Hunu nagnala srh v kosti. In potem imamo ulice polne kemično retardiranih avtokastratov, ki se v najboljšem primeru, če se jim prikaže Marija, nadejajo za bežen moment instantne pozabe uzreti kako Kaka Šanel ker-se-cenim pudrnico na dveh nogah, ki gara 14 ur dnevno, zato da si lahko v prstih minutah mozolje retušira. Takle mamo. Jaz osebno najbolj trepečem pred realno možnostjo, da mi aknasta politesa napiše špehato 200-jevrsko položnico, ker se mi je od betežne sosede kuža za hip snel s povodca.

Enako kot Kosovel in Gregorčič, so ptičkom tu sredi pustinje take neavtohtone psihoze španska vas, oziroma muha. Oni zgovorno skovikajo, pa kobre veselo sikajo, škorpijoni pilijo žela, medtem ko žirafe, levi in druga goved že trkajo na dveri paradiža. Fatman si vse to pozorno ogleduje. Ma mu ni nič kaj preveč jasno. In itak – boli njega cilinder.

In mi? Nas ni nič strah, ker so marsovci z nami. Manj strašna je noč.

In siesta je zaslužena. Tako na Žemlji, kot v ne-besih.

MALA ANTICIPACIJA

V bistvu je to skok v prihodnost, oziroma back to the future, ampak tempo modernega spletnega življenja zahteva, da po vojaško korakamo v ritmu z ostalimi sotrpini, zato (preden mrknem za 2 tedna z neta) tale mikro raport:

1. Težko je bilo za sabo pustiti mrko mačeho Dakhlo, saj je bilo druženje z dvema Angležema, ki sta potem, ko so otroci odfrleli, prodala vse, od RAF kupila avtobus znamke renolt in se zelo na izi, hudo kvalitetno podala v širni svet. Strašno sta bila hvaležna, ko sem jima izdal tajno lokacijo, na kateri grešnik g. Doums razpečuje alkoholne napitke. Nakar smo liberalno nazdravljali naši sreči, preklinjali najbolj totalitarno državo na kugli zemaljski - namreč Združeno Kraljestvo Velike Britanije in domišljijsko potovali po zadnjih kotičkih, kjer se človek tam pri njih še lahko počuti človek (Charley’s Inn na koncu 6 km kolovoza, nedaleč ne preblizu mesta Nowich, doma varjeni žlahtni angleški pale ale (pejl ejl), pa poceni, kakor tudi zastonj kampiranje, ki je sicer v VB preprovedano). Hja, smo imeli solze v očeh (tudi Paco), ko je prišel na obisk DJ Plankton in je bilo treba modela peljati na špancir v puščavo :)

Next stop, javni tuš, na katerem z velikimi modrimi črkami piše:

Jaz tepko sem pa vsa ta leta mislil, da je to dobronameren nasvet “ne pozabite, da voda ni pitna” (namreč res ni pitna, je pa topla in baje zdravilna), ampak ne, me poduči DJ Plankton, napis pomeni ne pozabite napitnine, mislim je spodaj desno tudi angleški prevod, toliko o moji klecajoči inteligenci. Kakorkoli, dobro smo se oprali, obrili in ožehtali tiste ene gate, ki nam še visijo s koščene riti, nato pa naprej, na plažo mojih sanj (haha), na kateri ob zori iz daljave slišiš vojaško budnico (v bližini je vojašnica s polkovnikovo rezidenco) s trobento, kot v slabem amer filmu, kjer zdaj čakamo, da bo oseka in da napademo gigantske pedoče.

Sledi obisk znamenite sebhe Imlili, ki je poleg milega imena našpikana z minami in čudežnimi, med sabo povezanimi  ribniki, s popolnoma nemogoče slano vodo, v kateri pa so ortodoksno sledeč Darwinovi odprtokodni doktrini kljub temu preživele fleksibilne in temu primerno napadalne ribice.

Priznam, se malo slabo vidi, ma so hitre kot blisk, ko se po petih letih čakanja spet pojavi nek turist s hlebcem starega kruha. To si mi McDolanc Zemljani težko predstavljamo. Ampak dajmo vseeno poskusiti … Ali pa si predstavljajmo vsaj klopa, ki tri leta čaka obešen na preklo, da se mu podšeta ena okroglolična mladenka in da se vrže nanjo in buhnedej, da fali in se do ramen zakoplje vanjo in cuca in vleče in ves ta čas diha skozi rit.

Vita da cani!

Ok, oseka je tu, DJ plankton je lačen, jaz tudi, slišimo čez dva tedna.

TA BELI PRIHAJAJO

 

Paštetarji trkajo na vrata. Zaenkrat se jim še prizanesljivo smejimo, ampak boste vidli, nekoč ne tako daleč davno bodo postali ultimativni uporniki, eht svobodnjaki. Bejšte noge, da vas ne poserjem.

MOHAMED SALIMU ZMANJKALO CIGARET!

Predstavljajmo si naslednji scenarij osebne katastrofe: smo kadilci. Delamo pri osamljeni vodni vrtini sredi puščave. Najbližji sosedje so štirje asocialni delavci, ki pozelenjujejo puščavo (sic!)

in so vsi NEkadilci (siksik). In tebi je zmanjkalo cigaret. Prva trafika 50 km razrukane piste daleč. A avta nimaš. In oskrbovalna karoca je ravnokar šla, Se ne vrne pred naslednjim tednom. A teden šele v plenicah. In ti mlad. Njabližja pripadnica onega spola pa daleč daleč nedosegljiva, ne le geografsko. Siksiksik.

Evidentno, fiskulutra je edina rešitev, ma pomaga samo dokler trajala, dokler tečeta švic in znoj, to pa v puščavi enostavno ne more trajati dolgo. Puščava je mati treznosti, tudi za Baudelairje in Burroughse. In kajpak tudi za Mohamed Salima. Tako je fant v nenehnem lahnem gibanju, kot plamenček sveče.

Fantazija mu dela na tristo in spreminja jarčičke v Grand canyone.

Ves čas v gibanju, ves čas na odskoku. Neskončno sosledje trenutkov totalne predanosti. Notranjosti hladilnika recimo.

En teden ostanejo kumare in paradajzi freški na tak način. Nakar mogoče, mogoče pride oskrbovalna santana z vsem, kar je bilo naročeno, in če le bog ni totalna svinja prinese tudi cigarete znamke Markiz ali pa American leđend. Potem bo vse drugače. In bo vse fajn. Mohamed Salimu bo narasla brada, ten ne bo noben problem, samo da mu Brunhilde namigne svoj da.

IZ BESTIARIJA POSTKAPITALIZMA

Postkapitulizem naj bi bil tisti s človeškim obrazom, se pravi tisti, ki pride potem, ko se odpre Zemlja in pogoltne tajkune, duhovne, politikante in ostalo brozgo. Veselo na delo: kako na brzaka obogateti in pri tem ohraniti obraz? Namig 1: najprej se peljemo nekaj sto milj, oziroma dokler ne pozabimo kdo, čemu in kako dolgo še.

Namig 2: Ko je to urejeno, izberemo že obstoječi, po možnosti diskontinuirani produkt. Zakaj bi namreč ustvarjali nove, ko pa je že realno eksistirajočega šrota preveč? Če bi si radi odrezali rezino danes tako popularne (le zakaj?) zdraviliške pogače denimo, izberemo termalni bazen.

Zaradi svoje marginalizirane situacije zna biti ta onesnažen,

zato v najžlahtnejši multitasking maniri optiramo za zdrav duh v zdravem telesu z elementi maničnega higienitisa ter superbrain joge in (namig 3) izlužimo bazena onesnaženo vodo v neusmiljene pušče žrelo. Pri tem ne izbiramo niti sredstev niti metod:

Naslednje gredo po isti poti vse usedline in ostala nesnaga.

Ko je za nami tudi skrupulozno praskanje in ščetkanje, zopet spustimo v rejuvenirani bazen friško vodo. Medtem ko se ta veselo nateka lahko brž krenemo v eksploatacijo. Ko je mera polna, sledi še tehnična vizita, ki je v eri zrelega postkapitulizma zopet relativno preprosta nevščečnost, nakar preostane, da v stilu Martina Odstrela simbolično poveslamo z ekstremitetami (opcijski namig),

se zadovoljno zleknemo in sprostiiiimo,

ter počakamo, da prihijeni Žarko Petak in dobi pazi metak Slavko.