Thursday, April 23, 2009

NERODNA STVAR

Bil sem osamljen, jasna stvar, ko sem loveč zadnji temperaturni vlak odrinil v notranjost strašne puščave... in 1300 kilometrov kasneje priguzil iz nje skoraj na istem mestu. A in Ž sta bila eno in isto. To se mi zadnje čase pogosto dogaja. Vmes pa lov na pobegle kamele, eskiviranje zdolgočasenih soldatov, leteči tepih čez krtine koaguliranega časa, religiozne bakanalije, nemarno valjanje po nomadski mošeji, še en zaguzek v sebhi, slalomiranje Alberta Tombe čez minsko polje, pol kile gnilega krompirja, veliko novih poznanstev, veliko mesa, črna noč brez mesečine in prečkanje zapeskane reke. In kot rečeno solo občevanje z elementi.

 

V takih okoliščinah je nitkanje zob oteženo...

kaj šele vzgoja naraščaja. Poglejte si no te nogice, pa naj še kdo reče, da mlade mamice niso seksi! Tudi če so brez sredstev in nepremičnin. Tole siroto manekenko, izgubljeno v peščenem viharju poporodne depresije, sem suvereno popeljal nazaj v naročje legitimnega lastnika, oziroma njega do nje. Je nomad debelo gledal, ko sem se mu iz vrtinca prahu najprej naslikal jaz, bledi mrtvaček

in ga nato z lascivnimi gibi zmamil do omenjene mamke, ki jo je zaman iskal že cel dan. GPS tuintam vseeno prav pride. In tu izkoriščam priložnost, da odgovorim ciničnemu zmrdovanju skeptikov nad fotko 2, ki naj bi bila dokaz, da sem kljub značilnemu širokoustenju in junačenju že spet dezertiral iz varnega zavetja lastne jazbine. Ne bo držalo, temveč sem nomada za protiuslugo nagnal gor na kucelj, rekši, da naj samo ta srebrni knof stisne in to večkrat, da bo za ziher, potem ko predhodno nacilja rumeno-bež škatlo. Bil je izjemno efikasen. Naškljocal je 135 fotk, še preden sem si utegnil našminkati usta, natupirati čupo, vstaviti silikonske vložke v modrc, zamenjati delovni kombinezon za večerno haljino in se v dokaz nastaviti objektivu. Bo treba verjeti na besedo. Ki ni konj. Jaz tega z besedo in konjem nisem nikoli razumel, priznam. Kakorkoli, ko se je burja za silo polegla, sem napol miže in s stisnjeno rito odplužil do daleč naokrog edine znosno neprepihane parcele, katere edina hiba je, da še ni katastrsko zavedena:

Spodrsljaj upravnih organov s pridom izkorišča šakalja družina brez stalnega bovališča. Ko sem se naslikal pod njeno skalnato domovanje, sem videl samo par oči, še to nisem bil gotov, ali je fenek, sosedova mukica ali pa petelin, a zarana naslednjega dne sem jasno in glasno slišal koncert lačnih šakaljih mladičev:

»Kaj, že spet tej trikrat prežvečeni skakafci (skakajoče puščavske miši, op.prev.), oćemo burek, oćemo pitu, oćemo sarmicu, oćemo hurmašice!!!«

Cel aufštand skratka. Zamaštal sem, kako bom enega udomačil in potem v ljubljanskem Tivoliju pecal eno konkretno kozmo-bjondo na »Kakšne pasme je pa tvoj?« foro.

»Ja moj je pa mrhovinar.«

Ona pa (z nejevero v glasu in že rahlo narajcano):

»A res, pa tako cortkano zgleda...«

Šakali so dejansko zelo lepi. Samo slikati se pa ne marajo preveč.

Tudi če jih zasleduješ na konec sveta... Se pa zato veselo razmnožujejo. Zadnje čase jim je, kot vsem mrhovinarjem, globalna klima izredno naklonjena.

Tuesday, April 21, 2009

KOLIKO PRENESE PAPIR?


Papir, na katerem so naštancani čeki ali pa keš lova očitno ne prav veliko, moj papir pa mora prenesti marsikaj in svašta. Vse moje poraze, obupe, komplekse, samozaničevanja, avtentične in lažne žalosti ter bolečine, grenka razočaranja, strahe in dvome ali preprosto vedno daljše trenutke raztresenega vegetiranja kartjavendan. Če nimaš cilja, je izbira smeri nepomembna.

Ni mu lahko, ubogemu papirju.

Pa kaj mora prenesti šele ta perzianer, kupljen s honorarjem, ki mi ga je naposled in končno in slednjič nakazala cenjena časopisna hiša s ciničnim imenom Delo. Majkujim znanstveno-lopovsko-fantastično. Tu v bednem po poli Maroku še največja cenkarska cicija ni tak Šoder & Buško & Šrot kot je to naše zalito prasence Boško Shoot. Je puntarsko ljudstvo Bavčarja že ustoličilo na grmadi? Kaj pa Bin-e Kradež, kje je Bin-e Kradež?

Zdaj pa ob teh frivolnostih pomislimo, kaj je primorana že milijone in abermilijone let prenašati mamka Zemlja, ko barbarsko treskajo nanjo meteorji, meteoriti in ostala kozmična raja. Recimo ta medzvezdni objekt, težak 6.2 kilograma, mrtvi Vanzemaljac, ki ga je v eni svojih pesmi zelo lepo opisal Rambo Amadeus, na katerega se veselo lima magnet. Moje obupane oči se vedno pogosteje obračajo v nebo. Morda mi pa kaj takega čofne na glavo, pa bo dvojna korist.

Irfane, šta pije kafana?

Evgene, tole pa ni granata.

Monday, April 20, 2009

KOMANDANT STANE

Spoštovani, odkar so Kitajci preplavili svetovne trge, bazarje in suke, vemo, da čas in prostor nista več ne vem kako dragoceni, kaj šele nepremakljivi dimenziji. Se pravi lahko skačem kot en Slovenc. Na nek način je to vendarle olajšanje. Dobronamerni lahko namreč vsemu navkljub zaznajo določen progres, če denimo nekje v gošči medmrežja za trenutek spazijo pravokotnik z nekaj našaranimi piksli in nad njimi naslov:

Komandant Stane

Je rdeč in kuhan kot rak.


Stane in njegova bagra. My Own Private Stane McDolanc. Mi greje želodček že četrti dan. Hvala bogu, da mi ta rdeči stojijo po strani. Da pa tole ne izpade kot en samozadovoljen haiku, se polni naslov današnje pošte glasi »Komandant Stane in drugi obrazi smrti«. Uaha. Takoj se odprejo naslednje možnosti za aseptično prekospletno komunikacijo:


Dvolična smrt.

Mrka smrt.


Ma dio porko ta smrt.

Lepa smrt, oziroma posmrtna belezza (nota bene rdeča lička, ki v mojem loncu so končala).

In slednjič dame in gospodje, prava stvar, pra-pra-prasmrt. Šokantno, škandalozno! Naravnost iz rova Sv. Barbare in kanala Sv. Odorika! Prvi materialni dokaz množičnih izvensodnih pobojev nedolžnih nevretenčarjev, katerih edina krivda je bila, da so po najboljših močeh jahali val takratnega časa. Bili so to težki časi. Danes so časi lahki. In če vam slučajno ne ugajajo, si lahko brez prevelikega odrekanja kupite drugačne čase mejd in čajna. Ukrojene po meri samo za vas.

Dolg je marš od rdečega prekucuha do osveščenega konzumenta.

Ni revolucije brez evolucije.

Huantananera.

Friday, April 17, 2009

HOTEL DE POLICE

Polis

Po sili razmer sem bil primoran narediti izjemo, zapustil sem varno zavetje lastne jazbine in obiskal Hotel de police. Napis na poslopju rahlo pink štiha se v svoji polnosti glasi: SURETE NATIONALE / HOTEL DE POLICE. Lahko bi to poslovenili v Hotel palice. Ker se iz njegovih kleti redno razlegajo kriki. No, roko na resnicoljubno srce – zadnje čase redkeje. Ampak zlopamtilo folk je vseeno nadrkan. In potem prihaja do nesporazumov. Kot recimo med potjo do Hotela palice, ko me je skoraj podrl motorist. Zanalašč. Pa sem se razhudil. On pa se je samo šalil. Pa sem mu zagotovil, da mu bom tudi jaz za šalo razbil radiator, če se še enkrat spomni kaj takega. Pa se je zgrozil, da kaka je pa to zdaj za ena šala. Pravijo, da je Dakhla mesto, v katerem je vsak dobil svojo porcijo batin, v katerem je vsak vsakemu jebal majko in v katerem je vsak sosed nabrisal vsako sosedo, tačas ko je sosed to isto počel drugim sosedam. Mesto, v katerem noben dedek ne more biti gotov, da njegov vnuk ni slučajno hkrati tudi njegov stric. Morda ti vsled tega kelner tu vošči dober tek šele, ko poravnaš požrtek in zapitek. Kaj on ve, morda si pa njegov čukundeda. Skratka tu se človek enostavno mora počutiti kot doma, sicer bi kaj kmalu pobegnil. Zakaj sem obiskal Hotel palice? Ker sem že tri mesece tukaj in je treba ali ven iz tega raja ali pa podaljšati turistiše vizo. Sem spreten, se pravi, da prijadram mimo vseh vrst, oborožen zgolj z enim takim veliiikim dolče & zgarbana smajlom, direkt do ta pravega kapsa. Ki je v službi.

»Ste musliman?«

»Ne še.«

»Pa kar za 3 mesece bi podaljšali?«

»Pa da.«

»Zakaj pa?«

»Morda v tem času postanem musliman.«

»Dobro pridite v petek ob 11h.«

Najprej viza, potem kuskus. (Petki, ki so ekvivalent naše nedelje, so namreč rezervirani za mamo in kuskus.)

Pri nas je pa najprej prošnja za vizo, potem pa prst v rit. V rokavici iz cenenega lateksa. Brez vazeline.«

Podobica neukim množicam ne pomeni ničesar, izobraženci pa vedo, da simbolizira Svetovni dan boja proti parodontozi,

kriminalno dragim dentistom in ostalim rakunom.

Ma mam konkretne težave s čekani. A v Dakhli le ena po poli zaupanja vredna dentistka: Lioumila Shekli. Receptorka se imenuje Majda Fahim. Gajstna baba pravi, naj do julija ne zapuščam varnega zavetja lastne jazzbine, ker da so trojno prebukirani. Tali Fahima pa ne sme zapustiti Issraela, enako Mordechai Vanunu, pa ene miljon Palestincev. No, slednji lahko. Enosmerno. Brez narkoze.

Tudi tale podobica je večini španska muha, jaz pa vem, da predstavlja kolosalnega pisateljskega talenta (babilonska enota za težo), katerega čas šele prihaja. Up in nada očetnjave. Malo je pa tudi nostalgije v igri: ah, ti ćevapi. In šele prijatelji... Roberto, Jon, Eki, Uwe, Eli in Ali, Jaanus, Djaba in Houche, Zlata in Irfane, kje ste?



Zadnji dve podobici pa v tem solzavem vzdušju služita izključno lajšanju duševnih bolečin z estetskim paracetamolom.

ario



Monday, April 13, 2009

PRPETUUM IMMOBILE

Priplaval sem po bizarni župci. Po njej bom tudi odplaval. Zdaj. Kot sem obljubil, ne zapuščam več varnega zavetja lastne jazbine. Prihajam v Priklopil leta. Javnost je treba zaščititi pred deviantnimi osebki in pred nesporazumi tipa: se dobim z ex-ex-drago, ki je že nekaj let uspešna mati samohranilka. Ona triumfalno blokira pogrevanje starih župc, jaz pa s pogledi goltam njeno malko in si mislim nekega dne bo vse to moje. Kar ima zanimive posledice. Naj slike spregovorijo same zase.



Ob slednji iz temin korodiranega spomina vznicne scena iz romana Vladarka proslulega, zdaj že obnošenega & nerealiziranega pisatelja Mohorowitza. V njej wallstreetovski broker v pavzi za kosilo šprinta k svoji priljubljeni S/M dami. Tačas, ko si njegovi kolegi uničujejo trebušne slinavke z raznimi kitajskimi luch-specialsi, si on privošči porcijo t.im. brown-showerja. Česar ne uspe pospraviti in situ potem varno zapakirano v ličnem lanč paketu iz recikliranega kartona žvižgaje sprehaja po Peti aveniji. Vsak avtor enkrat sreča svojega junaka...

Sranje v plastične vrečke ima kopico prednosti. Verjemite, kopico. Zdaj denimo nazorno vidim, kako blizu sta lahko sranje in scanje. Ali pa recimo drek in hrana. Šokantno. Šele ko to doživiš, začneš ceniti življenje v vsej svoji mizeriji. Zaštekaš od kod in kam fraza »tenko srati«. In mimogrede: hrana pomeni v arabščini drek.

Pokorno javljam, da sem kljub določenim telesnim in umskim omejitvam v dobri družbi.



Podnapisi za lolije: Nič nas ni strah, če so Buda & MaoCeTung z nami. Sam svoj Aušvic.

Kočevski rog iz perspektive matere podlega partizana.

Zaključil sem en zvezćić (znamke Paperblanks) in začel drugega (znamke Muleskine). Obadva sta čisti blef od kitajskega pofla, kar se workmanship kvalitete tiče.

Citiram nekaj modrosti, ki mi jih med buljenjem v strop narekujejo modeli iz šef etaže:

»My entire life I tried to attain purity and all I got was dirty looks.«

»Nikoli ni prepozno za se počutit grozno.«

»Slišim, da je k vam kot okupatorska vojska prikorakala pomlad.«

»Nežni do mrtvih, kruti do živih.«

»Krajček kruhka, žlička čaja. Použijemo spoštljivo.«

»Špageti milaneze in šolska reforma bolonjeze.«

Petek zvečer, 17.31, ravno se začenja Al-Magrib maša: šetam mimo mošeje iPoslušam Internacionalo. V nemščini. V produkciji narodno-zabavnega ansambla Ljubljana.

»Oni rečejo izgubiti obraz, mi rečemo maske so padle.

»Potrebujete vodiča? Svetujemo kompas.«

»Nezadržna so kolesa Progresa.«

Friday, April 10, 2009

POD MOJIM OKNOM

Tole bi se dalo označiti kot čisto podvajanje, a vendar: med potjo iz Dakhle na jug sem se v trenutnem navdihu odločil za kvantni skok v polje konceptualnega. Do nadaljnega bom slikal samo še razglednice (saj to je tisto, kar vleče, kajne?), se pravi bom škljocal samo še udobno nameščen v odzadnjem sedežu, s šalčko toplega čaja v roki.

Ekola:

Tole je Casa Espagnol, eden redkih placov na obalah Zahodne Sahare, v katerem bi drzni jadralec našel nekaj zavetja za čez noč. Zaliv je namreč solidno zaščiten pred prevladujočimi vetrovi iz SZ-SE kvadranta. Zadnja dva dni je končno začelo pihati. Saj ne da bi bil tega vesel. Tu sta celo dve boji,

ki so jih za sabo pustili nadebudni marikulturniki, ki so tu zaštartali kultivacijo dva pošta nazaj ovekovečenih pizdic. Pa se nekako ni izšlo. Pizdice niso navrgle dovolj cvenka ali kaj. Oprema je še vsa tukaj, malo abšlesana, pa ne preveč, tako da če koga zanima, prosim. Tukaj sem naletel na kolibo z očetom in sinom, ki bi pravzaprav moral biti v šoli. Pa na dva upokojena Francoza s hudim ex Pariz-Dakar tovornjakom, pa na Bretonca z land lover mobilom. Sami rahlo ukazovalni upokojenci pritlikave rasti. A žilavi, kot podplat iz Mišelin gume. Kakorkoli, en upokojenec non-stop vleče ven ribe porcijašice. Po mojem ima hladilnik že zabasan. Po mojem mi dostava na dom ne gine.

Samo naj jih proba prinest neočiščene!

Kat. Rez. Šnit. Sem šel malo naokrog. A verno sledeč konceptu iz kamiona stopil nisem. Prispel sem tudi v Chico, najbolj raff ribiško vas na obalah Zahodne Sahare. Kraj neizrecne umazanije in čudovitih porcelanastih skal, ki se fosforescentno vijolično svetlikajo v sončni svečavi, če uporabljaš fensi daljnogled znamke Eschenbach. Sicer je Chica ena taka maroška Avstralija v Zahodni Sahari. Ribiška kazenska kolonija. Vsi so nadrkani do amina (musliči rečejo amin, ko nehajo molt). Tako na prvi uč. Ko pa se bolj informiraš, ali pa poznaš prave ljudi, stvar zgleda takole: Mustafa, ribič iz Case espagnol (sicer gostinec, po pedigreju pa poljedelec), je časten človek. Kot tak je branil čast svoje žene in za to dobil 10 let strogog zatvora u KP Zenica. Po šestih letih je prišel ven – na račun novega kralja in od novega kralja prvorojenca. Pa naj še kdo reče, da monarhija ni kul družbena ureditev. V čuzi je Mustafa bil z nepismenim modelom, ki se mu reče Bulbul. Njegovo pravo ime, poleg mame (če jo ima) in Bulbula samega, pozna le še Mustafa, ki je Bulbulu pisal prošnje za pomilostitev in taka brezupna jajca. Mustafa in Bulbul nista več neka strašna frenda, je pa usoda obadva naplavila zelo blizu eden drugega. Bulbul operira iz zaledja bencinske črpalke pri Chici. Je taglavni diler v teh krajih. Baje da proda od 1.5 do 2.5 kil šita na mesec. Poleg tega fura še rejo drobnice, t.j. odkup ukradenih ovčk'n'kozic in preprodajo le-teh. Futra jih s starim kruhom, ki ga zanj zbirajo v Chici. Če hočejo kak džojnt po akcijski ceni. Ovce čuva Nažim iz Casablance, ki je bil tam guardian, to je neke sorte paznik parkiranih avtov. Ker Maroko na veliko leze v rit Evropi, želevši postati še boljša Slovenija, se po novem prodajajo koncesije za gaurdiene. Nažim ni mel keša za koncesijo. Nekdo drug pa ga je imel in je Nažimu rekel odjebi stari, zdaj sem jaz tu gospodar. In zdaj Nažim mona 2.000 km južneje dela za Bulbula v eni blatni in orenk zaminirani luknji 8 km od ceste. Za 25 dirhamov na dan. To je za čike marquiz, pa še sedem dirhamov ti ostane. Na že omenjeni bencinski se tudi na veliko porodaja alkohol. Tuj in domač. Za tujega nimam keša, ampak domačica, ki se ji reče mahja, po frenčosko pa »o de vi«, v prevodu »voda življenja«, me je pa kar zaintrigirala. Še posebej za to, ker jo prodajata dva kraljeva žandarja! Na bencinski imata mizico in dva stola (sposojeno iz kafiča), pro forma nekaj čekirata promet, v resnici pa za Bulbula prodajata mahjo. Jaz sem jo dobil zastonj. Se mi zdi, da zato, ker sem bil nasmejan. Jebi ga, zrem smrti v oči, kreditov nimam, pa mi je vse smešno.

PS

Aja, ker me po novem nosi v vode Imelde Marcos zvane Narcos in imam že 2.999 parov čevljev, sem en par pač šenkal Nažimu. In Nažim mona je ta stare, čisto v redu cipelice gladko zadegal čez rame v nek grm, kjer so jih takoj napadle ukradene kozice, namesto, da bi jih skušal prodati Bulbulu za dvojno ceno.

PPS

Aja, kje da so zdaj razglednice?

Ma evo vam.



PPPS

Aja, vsake toliko kak nadrkan ribič trešči kako defektno hobotnico na moje vetrobransko steklo. Še dobro, da brisalci ne delajo. Predstavljajmo si zdej ta mess. Modro počakam torej dan, dva, da nemili veter in muhe Ce-Ce hobotnico zmehćajo in potem ekspertno zasukam kuhalnico. Nastane pričujoča razglednica.

In še nekaj manj ugodnih stranskih produktov, o katerih več v naslednji številki €migratorja.

Sunday, April 5, 2009

SA POGLEDOM NA MORE

Vedno sem BIL sanjal, da bom tako kot Mesna Milek nekega dne slonel na kamniti okenski polici vile nad amalfitanskim zalivom in puhal v nebo čeleste dim kubanske Cohibe. Zgodilo se mi je isto kot Eriku Satieju: čakaš, čakaš, pa nič. Tako torej ždim kot zapuščena mamka iz doma obnemoglih Tabor na božični dan in svetoboljno zrem v daljavo.

Ah Lepa Vida, kdaj bova spet odjadrala v Aleksandrijo? Ti in jaz, sama? Vsak dan te čakam in sa čežnjom zrem za južni kanton, od koder pa prihajajo samo premraženi senegalski migranti v mavretanskih pirogah.

Tiste strije na pleksiglasu: sve su to moje suze. Zrem do poznega večer, ko se ocean sprevrže v reklamo za Silverado (Eldorado je na vrsti od junija naprej).

Te dni je huda plima. Plimovanja so jako komplicirana stvar. Že leta študiram knjižico »A Sailor's Guide to Wind, Waves and Tides«, pa zadevi še nisem prišel do dna. V laguni Dakhla se stvar dodatno zakomplicira zaradi lokalnih, se pravi lagunarnih specifik. Kakorkoli, malo je navalila ta plima.

Fatman je za vsak slučaj zavihal krinolino.

Pa v kolena je rahlo mehek ratal, z vsega 0.9 bara v pnevmatikah

je prav po jehovsko pripravljen za šprint na vrh hriba, če se tisto, na kar vsi pošteni ljudje čakamo že odkar vemo zase, pripeti prav danes. Fatman je redi, jaz pa zamišljeno zrem v čudeže narave

in čakam, da šakalji par počisti ostanke moje večerje. Danes se mi prav ne da pomivat. Tudi zob si ne bom umil. Eto'O.



Wednesday, April 1, 2009

NEKE VRSTE RASTLINA

Moja naljubša plaža ni nič spektakularnega.

Je pa v grobem v redu. Kot prvo je lepo zaščitena pred vetrom. Beli pesek prave granulacije omogoča kot drugo brezšiven vstop v vedno spokojni oceanski rokav, tako ob plimi, kot ob oseki. Gneče kakopak ni. Prvovrstna hrana je v pešadijskem radiju. Vongole, divje ostrige, ribe & raki in kajpak klapavice velikanke / magnum pedoči / pizdice gromozanke:

Ob oseki dosegljive z levo, samo gležnarje je treba sezuti. Za časa plime se je treba malce bolj potruditi. Sem sicer malo iz vaje, ampak a ne spominjajo dejansko na...

Treba pa je dodati, da zaradi svoje velikosti pizdice v svojih nedrjih zadržujejo toliko vode (morske seveda), da kakršnakoli buzara odpade. Treba se je znajti drugače. Kakorkoli liiiz, mljac in slurp.

Obilna je slast pecanja lastne hrane. Plaža je zelo primerna tudi za pomivanje posode. Tu nekje živi ribji orel (fotko je stisnila Freya McDolanc).

Na hribu točno nad plažo ima brlog šakalji par. Sicer sta homoseksualca, nekakšna pravičneža in komunista, a iz letala se to sploh ne vidi. Na koncu plaže je majhen kanjonček, v katerega se ob silnem vetru zguzita dva terenca in se pretvarjata, da je bonaca. Zaradi narave saharske obale je takih placov malo in so dragoceni (še enega sem zvohal nedaleč proč od prve in di oridžinale farme ostrig, ki jo fura dama Pascale, ki izgleda kot stara klapavica, majkemi). Čeprav letos še vedno ni nobenega vetra, tako da morda zgolj zganjam paniko za prazen nič. Klima se je pač spremenila, na bolje, jebi ga, kaj čmo zdaj. Cmerali se ne bom. Čeprav, na moji najljubši plaži neredko postanem prav ostudno sentimentalen – mesto Dakhla je onfas na drugi strani zaliva, 8 km zračke in mami z obeti civilizacije, priziva dobro družbo in seveda tone spominov, tako blizu, a le tako daleč. In da ne bi spet jokcal, se raje zazrem v bledo lice matere zemlje in potem vidim to:

Kot nek prašpeh, en kos nečesa, kajvem, svašta, krneki, če se ne motim.

Nima glave, nima riti. Plastika ni, pa dobro, kaj je to? Odgovor slavnega prirodoslovca in naturoljuba Morovića je: preberi spet naslov in pejt spat.

Za tiste, ki spati ne moremo, pa PS:

Lejdis in džentilmen pliz naj vam predstavim čudovito, senzualno, eno in edino Anđelino Đoli ;)

(extended version)

Kako lepo prijazno se smejčka. Meni stalno, vam pa kolikor šef dovoli. Naša Anđika je €-migratorju naredila res neskončno veselje. Še moj alter ego,

se je zdramil, se obrnil na drugo stran

in spal naprej (courtesy of Tomaž Šalamun). Za razliko od treh starih kosti.

Le-te obračam samo še jaz, ker je njihova lastnica želva Caretta caretta preminila. Vem, da je za lase privlečeno, a ob slednji vedno pomislim na porš carrera alias srebrna koreta. No, in potem je tu še, še pomnite tovariši: morski vrag, Stane McDolanc, naš Barbapapa osebno, ki mu Anđelina do gležnjev ne seže.


Jabadabiduu!