BANC d'ARGUIN

Gre za obsežen nacionalni park, velikosti dobre pol Slovonije, miks puščave in lagun oceana.

 

 

Je domovanje vseh vrst ptičev in rib in pod Unescovo zaščito, če je to sploh kaka zaščita, ma nekaj je, no. Zaščiteni so tudi domorodci, ki se jim reče Imragen in so, odkar pomnijo, ribiči po poklicu. So bolj ali čisto črni, kar pomeni, da jih vase zagledani Mavri imajo za hude čefurje. Če še sam malo olja na ogenj prilijem: Imrageni znajo občevanja željnega tujca hudo razočarati. Dej keš, pa tih bod, tako nekako gre to. Na srečo se bolj zase držijo, občevanja željni tujec pa tudi ni popolni lole, je učljiv. Ampak hej, scenografske danosti huronsko prevagajo. Mislim, to je spektakel.

 

Tu srečaš približek izumrle dalmatinske gajete, oziroma barkače, ki so jih nekoč uporabljali ribiči na Kanarskih otokih. Zdaj jih najdemo zgolj še tu, kjer je kakršnokoli pomorsko motoriranje strogo prepovedano. 

V vasici R'geibat te barkače celo še čisto zares gradijo. Možen je tudi enodneven izlet, se pravi jadranje, kar me je seveda silno narajcalo. Tudi ribiče, ki julija in avgusta bojda lovijo ribe v nekakšni simbiozi z delfini, v začetku maja pa so njihovi trnki in mreže prejkone prazni. Atipično hitro smo se nagodili, v dil spontano vključili še gloubtrotlco iz Moldavije in naslednjega jutra točno ob uri odrinili. Bril je svež zmorec, posadka je urno razvila veliko poševno jadro in že smo iz varnega zavetja lagune pičili bolj na odprto, do nasedle ladje, ki jih v teh goegrafskih legah ne manjka. Najprej pa smo seveda razvili famozno Bebler-Plahutino zastavo, ki je sicer iz čisto drugega filma, a je sedla kot ata na mamo.

 

In majkumu, ni minilo pol urice, ko sem že strokovno krotil krmilo in rezal valove nekam proti Ameriki. S hitrostjo zavidljivih petih vozlov v orco, s kotom 50 stopinj v veter, a s precejšnjim bočnim zanosom, saj imajo tovrstne barkače samo malo globlji gredelj in nobene kobilice. 

Moldavka je ves čas uhajalo "harašo, harašo" nakar je vrhovni krmar ipak dognal, da naravni talent še ni vse in me prekrstil v flokista na barki, ki ima samo glavno jadro. Ok, vsakega orgazma je enkrat konec, torej sem z duitjorself trapezom skrbel za zabavo posadke in za podplatno masažo nadledvičnih žlez. Pa še razgled je bil dober.

Naslednjega dne sem po običajnem cenkanju za plačilo neobstoječih uslug v kempu duhov odrinili ob obali na sever. Ptic sicer ni bilo na milijone, sem pa vsak večer jedel sveže ribe, medtem ko je Paco zelo ekološko čistil plaže naplavljene mrtve podmorske prirode. Fatman je veselo brundal, morda tudi zato, ker sem ga ob vstopu v park po Džirlo metodi prekrstil v 3,5 tonca. Razen dveh Francozov na bičikletah (uf, norci), turistov ni bilo na spregled. Rt Tafarist in še toliko bolj sosednji rt Tagarit sta se mi usrala v srce, tako da mi je potekel trodnevni rok trajanja in sem postali ilegalc. Od napol naturaliziranega Francoza Phillipa sem dobil v dar lepega makroja, ribo, ki navdušuje športne ribiče, ker na trnku močno mrda in s tem ribiču daje filing, da je vsaj on živ, če že vse drugo crkuje.

 

Ob improviziranem ražnju sem spoznal Vetena, ki je bil poročen s Španko, naredil z njo tudi pridelek, nakar ga je lepo dala na čevelj in njunim otrok povedala, da nimajo več očeta. Veten je na noge postavil najlepši kemp v Banc d'Arguinu (N 20° 09.098´ W 16° 13.522´).

 

 

Res se je potrudil, a letos turistov zaradi tistega butastega lanskoletnega incidenta blizu Alega žal ni. Veten je otožen. Tudi delavec, da mu je pobegnil. In po vodo je treba v 30 km oddaljeni Chami. Na vsem širnem svetu ima Veten samo še mladega psa, ki pa je morda že pokojni. Ko je Veten namreč opremljal svojo ribiško palico, mu je ščene sunilo velik trnek in ga pogoltnilo. Laična kirurška operacija ni uspela. Zdaj Vetenu preostane upanje, da bodo želodčne kisline in pota narave rešili situacijo.

Barakalaufik Veten.