Cap Blanc

Spet v Najdibuju. Jutri moram ven. Đukec brez pasoša in brez čipa na šverc, jaz pa zato, ker je viza v zadnjih vzdihljajih. Pravzaprav mi je že potekla.

Na poti do Cap Blanca sem si ogledal pokopališče ladij. Od blizu.

In od daleč.

Nekam švoh reciklirajo.

Sam Cap Blanc sem malo težje našel, ker so bile spet neke vojaške vaje, pa je bilo treba ubrati alternativno ruto mimo rafinerije in terminala za železovo rudo. Cap Blanc je zadnje zatočišče sredozemskih tjulnov (Monachus monachus). Enega sem dejansko spazil. Veliko špehato stvar (izločeni mačo s poteklim rokom trajanja?), ki je rila po kalni vodi prav na skrajni južni točki rta. To je tisti del Mavretanije, ki najbolj štrli v smeri Amerike.

A ja kažem a gde je Amerika?

Nota bene čudovit primerek križanega morja. Med bridkim Mavrom in Lepo Vido. Veter brije kot pri norcih. Peščena zrnca žvižgajo kot izstrelki iz Uzija. Ena taka burja. Katabatično (hahaha) bičanje s kopnega. Samo da tu ni nobenega Velebita. In sploh nobenih hribov. Ladje se krčevito in krampasto držijo svojih sider. Ena je že nasedla.

 

To je bilo več let nazaj. Do nedavna so nasedlino vahtali oboroženi stražarji. Zaradi dragocenega tovora bakra, ki ga je lastnik naumil še nekako pretovoriti. Ne vem, ali mu je uspelo. Na vsak način pa so tu zvezde na čisto napačnih koncih. Tudi Rimska cesta binglja nekam nizko nad obzorjem. Se bliža konec sveta? Za vsak slučaj je Fatman parkiran na najvišji skali.

Jehovc pravi.