SALVADOR ALI

Hasanija je zelo onomatopejski jezik, tudi pri imenih krajev: Ausrd, ki škrta z glasilk kot črnokalski šoder, je sinonim za nazobčane skale, Tišla pa za blago valujoče obline peska, Bir Anzaran je močnata luknja v zemlji.

Surealni in zelo simpatični obisk pri šejku Laminu, oz. v koranski šoli na koncu sveta (zato pa z mobi signalom, zaradi 25 km oddaljene vojaške baze), se je končal kot se zagre, tretji dan. Podkrepljen z izkušnjami sem previdno zapustil perimeter vzgojne ustanove, ki je – zelo neugodno za gume – posut z vseh sort špičasto šaro. Nomadi imajo grdo navado, da predmete odvržejo točno tam, kjer le-ti postanejo neuporabni. Se pravi okrog bivališč in še toliko bolj okoli romarskega središča (grob famoznega marabuja šejka Mohammeda Mammija) alias koranske poboljševalnice.

Mimogrede, tukajšnji ljudje besedo “šejk” izgovarjajo kot “čeh”. In tudi sicer imajo Slovane kar v čislih. Čeprav niti ne vejo točno, kje ta “Slovanija” je.

Pri čehu Laminu, ki so mu gojenci stalno masirali modra stopala in poljubljali dlani, sem med ostalim izvedel, da ima osovražena maroška vojska v voznem parku tudi TAM-e, malo večje Fatmanove brate. Kar mi – ne daj bože – morda kdaj še prav pride.

S Čehovine sem odrinil dobro vedoč, da je sicer nomadov dokaj polna dežela letos čisto, čisto prazna. In res, na 200 km brezpotij do Dagmarja sem srečal 4 pastirje in v daljavi videl enoto maroških vojakov med taktično vežbo zasede v puščavi.

Zelo samotno. Načeloma se takih poti ne lotevaš z enim samim vozilom.

Ker se je Fatmanova elektrika šla lajt šou, sem tistih 60 km do vadija in dvanajstih vodnjakov s seksi imenom Želua (akcent je na a) odpeljal penzionersko. Pred prvim vodnjakom sem malo zakopal, se kako uro kasneje zguzil pod krmežljavo drevo in si privoščil dolgo popoldne, ki se je zavleklo do naslednjega jutra.

Šel sem na britof, nato pa k vodnjaku, na kvalitetno britje, ribsanje telesa s frotirasto rokavico in za grand finale na mrzlo kopel. V vodnjakih, ki se jih zaradi peska vestno zapira z železnim pokrovom, živijo ploščati črni kuščarji, težki filozofi, ki jih le higienske navade kakega bledoličnika za trenutek vržejo iz tira. Vodnjaki so tudi dom črnobelim ptičem, ki jim tuaregi rečejo mula-mula, kot nas je Borut Brumen podučil, za Saharce pa ne bi vedel.

Skratka higiena je bila na višini, brisača pa povsem nepotrebna, saj je tačas, ko sem capljal tistih 100 m nazaj do Fatmana, peklensko vroč veter izcuzal zadnjo srago vlage s telesa. Sveže obrito lice pa mi je zategnil v nasmešek dr. Drnovška. Mar bi se pokojni pred norostmi sveta zatekel sem in ne na Zaplano.

Za večerjo je bil golaž z mesom posušene gazele, darilom čeha Lamin. No, najprej sem iz njega moral iztrebiti nekaj prav svinjsko debelih črvov. Bio roba.

Naslednjega dne zarana sem krenil z krepkim vetrom v rito, kar Fatmanu, ki se hladi na zrak, sploh ni bilo všeč. Veter namreč. Puntarsko se je segreval, pa sem se naduhi v izogib ustavil sredi rdečega rega, kot se z drobnimi kamenčki posuti planjavi strokovno reče. Ne vem no, meni so taki pejsaži jako všeč.

Pokrajina se je z dviganjem temperature, med katero se je Fatmanovo olje segrelo na zdravih 130 stopinj celzija – komot bi jajca cvrl, če bi se jih kako dalo zalimat na spodnjo stran karterja – začela počasi spreminjati. Prišli so fletni dreveščki,

pa fletne sipinice, pa fletni vadiji s finimi, zahrbtnimi peski, ki so se množili kot spam, dokler nisem bil do akse v enem samem vadiju, ki je vijugal in se cepil kot dehidrirana delta Amazonke. Šlo je počasi, pa z andahtjo. Tako da sem samo enkrat zakopal in srečal samo enega škorpijona pod ploščatim kamnom, ki naj bi mi malo pomagal iz pudra. Bil bi naj to veliki vadi Ašašam, nekaj takega, od katerega sem bil pozno popoldne že ves šašav.

In čisto na koncu, kakih 30 km od asfalta, sem naposled prečkal glavno strugo. Tam so bili spet ljudje – nekaj švercerskih pickupov pod neko krošnjo, blizu vodnjaka, ki sem se jim raje izognil, pa dva pastirja kamel, ki sta dobila štiri krompirje, tri paradajze in napol posušen melancan. Celo bogastvo.

Spet na platoju sem pospešil mimo velikih sipin, popolnoma pravilnih oblik in za konec pristal pred bizarnim bazenom, v katerem so se nekoč namakali španski soldati. Tisti s črticami, ugibam.

Niso se imeli slabo. Agua je bila, kaj hočeš več. Morda so svojim živalim zato privoščili rahlo marsovski napajalnik (glej zgoraj).


Salvador Dali je pravzaprav Mohamed Ali.