Sredi neusmiljene Sahare,
in v njenem srcu, sredi zlonamernih luž z zavajajoče milim imenom Imlili,
se skriva pleme disidentskih ribic, ki so nekoč bile čast in dika ponosnega naroda s tisočletno pomorsko tradicijo.
Zapustile so svoje avtohtono gnezdo v Sedmerih jezerih, ker niso bile marale živeti v senci mumije na križu in ker jim ni bila ustrezna škrta klima.
Da bo drugje mnogo in vse bolje, je mislila ribica Slovinka, ko je šla.
Zdaj pa ima, pošteno je nadrajsala, brez vize, pasoša in celo azila je uklenjena v kalno luknjo, kjer živi od uvoženih aziatskih mikroalg, ali kaj. In če slučajno vsake tretje binkošti mimo pritaca Slovak in ji za naprej zastave slave šenka skorjo kruha,
se ribica Slovinka od veselja meče v zrak,
hodi po vodi ali pa glumi eht japonski suši.
Resno, ni mi jasno, kako to preživi v tej ultra neprijazni: žveplasti, alkalni, jalovi vodi. Opasne so te Slovenke.
Lepo kaže Mujo.
PS
To pa res nima veze s čimerkoli, ampak vadafak, širimo obzorja:
No comments:
Post a Comment
Note: Only a member of this blog may post a comment.