NAJDIBU

Prva Mavretanija je bila kratka, a sladka. Trije dnevi Nouadhibouja, po domače Najdibuja. Dokaj veliko mesto, kot črevo raztegnjeno po ozkem polotoku, ki si ga delita Mavretanija in Maroko, samo da je maroška polovica bolj na papirju, ker jo v resnici kontrolirajo Mavretanci. Nima veze, kajti verjeli ali ne: za znervirano Gabrielo Bombnik in kislim Drahmanom, uživaško familijo Mueck in dobrovoljčkoma Matjažem in Ano, je končno končno v Afriko prišel tudi Viktor z Metelkove!

Imenovani tudi nudist. Ko se je naslikal, sva šla takoj malo v akcijo, na »maroško« stran najdibujskega polotoka, kjer je bilo takole:

Brzi Viktor hop v adamov kostum in pljusk v okeanos, dolgonosemu meni pa hop mavretanska vojaška patrulja za vrat: C'est interdit! Mislim kopanje, kaj šele FKK.Tačas ko je kot iz katapulta vržena brisača za silo blokirala Viktorjeve dragulje, sem hlinil osramočenost in momljal o medkulturnih nesporazumih. Vojakom je bilo vse to malo preveč: raje niso videli, kar so videli. Mislim nudizem je v Islamski Republiki Mavretanija enako zapor. Tako sva preko vizirja muškete, a še vedno svobodna subjekta šla na drugo, kao legalno stran, kjer sva pošteno zakopala. Iz dreka naju je rešil mavretanski tovornjak, ki pri tem ni ničesar polomil. Nakar sva šla v pristanišče, gledat ribe

in množico avtentičnih čolnov. Tiste vrečkice so gri-griji (amuleti), ki jih ribiči hranijo na premcu za dobro srećo, zdravje in veliko otrok. Se pravi, je mogoče prešteti, koliko ribičev je v enem čolnu, tudi ko jih ni. Čeprav, lahko ima en ribič več gri-grijev, pa ti je đabe matematika.

Če povzamem, se je naposled na krasni plaži kopal samo Viktor. Jaz sem občeval z odsotnimi mavretanskimi vojaki, v drugem polčasu pa pesek ril izpod merdžota, kot veper majkemi, ker je Viktorja zabolel hrbet. Super.

No in ko sem bil že pri stvari, sem Viktorju častil kosilo - mavretanske raroge, ki so jetično sopli, medtem ko sem jih v črni plastični vrečki trogal iz pristanišča do kempa Abba (nima veze z onimi Švedi), potem pa so ratali rdeči kot Švabi v Zeleni laguni.

Viktor se je oddolžil s čajem, ki ga ne pijem in z desetimi kilami ponarejenih kristalov, ki da naj jih ob priliki odnesem njegovi hčerki v Ljubljano ter oddrvel naprej v Burkino Faso ali kaj. Najmubo, človek je hitel, da si ga vzame na izi.