Prva Mavretanija je bila kratka, a sladka. Trije dnevi Nouadhibouja,
po domače Najdibuja. Dokaj veliko mesto, kot črevo raztegnjeno po
ozkem polotoku, ki si ga delita Mavretanija in Maroko, samo da je
maroška polovica bolj na papirju, ker jo v resnici kontrolirajo
Mavretanci. Nima veze, kajti verjeli ali ne: za znervirano Gabrielo
Bombnik in kislim Drahmanom, uživaško familijo Mueck in
dobrovoljčkoma Matjažem in Ano, je končno končno v Afriko prišel
tudi Viktor z Metelkove!
Imenovani tudi nudist. Ko se je naslikal, sva šla takoj malo v
akcijo, na »maroško« stran najdibujskega polotoka, kjer je bilo
takole:
Brzi Viktor hop v adamov kostum in pljusk v okeanos, dolgonosemu meni
pa hop mavretanska vojaška patrulja za vrat: C'est interdit! Mislim
kopanje, kaj šele FKK.Tačas ko je kot iz katapulta vržena brisača za silo blokirala
Viktorjeve dragulje, sem hlinil osramočenost in momljal o
medkulturnih nesporazumih. Vojakom je bilo vse to malo preveč: raje
niso videli, kar so videli. Mislim nudizem je v Islamski Republiki
Mavretanija enako zapor. Tako sva preko vizirja muškete, a še vedno
svobodna subjekta šla na drugo, kao legalno stran, kjer sva pošteno
zakopala. Iz dreka naju je rešil mavretanski tovornjak, ki pri tem
ni ničesar polomil. Nakar sva šla v pristanišče, gledat ribe
in množico avtentičnih čolnov. Tiste vrečkice so gri-griji (amuleti), ki
jih ribiči hranijo na premcu za dobro srećo, zdravje in veliko
otrok. Se pravi, je mogoče prešteti, koliko ribičev je v enem
čolnu, tudi ko jih ni. Čeprav, lahko ima en ribič več gri-grijev,
pa ti je đabe matematika.
Če povzamem, se je naposled na krasni plaži kopal samo Viktor. Jaz
sem občeval z odsotnimi mavretanskimi vojaki, v drugem polčasu pa
pesek ril izpod merdžota, kot veper majkemi, ker je Viktorja zabolel
hrbet. Super.
No in ko sem bil že pri stvari, sem Viktorju častil kosilo - mavretanske raroge, ki so jetično sopli, medtem ko sem jih v črni plastični vrečki trogal iz pristanišča do kempa Abba (nima veze z onimi Švedi), potem pa so ratali rdeči kot Švabi v Zeleni laguni.
Viktor se je oddolžil s čajem, ki ga ne pijem in z desetimi kilami ponarejenih kristalov, ki da naj jih ob priliki odnesem njegovi hčerki v Ljubljano ter oddrvel naprej v Burkino Faso ali kaj. Najmubo, človek je hitel, da si ga vzame na izi.
No comments:
Post a Comment
Note: Only a member of this blog may post a comment.