Zakaj sem nakurjen na puščavo?
Ma, zaradi tišine. Ko slišiš le hrum lastnega krvotoka. Zaradi razgaljenega lica mamke Zemlje. Zaradi zraka in zaradi tal, s katerih lahko ješ. Ker ni signala in ker je ego na nivoju drobnega lešnika. Občasno tudi srce. In malo, le včasih zato, ker vas ni tam.
Ste že šli.
 |
No comments:
Post a Comment
Note: Only a member of this blog may post a comment.