PRISTANIŠČE

O njem na kratko, ker na dolgo bi bil roman. Zaradi njega je nastalo drugo največje mesto v Mavretaniji (dobro, ni to baš nek dosežek) - Najtibo, ki je dolgo kot kurja čreva in prav tako ozko. Na eni strani je nezemeljska laguna, na drugi pa nikogaršnja zemlja in za njo ocean. Vanj dnevno vozijo najdaljši vlaki na svetu, in sicer železovo rudo, ki se v bibličnih rdeče-črnih oblakih pretovarja na ladje, ki jim je dom daleč drugod, morda na Kitajskem. Pristanišče ima pet ali sedem prostocarinskih con, v katerih se frenetično hendlajo morske dobrine. In seveda se malo dlje, niti ne za obzorjem, na veliko ribari: industrijsko, rokodelsko in vse vmes. Na belo, na črno, na rumeno in you name it.

Noro, a naj se skoncentriram samo na nekatere pridelke:

Posušeni morski psički za severno klientelo (dobro za potenco in to).

- malo večje girice, za korejsko klientelo, če sem prav razumel

Posušena jetrca od malo večjih giric, si mislim. Reče se jim butarga, če Španca vprašaš. Kdo drug bi poduhovičil: rezervni deli za Prometeja. Ko voli, nek izvoli. Ampak dobra pa so, veš. Se jih poriba na paštico in potem unga-unga-babalunga dobiš tak šus energije, da enostavno moraš, tudi če se ti ne da.

In pa seveda naši rarogi.

Modela (ne tega na sliki) sem vprašal, kolk cajta se te vrage cmari, pa mi je rekel, da ne ve, da oni tega ne jejo. Oni samo  lovijo.

Model vsak dan lovi raroge, pa nima denarja, da bi si enkrat enega privoščil!

Ta kapitalizem, to je za bruhat.