Verno čitateljstvo E-migratorja vse ah te plaže že pozna. Zdaj je žal v igri nov faktor. La mala pata. Strašna, kači slična jegulja, ki po pripovedovanju lokalcev zna biti tudi taaakoo doolga, ki v plitvinah zahrbtno preži na nič hudega sluteče avan-turiste. Da jih piči z bodico na koncu repa ali pa jih strupeno ugrizne. In kako uro kasneje je avan-turist že malo retro. Mrtvo meso. Kosilo za Malo pato.
Ko sem se vrnil iz Tišle in je v bližini obale temperatura strmoglavila na idealnih 25 stopinj, sem se najprej zaparkiral kar pred nov obcestni kompleks s črpalko, delavnicami, restavracijo in trgovinicami. Kraju se reče Daghmar (Saharci), oziroma Lamhiris (Maročani) in ni pravzaprav nič drugega kot nekaj pump, hotel in pripadajoče novozgrajeno naselje za Saharce, ki jim maroška oblast zastonj gradi prav fletne hiške, samo da bi bili lojalni državljani. Saharci v veliki večini to niso, pa hišk ne vzamejo ali pa jih takoj prodajo naprej. Maroški priseljenci hišk seveda ne dobijo. Za njih je rezervirano trdo delo za malo boljšo plačo kot na severu. Tako se med starimi in novimi prebivalci Zahodne Sahare ustvarjajo zamere in tenzije. Ambruške okoliščine skratka.
Na črpalki sem malo komuniciral z ljudmi (je kar pasalo), malo sodeloval pri spremljanju fuzbala in brkljal po računalniku. Ki se je namenil dokončno škripniti ali kaj. Počutil sem se kot Tomaž Humar pod tistim pakistanskim helikopterjem. Škrabljač ekstremist. Naslednjega dne sem odrinil k morju, smer Cap Barbas. Bil je to zadetek v črno. Odkar so zaprli še malo južneje ležeči Corbero, ko so ugotovili, da tam ribolov res nima smisla, ker je drstišče vseh sort rib, je Barbas zadnja ribiška vasica pred mejo. Krasne plaže, krasen zalivček z romantično demoliranim pomolom, nekaj upravnih stavb in barakarsko naselje ribičev s severa. 600 tipov in niti ene ženske. Tu bi bila tudi najbolj grozildna Jelizaveta instantno deležna statusa Kylie Minogue.
Zbudil sem se še pred zoro in si v trdi temi ogledal lansiranje ribiških čolnov v morje. Lesena “patera” tehta okoli 800 kg, v morje se jo nese na utrjenih ramenih in potem se čoln drži, da ga ne prevrnejo valovi, tačas, ko poteka vkrcavanje opreme, 20 ali 15 konjskega izvenkrmnega motorja, goriva…
Čolnov je 67, od tega jih 22 začasno počiva, tako da lansiranje cele flote kar traja. Ko je vse na svojem mestu, krmar počaka na ugoden val in ful gas, gremo.
Tako sem spoznal drobna mladeniča z imenom Tico in Aziz. Nosača. Trenutno vsak dan zneseta 44 čolnov v morje in popoldne spet ven. Barko prenaša 6 do 8 ljudi, se pravi 44 krat najmanj 100 kg, krat dva. Jaz sem nekoč z Matjažem Krivicem v Buždurju poskusil malo dvigniti čoln. Od takrat vsa puklasta hodiva po svetu.
Kot vsi ostali ribiči tudi Tico in Aziz živita v barakarskem naselju, zbitem iz naplavin in ostankov,