LA MALA PATA

Verno čitateljstvo E-migratorja vse ah te plaže že pozna. Zdaj je žal v igri nov faktor. La mala pata. Strašna, kači slična jegulja, ki po pripovedovanju lokalcev zna biti tudi taaakoo doolga, ki v plitvinah zahrbtno preži na nič hudega sluteče avan-turiste. Da jih piči z bodico na koncu repa ali pa jih strupeno ugrizne. In kako uro kasneje je avan-turist že malo retro. Mrtvo meso. Kosilo za Malo pato.

Ko sem se vrnil iz Tišle in je v bližini obale temperatura strmoglavila na idealnih 25 stopinj, sem se najprej zaparkiral kar pred nov obcestni kompleks s črpalko, delavnicami, restavracijo in trgovinicami. Kraju se reče Daghmar (Saharci), oziroma Lamhiris (Maročani) in ni pravzaprav nič drugega kot nekaj pump, hotel in pripadajoče novozgrajeno naselje za Saharce, ki jim maroška oblast zastonj gradi prav fletne hiške, samo da bi bili lojalni državljani. Saharci v veliki večini to niso, pa hišk ne vzamejo ali pa jih takoj prodajo naprej. Maroški priseljenci hišk seveda ne dobijo. Za njih je rezervirano trdo delo za malo boljšo plačo kot na severu. Tako se med starimi in novimi prebivalci Zahodne Sahare ustvarjajo zamere in tenzije. Ambruške okoliščine skratka.

Na črpalki sem malo komuniciral z ljudmi (je kar pasalo), malo sodeloval pri spremljanju fuzbala in brkljal po računalniku. Ki se je namenil dokončno  škripniti ali kaj. Počutil sem se kot Tomaž Humar pod tistim pakistanskim helikopterjem. Škrabljač ekstremist. Naslednjega dne sem odrinil k morju, smer Cap Barbas. Bil je to zadetek v črno. Odkar so zaprli še malo južneje ležeči Corbero, ko so ugotovili, da tam ribolov res nima smisla, ker je drstišče vseh sort rib, je Barbas zadnja ribiška vasica pred mejo. Krasne plaže, krasen zalivček z romantično demoliranim pomolom, nekaj upravnih stavb in barakarsko naselje ribičev s severa. 600 tipov in niti ene ženske. Tu bi bila tudi najbolj grozildna Jelizaveta instantno deležna statusa Kylie Minogue.

Zbudil sem se še pred zoro in si v trdi temi ogledal lansiranje ribiških čolnov v morje. Lesena “patera” tehta okoli 800 kg, v morje se jo nese na utrjenih ramenih in potem se čoln drži, da ga ne prevrnejo valovi, tačas, ko poteka vkrcavanje opreme, 20 ali 15 konjskega izvenkrmnega motorja, goriva…

Čolnov je 67, od tega jih 22 začasno počiva, tako da lansiranje cele flote kar traja. Ko je vse na svojem mestu, krmar počaka na ugoden val in ful gas, gremo. 

Tako sem spoznal drobna mladeniča z imenom Tico in Aziz. Nosača. Trenutno vsak dan zneseta 44 čolnov v morje in popoldne spet ven. Barko prenaša 6 do 8 ljudi, se pravi 44 krat najmanj 100 kg, krat dva. Jaz sem nekoč z Matjažem Krivicem v Buždurju poskusil malo dvigniti čoln. Od takrat vsa puklasta hodiva po svetu.

Kot vsi ostali ribiči tudi Tico in Aziz živita v barakarskem naselju, zbitem iz naplavin in ostankov, 

kamor sta me po opravljenem delu seveda povabila na čaj in kos včerajšnjega kruha.

Vasica ne pozna denarja. Ja ja, je res. Vse laufa na bone, ki se jih potem vnovči v Dakhli ali pa Agadirju, od koder prihaja večina ribičev. Zanimivo je, da skoraj vsi prihajajo iz načeloma fensi krajev, kot so Oualidija (ostrige), Safi (lončarstvo), Essaouira (Orson Welles, turizem) ali že omenjenega Agadirja, ki velja za maroški Portorož. Keša je kot pečk, samo ne za vse. Skratka v vasici ni gotovine. Baje zato, da se izognejo nemiru, ki ga denar prinaša (alkoholizem, hazard, samonapihljive ženske, sklepam). Tako vse laufa po principu blagovne menjave. Tudi nakup rarogov, s katerimi sem se v Barbasu dobesedno ubil. Mislim, po nekaj dneh sem čisto razumel, zakaj jih lokalci niti videti več ne morejo. Čeprav, jaz se prav gotovo še vrnem po repete…

V predahu med proteinskimi orgijami (domačini pravijo, da imajo raki preveč vitaminov, pa da je potem to brez že omenjenih žensk malo problem), sem se sprehajal in kopal. Pa hop na računalnik, pa spet nazaj. Dokler mi prijazen pripadnik kraljeve mornarice ni povedal za Malo pato. Da sta tu že dva človeka zaradi nje umrla, na licu mesta. Okeeej. Pozanimal sem se naprej in mrtvih je bilo vedno več. V večini primerov se podobne horor zgodbe izkažejo za vraževerje, ampak jebeš ti to. To je kot z minami. Skoraj stoposto jih ni, ampak kaj pa če so? Zato sem raje pešačil kilometre daleč, na plažo, ki se spogleduje z odprtim morjem, kjer so divji valovi, ki mrhovinarki Mali pati ziher ne ustrezajo. Sicer prav dober plavalec, sem v divji ocean nekako še prišel, ven pa malo težje. Če te dober brejker povalja, te razpašteti tako, da te še Mala pata ne bi povohala. Skratka, spretno sem zašprintal z grebena lomečega se valu, fascinantno zasurfal z golim telesom in kot prvi ruski satelit pristal na belem pesku, da se je gverilsko pridobljena braun boja v trenutku spremenila v skandinavsko rozast štih. Dobro, samo da smo živi. In na poti nazaj sem seveda našel majhno mumificirano Malo pato, ravno prav veliko, da je funkcionirala v edukativne namene.

Kot bi mi jo kdo nastavil na pot.

PS

Če kak strokovnjak, -inja prepričljivo ovrže strupenost Male pate, tako kot je predlani to storila dr. Staša Tome z agamo v Nigru, dobri od E-migratorja bogato nagrado.