CIAO MAMMA

Dakhla je eno tako zahojeno mestece. Kot recimo Tržič. Razlike so v detajlih: 75% ozemlja občine Tržič je v lasti korporacije RKC. V Dakhli nimajo te sreče. Zato pa imajo musliči vsaj cerkev.

Ki so jo za non plus ultra potegnili v višino, tako da se ogroženi verni katolik v svojem srcu lahko počuti vzvišenega vsaj, ko vstopi v božji hram. In poglejte samo, kako tista dva islamska fundamentalista v ospredju ležerno marširata mimo Jezus hlevčka, ki mimogrede stoji direkt poleg najbolj fensi hotela v Dakhli: Sahara Regency, štiri zvezdice.

Poleg je tudi park s tipičnimi muslimanskimi smrekami. To so Olof Palme.

Za vsak slučaj je tu tudi postajališče za taksije, če kak gorečnež na kolenih pridrajsa z Brezja, pa se mu zazdi, da je zdaj res že dovolj tega mučenja in pokore.

Zdaj se seveda zastavlja sledeče vprašanje: če imajo lahko netolerantni, nekultivirani musliči cerkev v neki provincialni vukojebini, kako to, da je vsaj prestolnica Zlovenije, ki je hkrati tudi prestolnica združene Evrope, nima?

Morda bi na to vprašanje lahko odgovoril Janez Haso:

»Halo Haso, jel' se čujemo? Ajde diži mobi ciglu, jebotejanković, nemoj da glumiš krompirvahtarja.«

Za desert še tipičen primerek mohamedanske mozaične umetnosti.

Tudi tu brez evropske razvojne pomoči seveda ni šlo: pivo, vino, vodka, viski.

Pa še tipično prevozno sredstvo.

PS

Poleg cerkve, v katero zahojam vsak petek in svetek, je banka, na katere brankomatu po maši redno zmolim en očenaš za gotovino v varžetu, v pobožni želji, da se mi prikaže Marija ali pa vsaj Bavčar. Enkrat sem parkiral vzvratno in BUM, sem naguzil reklamni znak. Moja boljša polovica (muslimanka prava) je rekla »odmaglimo«, razumna polovica pa me je nagnala k poslovodji se s pepelom posipat.

Poslovodja se je po poli blaženo nasmihal v brado in rekel »makejnž muškila, no problem«.

 Zdaj si pa predstavljajmo poslovodjo Nove Kreditne Manke v Tržiču, ki mu bradati (ali pa obriti) muslič poškoduje reklamni znak.

See what I mean?

PPS

Slab teden pred današnjim dnem leta 1927 je Charles Lindbergh kot prvi človečnjak preletel Atlantik. To sicer ni res (da je bil prvi), a pustimo detajle. Znani zlovenski poet Mohorowitz je pičlih 81 let kasneje oddal v tisk zbirko sonetov z naslovom »Progres«, arogantno misleč, da bo trpkim Zlovenkam krajšal urice na pljaži.

Pa ta tip se norčuje iz nas.

Delnice Metelkove naprodaj

Omar je bivši župan in aktualni svetnik občine El Argoub. Temu je dodal še upravljanje z  benzinsko črpalko ob edini in pusti prometnici Maroko – Mavretanija.

Za njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se horizontalno stika z Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri osamele hajme.

 

Rajska je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva: tako blizu, a vendar tako daleč.

Če prav prisluhneš, lahko slišiš ribe:

“Uf, spet Zlovenclji delajo gužvo v puščavi.”

Rib je kolikor hočeš. Specialni karakter Colin (o njem več drugič) sicer zatrjuje, da so jih Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a za kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sem pobiral kar s plaže.

Nikjer nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka – idealka za nekaj 100 metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in pasje. Dno je debelozrnat b. Tako da ob tauhanju tudi kaj vidiš: ribe, anemone, divje, neukročene ostrige.

Plaža se baha z bizarnimi rdeče mesnatimi rožicami, pa tudi z železovo rudo.

Obiskovalci se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo železov nakit in posodje. V katerem lahko potem skuhajo takole kačo:

Samo meter in pol. Ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bil bratranec na prsi zabrisal mrtvega gada. Dotična kača še ni srečala svojih otroških travm, zato je bila super kul. Bilo bi mi ljubše, ako bi bila malo manj sproščena. Če bi se me bala kot hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni mi dvomovini. Baje da je strupena. Dvomim. To je ćefurska belouška. Ko odraste, postane debeluharca. Taka kot lenobe na marakeški Jemaa El Fna s kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo moral ujeti. Poznam Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300 podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključil biznis živec, je kača izginila. Ni mi jasno, kako se je zašla na plaži. Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakafci. Ki so čez cesto, v hrustljavi pušči in ne tu ob lepljivi obali.

À propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi less-then-zero tangice. Fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Fensi ali Armoni. Sicer pa, kaj govorim, kača je čisto fotogenična. Živa bi nanesla več kot mrtva.

Medtem ko sem tako maštal o hudem biznisu, se je Omar pridno učil angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”

Omar ima tudi licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na črpalki, enega pa na plaži. Bi, a ne ve, kako. Zato išče ljudi, ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim – the pisatelj, prišel na idejo, da bi bil to jaz. Omar me je že ob prihodu v Dakhlo povabil na kosilo, potem pa predlagal, da pripeljem turiste, od katerih dobiček si deliva fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sem poklicno. Gospod pisatelj. Može da prođe.

“I feel like working with you.”

Ampak zapletlo se je, ko sem preventivno izjavil, da ne bi bil simpl chasse touristes, ampak eht meneđer. Vse bi zrihtal tako, da bi samohodne denarnice prišle kar same od sebe. Na poti v Nouadibou ali v Dakhlo bi se ustavile na kofe, potem pojedle še pedoče na buzaro ali ribce na žaru, konzervativci in domaći turisti pa bi pomazali kuskus ali tažin. Ko bi popili še milkšejk iz kameljega mleka ali sveže namiksan sok, bi rekli:

“Tlele je pa tko fino, da bomo še malo ostali”.

In po dveh urah bi se korigirali, da bodo tu kar prespali. Naslednjega dne bi zagledali rajsko plažo, v nulo otrebljeno ribje mrhovine (saj je moj pes, ponosni potomec mavretanskih smetarjev, v tem smislu res priden kuža), ter se odločili za intenzivne počitnice na “Omar & Moro Pljaž”.

Ne bi blu slabu. Treba bi bilo samo preštrihati črpalko, ki sedaj zgleda res zapuščena. Pa ušminkati brezdušno restavracijo:

Npr. v stilu Mala šola:

Pomislim tudi na Titano.

Dobro ji gre tole malanje detaljev. Od kod ji živci?

Pa sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.

Npr. tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.

Pa zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine v Tižigži…

V jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi

 

ali pa postaviti.

Tako bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.

In ko bi bil urejen tudi parking s senco, bi zrihtali še kamp

s skupnim prostorom in kuhinjo:

 

Ter postavili hajme na plaži.

V razmakih najmanj dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet zase.

V restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z mavretansko feluko

ali jahanje in molža kamel v Imliliju.

Hoja po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov – može.

Ideje so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na poti, Omarja pa so bile same oči.

“Dobro, dam ti v najem, poceni.”

- “Kaj pa?”

- “Restavracijo in bodoči kamp ti dam v najem in naredi po svoje.”

- “Ah ne, nisem investitor. Imam pa nou-hau.”

In tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bom kot gostilničar še kdaj kaj napisal. Omar se je odločil, da me pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sem ponovil, da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se mu je naenkrat zazdelo, da biznis lahko še malo počaka.

Uf, za mišji lulek, pa bi nastala Metelkova 2.