V Mavretaniji je poleg golote prepovedan tudi alkohol, a ta bar, trinajst kilometrov proč od ministrskih palač, ga zakonom vbrk toči. Klientela so visoke živine, torej prav tisti, ki so zakonsko prepoved alkohola uzakonili. To je njihov peskovnik, tu se visoke živine obnašajo kot stekle živali. Zaradi premehkega peska ustavim motor na dostojni razdalji in že tam valove in veter preglaša zblojeno kruljenje. Ko zakoračim pod skromno senco, je kaj videti: gospodje v finih bubujih se valjajo po tleh in na vsakem od njih visita po dve špehati razuzdanki. Ne bi tega tukaj pričakoval. Ena od dam čepe ščije slab meter stran.
Ko se čez uro, dve vrnem, je omenjena poscanka ravno na tem, da si raztegnjene mokre gate zopet potegne na rit. Očitno malo zahtevnejši projekt, ki se ga kaže lotiti etapno. Njene kolegice se vrešče lasajo. Malo med sabo, malo s svojimi ljubčki. Miza se zruši in pod sabo pokoplje poscanko, ki se onemoglo zvali nazaj na hrbet in da vse štiri od sebe. Gate so še vedno pod koleni. Osebje jo nekako zvleče stran. Sto kil razpuščenega sala, to ni šala. Tudi preostanek izbrane družbe se nekako splazi do novega mercedesovega terenca in vanj. Šoferjeva glava binglja čez odprto okno in eksaltirano ponavlja "to je spektakel, to je spektakel". Kvekerska slika konca sveta, kot ga poznamo.
Ker imam speedy domišljijo, sem si takoj mislil svašta – glede provenience in namenov francoske ekipice, ki vodi auberge Les Sultanes. Kot je to redno slučaj, sem krepko mimo usekal. Les Sultanes je na noge postavila Nicole, ki je bila nekoč najmlajša odvetnica v Franciji, pa predsednica odvetniške zbornice, pa nato državna tožilka, pa žena še bolj slavnega odvetnika, pa hči še bolj podmazanega gradbeniškega barona, enega takega franko-Zidarja. Njena bajturina v Lyonu je bila vedno odrpta za študente iz tretjega sveta. Pri njej je stanoval tudi mladi Mavretanec, ki je bil slučajno sin nekega ministra, ki je nekega dne Nicole povabil na počitnice v Mavretanijo in ji v zahvalo podaril veliko parcelo ob morju z bianco menico glede namembnosti. Skratka offshore paradiž. In ker je Nicole precej bolna, je zdaj v glavnem tukaj, pa še sina Nicolasa, ki je hotel biti v znak protesta kovač, specializacija konjske podkve, je povlekla za sabo in še mamo Renee, ki je že precej v letih in ne sliši več dobro. Tudi spomin ji že peša, vsakič se te nanovo razveseli. Zato pa toliko raje bere svetovne klasike na svojem nona-fotelju.
Vse dobro. Kuplerajski ekscesi so redki, druge dni je mir. Les Sultanes je zelo eklektično opremljen, fantje, ki v njem delajo, so vsak na svoj način resnično vrhunski, kar za domov vzet, štimunga je nostalgično-uživaško-intelektualistično-humanistična. Pravi balzam majkumu.
Med inventar sodi še sedem psov in lokalna znamenitost, osel z imenom Toyota, ki ga je Nicole vsega shiranega in garjastega pobrala z ulice v enem od nouakchottskih slumov in ki zdaj službuje na relaciji auberge – bar na plaži. Slednjega so sledeč keynesijanski ekonomski doktrini oddali v najem zelo zelo podjetnemu francoskemu parčku – tip nekam feminilen, baba pa mali Schwarzenegger, ki je v precejšnjo Nicolasovo žalost najprej vse podrl, da bi potem vse skupaj zopet postavil, pet metrov bolj proč od obale. Okej. Malo bizarno učinkuje v Mavretaniji tak dlakocepski elan. Nima veze, važno da se bo fine klientele kar trlo in da se bo visoko v nebo dvigal vonj pečenih rib. Kar se mene tiče, je to zelo fin kraj z močnim štihom domačnosti, kjer se obeduje v širšem krogu, kjer je mogoče srečati prav fine ljudi, kjer se brez zadržkov da vse štiri od sebe. In aha, Nico mi je seveda našel stručkota za računalnike, pa še marsikaj drugega. Hvala Nico, hvala Nicole, merci et bonjour nona Renee, alias Meme.
Je bilo kar težko oditi.
Tudi Paco je cmerasto cvilil, ko je Fatman zarohnel in odbrundal.
