Omar
je bivši župan in aktualni svetnik občine El Argoub. Temu je dodal še upravljanje z
benzinsko črpalko ob edini in pusti prometnici Maroko –
Mavretanija.
Za
njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se horizontalno stika z
Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri
osamele hajme.

Rajska
je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva:
tako blizu, a vendar tako daleč.
Če prav prisluhneš, lahko
slišiš ribe:
“Uf,
spet Zlovenclji delajo gužvo v puščavi.”
Rib je kolikor hočeš. Specialni karakter Colin (o njem več drugič) sicer zatrjuje, da so jih
Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a
za kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sem pobiral kar s plaže.
Nikjer
nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu
stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka – idealka
za nekaj 100 metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in pasje. Dno je
debelozrnat b. Tako da ob tauhanju tudi kaj vidiš: ribe,
anemone, divje, neukročene ostrige.
Plaža se baha z bizarnimi rdeče mesnatimi rožicami, pa
tudi z železovo rudo.
Obiskovalci
se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo
železov nakit in posodje. V katerem lahko potem skuhajo takole kačo:
Samo
meter in pol. Ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo
iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bil
bratranec na prsi zabrisal mrtvega gada. Dotična kača še ni
srečala svojih otroških travm, zato je bila super kul. Bilo bi mi
ljubše, ako bi bila malo manj sproščena. Če bi se me bala kot
hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni mi dvomovini.
Baje da je strupena. Dvomim. To je ćefurska belouška. Ko odraste,
postane debeluharca. Taka kot lenobe na marakeški Jemaa El Fna s
kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo moral ujeti. Poznam
Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300
podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključil biznis živec,
je kača izginila. Ni mi jasno, kako se je zašla na plaži.
Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakafci. Ki so čez cesto, v
hrustljavi pušči in ne tu ob lepljivi obali.
À
propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi
less-then-zero tangice. Fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Fensi
ali Armoni. Sicer pa, kaj govorim, kača je čisto fotogenična. Živa
bi nanesla več kot mrtva.
Medtem
ko sem tako maštal o hudem biznisu, se je Omar pridno učil
angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my
restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”
Omar
ima tudi licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na
črpalki, enega pa na plaži. Bi, a ne ve, kako. Zato išče ljudi,
ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim – the pisatelj, prišel na idejo,
da bi bil to jaz. Omar me je že ob prihodu v Dakhlo povabil na
kosilo, potem pa predlagal, da pripeljem turiste, od katerih dobiček
si deliva fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sem poklicno.
Gospod pisatelj. Može da prođe.
“I
feel like working with you.”
Ampak
zapletlo se je, ko sem preventivno izjavil, da ne bi bil simpl chasse
touristes, ampak eht meneđer. Vse bi zrihtal tako, da bi
samohodne denarnice prišle kar same od sebe. Na poti v Nouadibou ali
v Dakhlo bi se ustavile na kofe, potem pojedle še pedoče na buzaro
ali ribce na žaru, konzervativci in domaći turisti pa bi pomazali
kuskus ali tažin. Ko bi popili še milkšejk iz kameljega mleka ali
sveže namiksan sok, bi rekli:
“Tlele
je pa tko fino, da bomo še malo ostali”.
In
po dveh urah bi se korigirali, da bodo tu kar prespali. Naslednjega
dne bi zagledali rajsko plažo, v nulo otrebljeno ribje mrhovine (saj
je moj pes, ponosni potomec mavretanskih smetarjev, v tem smislu res
priden kuža), ter se odločili za intenzivne počitnice na “Omar &
Moro Pljaž”.
Ne
bi blu slabu. Treba bi bilo samo preštrihati črpalko, ki sedaj
zgleda res zapuščena. Pa ušminkati brezdušno restavracijo:
Npr.
v stilu Mala šola:
Pomislim
tudi na Titano.
Dobro
ji gre tole malanje detaljev. Od kod ji živci?
Pa
sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.
Npr.
tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.
Pa
zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine v Tižigži…
V
jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi

ali
pa postaviti.
Tako
bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.
In
ko bi bil urejen tudi parking s senco, bi zrihtali še kamp
s
skupnim prostorom in kuhinjo:

Ter
postavili hajme na plaži.
V
razmakih najmanj dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet
zase.
V
restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z
mavretansko feluko
ali
jahanje in molža kamel v Imliliju.

Hoja
po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov – može.
Ideje
so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije
vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na
poti, Omarja pa so bile same oči.
“Dobro,
dam ti v najem, poceni.”
-
“Kaj pa?”
-
“Restavracijo in bodoči kamp ti dam v najem in naredi po svoje.”
-
“Ah ne, nisem investitor. Imam pa nou-hau.”
In
tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bom
kot gostilničar še kdaj kaj napisal. Omar se je odločil, da me
pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sem
ponovil,
da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se
mu je naenkrat zazdelo,
da biznis lahko še malo počaka.
Uf,
za mišji lulek, pa bi nastala Metelkova 2.