Thursday, May 8, 2008

MARGARINA NA SONCU

Danes je prvi maj in novica je ta, da je minilo kar nekaj časa. No, in potom brezmadežnega spočetja sem dobil naraščaj. Tako da sem zdaj poleg penzije še na porodniškem. Pa na bolniški, itak. Zelo praktično. Sredi največje naraščajniške evforije sta mimo prišla dva naduta Francoza s svojim drekačem, pa sem ju zbodel:
»Vaš otroček ima samo dve nogi, moj pa štiri, šlik-šlak.«
Bi morali videti tiste kisle frise – znamenitost za na Unescov seznam, Eifflov stolp ni nič. Ah, tem Francozom resno ni spasa. Kraj dogajanja je bil bordel na robu mesta, tam sem nabavil psa z blazno originalnim imenom Paco. Kurc, če že babe ni, naj bo vsaj pes. Paco je čistokrvni puščavski ribič z rodovnikom, ki zaenkrat še misli, da so njegovi izločki v pristojnosti Združenih narodov, po štengah pa že zna priti sam in pri tem izgleda kot Tomaž Humar v južni steni Lhotseja.


Tudi šakalov (Canis aureus) se prav nič ne boji, čeprav sta danes zjutraj dva prišla čisto do Fatmana. Smo namreč na morju, vkleščeni med peščene sipine in muhasti Atlantik, dokler ne pride oseka in se odprejo vrata na sever. Ker je luna v krajcu in so razlike med plimo in oseko minimalne, je stezica, ki se odpira, široka vsega nekaj metrov: levo valovi, desno pudrasti pesek. Levo potop, desno 50 in več stopinj celzija.





Pred nami je nacionalni Banc d'Arguin, za nami Nouakchott. Se pravi da smo, kar se te sezone tiče, najjužnejšo točko že dosegli. Načrt je, da se odslej z andahtjo slalomira ves čas ob morju, dokler nam visoki Atlas ne omogoči pobega v gore. Inšalah. Do takrat nas vsekakor čaka še veliko špehatih rib, rarogov in školjk. In Fatmanovih muh. Dokaj redno nehote pomislim na bivša lastnika:

»Vse dela... Tip-top... Ta kamion ima dušo...« in taka jajca. Težko bi govoril o kakih pozitivnih čustvih. Mislim Slovenci znamo biti res pravi Cigani, ali pa – ajde – Mavretanci.

Postanek v Nouakchottu je bil kar dolg: zavariti je bilo treba počeni nosilec šasije, ojačati vzmetenje, zamenjati nekaj sprhnjenih lajtng in z manualnim bajpasom v stilu Kremenčkovih usposobiti vklop štirikolesnega pogona, brez katerega tukaj enostavno ne gre. Zdaj zadeva funkcionira polavtomatsko: medtem ko težka skala (ki jih tu bogme ni baš na pretek) pritiska na zavoro, namesto na sklopko, se jaz vržem pod Orsona in z montirnim železom vklopim štirikolesni pogon. Jeklena žica in šponar potem poskrbita, da stvari ostanejo na svojem mestu. Elektrike raje ne omenjam. Inšalah. Vsaka stvar je za nekaj dobra, ne. Tako sem - tačas, ko se je improviziralo na Fatmanu - podrobno spoznal določene asspekte mavretanske prestolnice:

-kako se napolni jeklenko plina v pičlih dveh urah

-zakaj včasih ponoči streljajo okrog predsedniške palače

-kako postaneš original Mavretanec za 300 jevrčkov

-učinke alkohola (pivo Tsingtao, viski H&B, »viljamovka« in domače ljutice) na mentalno in fizično artikulacijo domačinov

-kakšni paranoiki so Izraelci aka božji posranci (tisti »napad« na njihovo ambasado je bil v resnici ljubosumnostni incident v bližnjem baru, v katerem se antropologu-amaterju nudijo spektakularni pogledi na slinjenje zariplih in zavaljenih anglosaksoncev in frankoflancev ob skeniranju lokalnih kurb)

Spoznal sem Ulubuja, ki ima super hotelček, edino pri turistkah ga malo zanese, spoznal sem nouakchottske neslišne malarične mikrokomarčke, Amiduja, ki je inženir brodogradnje, ki je tu ni in je torej mojster za vse, recimo za geodezijo in komunizem, pa Fadla iz fine družine, ki službuje v Evropi in ki je hodil z Jožefo z Bleda, drugače pa redno videva bele miši. Spoznal sem francosko-švicarsko pleme in njihove pse ter Nicolasa in Nicole v bordelu na robu mesta, o katerem več v naslednjem postu.

In računalnik sem popravil v cajberju poleg male restavracije, ki nudi čibudjenske specialitete (made in Senegal). Čudež! Mavretanci bi brez črnskih bratov jedli pesek, špeh in kozje bobke, toliko njihovi kulinariki. Pa Paco mi je potamanil vse zaloge WC papirja. Tako zdaj serjem na vrhu sipine, se podričam po higienskem pesku in čof v Atlantik.

Za La malo pato tukaj še niso slišali.

Naslednji problem: kako vstopiti v Banc d’Arguin s kamionom, ki še vedno tehta 5 ton, če so povsod znaki, da je vstop vozilom težjim od 3,5 ton strogo prepovedan?

Nujna bo ekspresna shujševalna kura.

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...