PAZI METAK SLAVKO

Kayes je hecno mesto na južnem bregu reke Senegal. Na nadmorski višini celih petdeset metrov in slabih tisoč kilometrov od Atlantika. Na tej razdalji reka pade za petdeset metrov! Nič čudnega, da ji mnogi rečejo lena fuksa Senegal. Posledica lokacije je celoletna neusmiljeno žmohtna vročina. Komarji so na tako visoki evolucijski stopnji, da kot Rdeča armada devetega maja pred Kremljem pikirajo v geometričnih formacijah (še posebej radi na cortkane bele rite) in ob tem gromoglasno brenčijo Pad maskovnje večera. V tem tonu odzvanja tudi človeški habitat: če kaj slučajno ne izpade točno kot načrtovano, ni večje zamere. Laissez faire je na zavidljivi višini, vse ostalo je podkletni minimalnikar – siesta na dveh nogah, še raje pa leže. Tu sem prvič zaslutil, da doktor Kavez morda le ni tak šarlatan in bahač, ko pravi, da on zdravi z drnjohanjem in počitkom. Vsekakor sem jaz šele v Kayesu srečal svojega Kaveza. Najprej sem sisnil pivo, dva, ker se klin s klinom izbija (kako neposrečen rek!) in potem kot radijsko voden parasol pristal preh vhodom v lokalno ekspozituro nebeškega kraljestva, ki služi kot prenočišče tistim z ali brez greha in premore celo konferenčno dvorano.

Relais du centenaire bi perverznejši med nami prevedli kot stoletna štafetka, oz. redaljka, čeprav gre seveda za tipično skromen katoliški diminutiv od milenijski. Milenijsko redaljko je Kayeška dioceza okolju primerno zdesetkala na stoletko. Ekola, in naokoli sem se vozil izključno na cizah ali še raje pod streho kitajskih rikš.



In ko je bila dva metra od mojega urbanega tabora sklicana regionalna konferenca na temo, kaj nam je storiti s to mularijo, sem se je udeležil poštno ležeče, in sicer kot ancien footballeur, levo od napisa Nioro.



Dvakrat sem pametno pokimal in dobil en soliden aplavz. Poleg tega je bil moj glavni dosežek v Kayesu sklenitev ugodnega avtomobilskega zavarovanja za neregistrirano vozilo. In to za celotno zahodno Afriko, izvzemši Mavretanijo. Nek naduti kreten je tudi v tretjem poskusu zaheval odločno premnogo denarja, pa sem obupan pritaval v pisarno treh obilnih dam. Ena si je nohte lakirala, druga si je zobe trebila, tretja se je pa po sedalu praskala. V hiper Kayes stilu sem vprašal, po koliko je pri vas CEDEAO (prej omenjeno zavarovanje), pa je tista z manchesterskim naglasom rekla da 5.000 CeFA ali 7 jevrov po naše. Vprašam, koliko časa velja, pa odvrne ona druga, da en mesec, nakar se pozanimam še, koliko potem pride za eno leto, pa se tretja neha praskati in reče tudi 5.000 in doda kaj zdaj, bo kaj akcije ali samo blabla? Deset minut ekspertnega tipkanja kasneje sem se opotekel v vrelo vročino s sklenjeno zavarovalno polico z veljavnostjo cele zahodne Afrike, lažji za slabih sedem jevrčkov. Ne pa sto dvajset. Še je torej upanje za Slovenijo: ko bo finančna kuzla zares v rito skočila, se me angažira za stečajnega upravitelja in že se bosta spet cedila mleko in med! Pred vrati pisarne treh dam sem spoznal Bilala, Tuarega iz Aguelhoka, kraja, v katerega belega moža podplat že leta ne stopi več. Bivši upornik Bilal je v kontekstu notranjemalijske mirovne pogodbe guns for jobs, dobil službo policaja na drugem koncu Malija, v Kayesu. Tu ga zdaj črnci buzerirajo z rasističnimi forami, ker on je caffe au lait (kafe'o'le). In plača je itak totalno mizerna, tako da se Bilal v bistvu preživlja s kupoprodajo rabljenih vozil. Z enim očesom na Fatmanu, superiorni puščavski karoci, je tovariško rekel tua ti e mon etranger (ti si moj tujec), jaz pa hitro zavarovalno polico na plano, da njegovo ekspertno oko preveri ali je eht ali fejk. Seveda je eht. Torej je potem, ko sem sveto obljubil, da Fatmana, ko pride čas prodam samo in le njemu, veljalo zapustiti veličastno prestolnico Bruce Lee komarjev in odriniti naprej. Počasi in z andahtjo, da ne pride do trka



in nepotrebnega loma opreme.



Dragoman, kako dobro ime za potovalno agencijo! Do Bamaka potem mnoge in številne luknje in potem kar naenkrat takorekoč avtocesta in kmalu še velemesto s semaforji, avenijami in vsem. Mali je načeloma ultra prijazna dežela. Za zdrav kontrast obstaja tip možakov v modrem, ki na vpadnicah velikih mest prežijo predvsem na od vročine dehidrirane in razsvaljkane turiste. Tu potem ni milosti. Če ni nepravilen trikotnik, neatestiran gasilni aparat, je pa nekorektna vključitev v na vse strani blazneči promet krožišča. Sledi živalsko dretje in zaplemba papirjev. Druže plavi se nato zavihti na motorinček in izgine. Njegov kolega si pili noht. Čez pol ure začne piliti naslednjega, nakar moja malenkost izgubi bonton in samokontrolo. Tuljenje se razlega do Dakarja in N'djamene. Kolega odloži pilico za nohte in se začne grabiti za samokres. Jaz pa še kar navijam Balkan fanfaro. Vrne se moj druže plavi in pomenljivo tapka po mojih dokumentih. Jaz pa kar strmim v kip znanega malijskega pesnika (Prešeren jo je dobro odnesel)



in navdahnjen z Gandhijem, Che Guevaro in Pol Potom, zahtevam papirje nazaj, pa da nehamo s tem sranjem. Rečeno storjeno. Sledi kratka vožnja čez Most mučenikov in reko Niger



takoj nato ostro levo, še enkrat levo okrog nemške ambasade in že sem v sanktuariju The Sleeping Camel, ki je bil nekoč maroška ambasada, danes pa je karavanseraj, ki ga furata Anglež in Avstralec s smislom za common sense. Izjemna lokacija, priljudno vzdušje in dostopne cene. Kajpak me je nemudoma povaljala dalmatinska fjaka in okoliško dnevno-nočno življenje, izgubljeno v trikotniku med libanonsko slaščičarno Amandine, obcestnimi obrati ljudske konzumacije



z mamo Afriko, ki se je po vsej verjetnosti končno znebila svojega morona in zdaj obkrožena s hčerkami kraljuje v epicentru dogajanja



in praznovanji pri bližnjih in daljnih sosedih.



K fotki: Šved Jens (humanitarec, drugačen pa potrčko neke amerikanerske obveščevalne službe) in Mavretanec Abu na rojstnodnevni zabavi adolescetne Fifi spuščata v nočno nebo prvo mongolfiero v zgodovini kvarta Badialan 2, medtem ko bolj zadržani državljani sveta, recimo Nemec Johann, sami samcati na dvorišču Speče kamele žulijo jajca s slanino.



Za konec humoreska o mojih avtomoto kapacitetah. Ko parkiram me moj alter lego kdove zakaj redno pobara, ali sem prepričan, da je menjalnik v leru. Jaz to občutim kot sitno in tečno ter polemično odgovarjam »ne nisem«. Ker jaz VEDNO dam menjalnik v ler. In tako se kar stoje pod Fatmanom pripravim, da poženem motor, da bom s kompresorjem napumpal venomer puščajoče gume. Fatman kot vedno kresne iz prve, samo da tokrat izjemoma cukne naprej, ker menjalnik NI v leru in trešči v krepak mangovec, ki na srečo zadrži brutalni udarec šestih ton nekontrolirane mase. Namesto tega se name z bližnjo okolico vsuje toča nezrelih, kilo težkih in kot macola trdih mangovih sadežev, da zabobni kot potres, meni pa se zabliska in zaiskri v glavi od zadetka v črno. Tačas ko ekspresno prihajam k sebi, Fatman rije in trese nesrečno drevo in z zadnjimi kolesi zdruzga v nič vedro z umazano posodo, pa stopnice, pa še par teh malenkosti, ki v življenju nimajo prave sreče. In prasca ne morem ugasniti, ker še ni dovolj kompresije, da bi lahko s pritiskom na shut-off stopalko udušil motor. To je bitka titanov: malijski softver versus nemški hardver. Končno pametnejši vendarle popusti, se pravi Magirus-Deutzov motor. Tišina. Fatman je do akse zakopan v prhki obrečni humus. Olajšanje. Če bi namreč mangovec padel, bi napol presekal prosto stoječi bazen, nakar bi čezenj zapeljal še Fatman in neznanski kubiki vode bi planili na vse strani in dvignili vodostaj veletoka Niger in bi prišlo do poplav od Bamaka pa vse do Port Harcourta, kjer bi v Atlantik odplaknilo vse tiste ameriške naftne črpalke, naftovode in ostale pritikline. Predsednik Obomba bi zavrisnil magične »tenoriste«, nakar bi svobodo ter demokracijo prinašajoča mašinerija usmerila pozornost na A-frko. Na B-planu bi tačas Fatman nadaljeval uničevalni pohod do deset metrov oddaljenega obzidja nemške ambasade, za šalo prebil tisto burlesko od gnilih ceglov, prebil še žično ograjo, pojahal španske jezdece in hrvaške lipicance in končal v spalnici nemškega veleposlanika osebno, ravo v trenutku, ko se ta z izraelitskim kolegom Strauss-Kahnom podjetno loteva mladoletnih Dogonk, ki na veleposlaništvu permanentno nadomeščata njuni starejši teti čistilki. Pod mottom razvojna pomoč in mikrokredit.



Za mišji lulek, pa bi izbruhnila tretja svetovna vojna.

No, za to bo še veliko priložnosti.