Monday, May 9, 2011

TRANS PUŠČA EKSPRES

Potovanje je vedno razlog za radost. Človek se zlahka veseli novih horizontov in peripetij, pa tudi če siten transfer v Haag obeta zgolj menjavo diete. Tudi če po dobrem mesecu neplaniranega bivanja na obalah oceana ugotoviš, da je tu pravzaprav strašno fino in zakaj sploh riniti dalje. In tudi če je cesta v srce »mavretanskega fundamentalizma« – regijo Trarza s prestolnico Boutilimit iritantno ozka in se ti zdi vsak nasproti prihajajoči šofer potencialni kamikaze na neideološki bazi. In tudi, ko z glavo trmasto na ramenih preguraš še Aleg in Magta Lahjar in nekje za odcepom za Tidjikjo bolj ali manj na slepo zaviješ z Route d’espoir in se čez drn in strn usmeriš ostro na jugu. Proti mestecu Barkewol el Abiod. Ampak samo za orientacijo, ker cilj je neortodoksen offroad vse do najbolj vročega mesta zahodne Afrike: Kayes, Mali. Ves čas, če le mogoče, izogibaje se naseljenim krajem. Kot razmišljajoč človek, se zavedam možnosti, da puščava in Sahel, kar se poskakovanja tiče, ne bosta isto. Hitro se spet potrdi, da ne razmišljam dovolj. Razlika je bistveno večja od pričakovane. Že ravnica je rokenrol za vzmetenje, ko pa je treba prečkati prvo sedlo, sedelce pravzaprav, je na vrsti kiropraksa Mateja Parlova, v primerjavi s katero je klečanje na bukovih deskah nedeljske maše pravi jegličev obkladek.

Ni dober omen, če takoj na začetku začneš računati, koliko še in če nedolgo zatem z dvema buškama na čelu že na vse grlo tuliš yugorock kletvice. Dobi pa vsaj to, da si sam samcat v vozilu, določen smisel. Skratka, kljub temu, da je bila višinska razlika, ki jo je bilo treba premagati do cilja, zelo majhna in da je bil tok zasušene reke, ki je vodil na jug širok kot Dunarea na izlivu v Črno morje, so bili človek in tehnika na hudi preizkušnji. Še pes je moral nositi svoj del bremena.

Paco od vseh stvari na svetu najbolj sovraži vodo, patološko. Naključna kapljica ali kapljon sta čisto dovolj, da pesjan pade v brezno depresije. Je pa v konkretnem primeru tudi mene ziritiralo, da sem za nonplus ultra prezrl še faktor vode in pozabil na možnost blokade v židkega blata pasti. Mesec dni ujčkanja v negližeju francoske dekandence v Nouakchottu je pustil sledove. Temu primerno neusmiljen je bil pljusk stresa, ko sem brzinsko prekljapljal na survival mode. Malo sprostil sem se šele, ko me je bog osrečil z možnostjo humanitarne aktivnosti. Blazno paše videti, da je kdo še v večji riti od tebe

Ker si nisem želel onesnažiti rožnatih all-stark, sem v kavbojskem stilu zadegal zverini laso čez roge in jo potegnil na varno. Rasim Softić v meni je vzklikal »ne, ma ne, ji boš poškodoval vratek«, jaz pa sem misleč evo ti mohamedanski sovrag, še ekstra bolj krepko potegnil. Tistih deset kilc je bilo zelo hitro spet na trdnih tleh in ko je tri sekunde kasneje odskakljalo, kot bi se naše poti nikoli ne prekrižale, sem bil avtentično srečen. Da o Pacotu, ki se je na račun mojega garanja nadejal brezplačnih spolnih uslug, ne govorimo. No, minutko kasneje, me je ob pogledu na naslednjo sceno

minil smeh in humanitarna potenca. Mislim, pa tega folka res čisto nič ne izuči! Ni se bilo treba dvakrat obrniti, ko se je zadeva stopnjevala v horor. Kaj ko bi vse to govedo naenkrat pičilo (se baje redno dogaja), da udari stampedo v najgloblje blato!?

Brez besed sem pognal stroj in švignil magari črnim mambam v objem. Se cel dan izgubljal v rokih, rokavih in okljukah ilovnatih meandrov, da bi naposled padel naravnost v matično luko zloglasne mengeške mornarice. Človeku zgolj ob pogledu na maskirni high-tech njihovih vitkih fregat zledeni kri v žilah.

Tu se materiala – fedrov in kar je še takega enostavno – nič ni več šparalo, saj je šlo konec koncev za glavo. Cegu na gas, naravnost v srce gmajne, pa kar bo bo. In je bilo. Pod groteskno debelo prasico od drevesa brez listja, me je pričakala ostudna zelena kreatura, kot papež Ignacij pozvanjala z nekakšnim kosmatim plodom in v falzetu v jambskih enajstercih, cepljenih z mohamedanskimi suneti lascivno sesljala »Kam to daddy, daddy will give you Klon und Sadež«!

Mislim da si kot relativno čislan navigator lahko privoščim iskrenost, da sem se od silne dirke za lajf šele na Klagenfurtski aveniji v beli Ljubljani ovedel, kje sem, oziroma ko sem cvilečih gum skrenil na Parmovo in odrohnel mimo novozgrajenega centra islamskega kulturnega tenorja al Tufahija. Silni so dvomovinski sentimenti!

Nora jaga se je nadaljevala do drugega brega, do t.im. Rive gauche, kjer me je v zasedi čakalo še več vode, ladjevij in regiment panonske konjenice. Jasno, kdo drug kot Hrvati. Bože Mili in Bogo Rodica. Nakar Spopad civilizacij: zopet v mesnatih neslagah mame Afrike, na meji med regijama Gorgol in Guidimaka – lep, velik okrasni Zid z zgovornim, vsaj iskrenim, če ne dobronamernim seznamom dominantnih aktivnosti. Zadnja alineja: commerce (emigration). In kmalu zatem še raketa, oziroma geostacionarni satelit, v katerem bo mojster Živadinov obrnil zadnji par palačink, preden bo njegov duh odjadral rdeči nadorjakinji zvezdi Betelguzi v objem.

Izhodiščna vsemirska luka žal ni kak Bajkonur ali Cap Carneval, temveč mavretansko mestece Selibabi, tako da prosim, če kdo sreča gospoda Živca, naj ga o tem obvesti, da ne bo brez veze lutal po Zemlji.

PS

Mejo z Malijem pa smo prečkali takole: v črni temi črnega kontinenta in nikjer nobene luči, če pa že, škilasti snopi nekalibriranih reflektorjev, ki so zlovešče prebadali monstruozne oblake prahu in pripadali redkim nasproti prihajajočim vozilom, za katera se nikoli ni vedelo, koga prevažajo, od kod in kam. Potem živčno blinkanje iztrošene baterije v rokah graničarja, stop, meja in vsepovsod gomazenje bradatih fundamentalistov. V edino uteho plahemu srčecu je bilo, da visoko nad neobstoječimi oblaki letita NATO in naši Slaki. Mejni uradniki so bili zaradi kasne ure in pojačanih temperatur zeeelo utrujeni, pa je zato procedura trajala malo dlje, čeprav se je vse skupaj zelo hitro končalo. Kar naenkrat se je štelo, da na svidenje, srečno pot in to in že sva bila spet on the road. Peljala sva kak kilometer dalje in se ustavila pred krasno mošejo, ki je kljub mraku izgledala kot rojstnodnevna torta za Dalija ali Gaudija. Ker sva dobro vedela, da lahko pri nas recimo pred cerkvico sv. Urha ali pa na Brezju katerikoli črnec ob katerikoli uri parkira svojo zmahano karoco in v njej varno prespi, sva izkoriščaje načelo recipročnosti, tudi midva storila isto. Nisem še utegnil ugasniti GPS, ko je bil tam že prvi težak, v obliki človeka brez ene roke, ki naju je ob ekstenzivni rabi preostalih okončin povabil na prenočitev v sosednjo bajto, bolj točno v kompleks stavb. Veliko dvorišče, na vsaki strani neba ena bajturina s kopico sekundarnih objektov – štirje bratje z družinami in vse strašno prijazno. Le kaj imajo za bregom? Izkaže se, da enoroki gospod že dvajset let dela v Franciji, Pariz in da je trenutno nezaposlen. Ta je moral absolvirati svojo porcijo rasizma, sem si mislil, medtem ko sem se abotno nasmihal kot češ: vsi smo mi sinovi ene matere. Padla je mastna večerja, menda prvič sem jedel famozni maniok, natančneje njegove liste. Izborila sva si spanje na strehi ene od hiš, na svežem zraku pod zvezdami, komarji gor ali dol. In potem so se pojavili uniformiranci, trajalo je, da sem pokapiral, da to ni neka tenoristična enota, temveč naši vrli ex-graničarji, ki so nama pozabili udariti pečat, pa so se potem na to spomnili in zaštartali generalno iskalno akcijo. S štempljem in izsušeno blazinico v roki. Ekola, dobila sva tampon (žig fo francosko) in s tem možnost, da ob naslednjem poskusu vstopa v državo Mavretanijo ne doživiva nenadejanega hladnega tuša. Urejena država je to.

V naslednjega dne neusmiljeni luči so se pred omenjenim verskim objektom odigrale presunljive scene slovesa. Naš gostitelj naju je z eno roko objemal in zraven čohal še psa, ženske so obupano vile dlani, otroci pa so hlipali »oooo, brezverni beli psi (na kratko tubab) ne zapuščajte nas«. Nič ni pomagalo. Kmalu za gladko penetracijo milega Malija je atomizirana ilovica spet silila od vsepovsod, medtem ko sem vedno bolj ihtavo sukal volan med preveč na gosto naguzenimi baobabi.

Nekatere od teh kreatur so tako nemarno debele, da se kar same od sebe in pri živem telesu razčesnejo na več entitet, katerim je – vse tako govori – celo sveta fotosinteza deveta briga in španska vas. Nič čudnega, da velja baobab – v luči danes histerično popularne eksploatacije človeka po človeku in tako dalje – za sveto drevo.

Pred mestom s finim imenom Ka¥€$ (kot hommage Samotu, verjetno najbolj slavnemu slovenskemu umetniku) in z malo manj fino klimo (najbolj vroče mesto zahodne Afrike plus silna vlaga) se je bilo v labirintu potk in potkic treba seveda še malo izgubiti, da bi naju vsa šibka in napol blesava od silne želje po čemerkoli sintetiziranem, pasteriziranem ali koaguliranem (dosežki civilizacije) prisebni domačini prestregli in poslali najprej na eno orenk pranje.

In ko smo že bili v elementu še na ogled največje lokalne zanimivosti, kjer je bilo v hipu in brez podnapisov jasno, zakaj Ka¥€$u rečejo tudi afriške Benetke.

Toliko gondol na enem in istem mestu! In vsaka s svojim privatnim premičnim privezom, ki lahko fungira tudi kot glasbeni instrument ali pa avtentična holandska cokla. Allah. Hvala ti, da sem smel vse to pretrpeti, preden sem zakoračil v notranjost ultra snažnega obrata družbene prehrane:

Kafetariat chez maman Afrika



No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.