Monday, July 25, 2011

DEŽELA PUJSA IN ČRVA

Zdaj, ko je Alpha Conde fasal raketo v rezidenco, a jaz sem na varnem v sosednjem Maliju, lahko priznam – bil sem na obisku. Koker ene tri mesce. V eni od mnogih Gvinej, ki sejejo zmedo med popotniki in ostalo zainteresirano rajo. Gvineja je bila nekoč, ko je bilo to ime še bistveno bolj popularno, med ostalim tudi britanski novec. Ime samo je bojda derivat neke afriške besede, morda tamašeka: aginaw, kar naj bi pomenilo dežela črncev. Novec je bil sprva namenjen trgovanju z najnovejšo kolonialno akvizicijo Gvinejo, kovan je bil seveda kar iz nagrabljenega lokalnega zlata, a je kmalu postal taka uspešnica, da je napredoval v uradni keš združenih teritorijev britanske krone. Omenim naj še gvinejskega prašička, ki sicer nima nobene zveze z Gvinejo ali s prašički, pa seveda famoznega gvinejskega črva, ki ima zveze predvsem z zdravjem, nekaj malega pa tudi s Carterjevo fundacijo.

V državo Gvinejo se pride po cesti (recimo iz Bamaka), ki je do mesta z retro imenom Kankan a) fenomenalna,

nato pa se b) spremeni v ruleto z luknjami, v katerih bi še švicarski sir poniknil. K a) bi dodal, da v zahodni Afriki nekdo ekspresno gradi meddržavne magistrale, in da to gotovo niso home boys, ker je stvar strokovno preparirana, utrjena in dvojno asfaltirana, mišljena, da ne samo in preprosto je, temveč da služi svojemu namenu, transportu. Home boys tega tudi gotovo ne plačajo, ne direktno. Plačali bodo kasneje, trikratno, v naturalijah. K b) bi dodal tole podobico

s pripisom »14 mrtvih in nikogar ni pamet srečala«. Gvineji je po izgonu Francozov z iztegnjenim sredincem podjetno zavladal Sekou Toure. Takrat je bil še up in nada levičarskih antikolonialistov, a je dokaj hitro – ko je pokapiral, da njegovi domači kmetavzi niti Roze Luxemburg ne poznajo – postal paranoik in kmalu zatem tiran, ki si je po vzoru Evropejcev omislil eno konkretno koncentracijsko taborišče in v njem, pa tudi mimo njega, na oni svet pospremil lepo število sonarodnjakov. Dokler ni njega samega brez trkanja obiskala Matilda. Potem je bil puč. Kolovodja Lansana Conte je svoj narod osrečeval celih 24 let. Slednjič je pisker pristavila še vojska na čelu z Dadisom Camaro, ki je stvari zafural do konca (na stežaj je odprl vrata evropsko orientiranim južnoameriškim narko-baronom), oziroma do prvih demokritičnih volitev, ko se je folk namesto obkroževanja lističev raje manualno lotil uradnih institucij, oziroma vsega, kar je vsaj na daleč učinkovalo kot državno. V pomanjkanju tega je pa bila tudi sosedova koča legitimen cilj. Že prej Gvineja ni bila bogve kaj, potem pa je bil v bistvu edino nov predsednik, ki se je tokrat pisal Conde. In se še, ker je raketa zgrešila cilj, oziroma se je odbila od Condejeve s specialnim kevlarjem ojačane aure. Gvineja je polna zlata. Je največji svetovni izvoznik boksita, saj sedi na polovici vseh svetovnih zalog. Ima še vrsto drugih rudnin in zelo rodovitno zemljo, a prestolnica Conakry kljub temu slovi kot najbolj temno glavno mesto sveta. Elektrike je komajda za vzorec, drugod širom za dvanajst Slovenij velike dežele, pa je sploh ni. Razen v neposredni okolici rudnikov zlata, ampak tam je zato pa na tone cianida – vitalne substance pri ekstrakciji zlata – v podtalnici. Pa morje bolezni, spačkov in kar je še takega. Skratka raj na zemlji. V katerega še ni stopil Monsanto in agro-techno ostala zalega. Bo pa kaj kmalu, saj je mr. Conde že podpisal ustrezne pogodbe in pokonzumiral provizije, ki bodo na široko odprla vrata progresu. ¥€$! Vse dobro bo šlo rakom žvižgat. Vse se bo zagiftalo do konca, da bi potem slednjič lahko ljudstvo pa našem vzoru zakorakalo po alejah ekologije in trajnostnega razvoja. I tako sto ili tristo puta. V luči vsesplošne mizerije, onesnaženja in brezperspektivnosti prebivalcev sahelske Afrike, me vedno manj zabavajo večne debate, da ne rečem pranja možganov na temo prokreacije, v stilu čimveč, tem boljše. Nič več nisem budistično mehak, raje kot Pohorc odsekam: »Imeti prirastek v današnjem svetu je enostavno kriminal, ne samo v Sahelu«. Pa naj si šokirani narod mislim, kar si hoče. Ne želeti otrok je tu še vedno resen sakrileg. Čeprav, tuintam je sramežljivo zaznati tudi nasprotna mnenja. Kakorkoli, včasih se vprašam, kaj v tem prahu, svinjariji, nepismenosti in neznosti vročini sploh počnem, zakaj nisem raje v puščavi ali sploh na kakem drugem, bolj polikanem koncu sveta. Odgovor se skriva v količini praktične svobode, ki jo (morda se bo komu zdelo paradoksalno) nudi črni kontinent. Na primeru Gvineje: če odmislim burlesko ob vstopu v državo, v treh mesecih praktično nisem imel stikov z oblastmi. In še takrat, ko so me zalotili pri vožnji skozi enosmerno ulico v napačni smeri, je bilo malo odkimavanja in smehljanja vse, kar se je strašnega pripetilo. Dežela je vizualno nadvse stimulativna, ljudje te pustijo pri miru, celo otroci ne davijo čez mero zdravega razuma. Eksotično sadje strmoglavlja z brejih dreves in ker ni trga, tudi cen ni. Načeloma lastnika obvestiš, da boš zdaj potrgal nekaj sadežev z njegovega drevesa, in potem to storiš. Preveč sramežljivi lahko sežejo po množici divjih sadežev, od katerih je bojda samo eden strupen, oziroma neužiten. Nisem ugotovil, kateri. Nasploh je Gvineja tako poceni, da evropsko zdresiran osebek to težko zapopade. Kamping mizica se v vsakem letnem času šibi od lokalnih dobrot.

Mangov recimo je vrsta vrst: so cepljeni, so necepljeni in so divji, oziroma peulski mangi. Cepljeni so največji in nimajo nitk in so vsaj po okusu boljši od necepljenih. Peulski so najmanjši in najbolj nitkasti, po drugi plati pa so tako pregrešno sladki, da bi jih bilo treba prepovedati. Temeljna mango ločnica pa poteka na liniji kupljeni – natrgani. Kupljene najdeš na bolj ali manj čistih cunjah v prahu, včasih blatu improviziranih tržnic, sparjene od sonca in od čakanja, večurnega marša in potem spet čakanja na redkega kupca. Natrgani so direktno z mangovcev, ki jih je v Gvineji toliko kot pri nas bukev. Tudi kilo in več težki slastni projektili se ti z varne višine rogajo v fris in ti potem, če jih že uspeš sklatiti, grozijo s poškodbami. Tako da tole z zdravjem in vitamini človek ugleda v drugi luči. Tudi bolj bizarnih zeli, koreninic in kar je še takega je na pretek, od 100% bio karitejevega masla do terminalie narcoptere.

Pa (pre-) sladkega medu in jedilnih gob in milih ljudi (zares sem obdelal samo Peule). Mehka dežela je to, v nedrjih katere izvirajo vse pomembnejše reke zahodne Afrike, ki hitro menja agregatna stanje. Od evforične dobrodošlice,

do ekspresno spajdašene kameraderije z elementi melanholične resignacije,

do grand finala, ki se običajno konča zunaj ustaljenih okvirjev.

Kulture v najširšem pomenu besede res ne manjka,


moderna in abstraktna umetnost sta več kot dostojno zastopani,

dobro ajde, zadnja slika je iz USofA. Da ne bodo revčki užaljeni, ker smo jih spet pustili izven fokusa. Fokus, oziroma bistvo pa je fascinantna vitalnost narave, ki se vedno pobere in razprostre svoja krila in koreninice.

Patetični my-moon človek ter njegovo požigalništvo (a je mal ispod nadzora ušlo?)

in vse tiste njegove sofisticirane metode avtodestrukcije nimajo nobenih šans. Šalom alejkum.





No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.