OHCET V TBTOOJU 1

Mimo dejstva, da so zlati časi brezprizivno mimo, je butična prodaja avtomobila v Bamaku in v Maliju nasploh sila preprosta: prideš, se pokažeš in vzameš, kar ti ponudijo. V prvih treh dneh, saj v naslednjih tednih in mesecih, ne bo nič bolje. Tole šolo sem posredno dal skozi, ko se mi je v Speči kameli, kjer sem iz sentimentalnega ugodja trajneje obvisel, na pukel obesila neka Čebelca, alias "madame tranquille". Čebelca se je na vsak način želela losati svoje japonske kamele. Ne vem, kaj se ji je ta toliko zamerila, ker njena yota je bila superdupertopšit. Čebelca je bila sicer neka dipl. ing. doktor magistra, a zelo brihtna bogme ni baš bila: minil je skoraj mesec, kamela pa še vedno brez novega lastnika. Naposled je bila Čebelca lahko presrečna, da ji je zrelaksirani posrednik, ki se je bil prvotni ceni samo milo nasmihal in bil madame tudi podelil omenjeni alias, serviral še enega kupca za tričetrt cene. Meni so tuji fičniki dol viseli, me pa je zelo veselilo, da je yota šla v roke trgovca iz In Halila - razvpitega švercerskega gnezda v srcu Sahare, mesteca, ki ga boste zaman iskali na zemljevidu ali na specialki. Dobro, yota je šla, Čebelca je pa ostala in z njo tudi neka Moniq iz dežele tam spodaj, ki se bo lažnim vtisom vbrk v zgodovino človeštva vpisala kot Orveljanska diktatura na kvadrat. Mah, Čebelco in Moniq je družilo to, da ju starši niso imeli radi in da sta krepka štiri desetletja po rojstvu še vedno lamentirali pusto in hladno otroštvo. Sta pa (zato?) imeli radi ena drugo. Jako zelo. In pa mistično-okultistične marnje sta imeli radi. Pa prodajo je bilo treba proslaviti. In tako, nekako naravno je moja suhljata surla postala medij kulminacije vseh klišejev v Timbuktu, Tbtoo za posvečene. Tam naj bi se ženščini vzeli, v stari Tbtoojski mošeji, v senci svetih islamskih spisov in jaz naj bi temu bil priča, in čisto mimogrede tudi šifor (šofer). Dobro, to, da bo nekdo drug izjemoma napolnil pogoltni Fatmanov golt, je zvenelo ok. Pa smo šli. V evakuacijo iz monoksidno dimljenega bamaškega bograča.

Če odmislim neskončne ravnice puhtečega zelenja, ki se fanatično oklepajo lateritne podlage in se mečejo bogovom pod kikle ter deželo Dogonov v daljavi desno, je bil prvi omembe vreden natur-fenomen falaise de Douentza (slika je in ni simbolična). Mimo nje zahodne špice se popotnik mora izmuzniti, ko fletno asfaltno cesto zamenja za spočetka spodbudno pisto, ki naj bi vodila do legendarnega Tbtooja. Tam za falaise de Douentza živijo bojda znameniti malijski pritlikavi sloni in vseh sort druge zveri. Tam so seveda tudi drevesa in bilke, predvsem na vrhuncu deževne dobe. Zveri se niso prikazale. Tudi Alkajda se je diskretno držala ob strani. Mir v senci trojčka krepkih akacij je izgubljal bitko z gluhim piskanjem v ušesih, dolgo v noč. Zato pa nas je (poleg mladoporočenk aspirantk je tu, ne pozabimo, še vrli dog Paco) naslednjega jutra kmalu po polnozrnatem zajtrku ošamarila ena tistih sahelskih neviht, ki nam jih na Zemljo pošiljata bogova Evo Lucy in Eva Morales, v spomin in opomin.

V zemljo vkopano tisočletno ognjišče je odpihnilo kot smet. Držal sem se za hlačni razporek, da mi ne odnese okrasa in embalaže, dr. Čebelca se je umno zvila v klobčič, sicer bi postala vremenski balon, Moniq v paniq, dog Paco pa rep med noge. Ker je šlo za zahrbtno, oziroma krmno ujmo, smo brez cincanja pognali Fatmana in se s krizno spodrecanim jadrovjem pustili gnati na sever. Ruski brisalci na stisnjen zrak so hropli in izgubljali bitko s pljuski rdečega burkinca, ki se je mešal z rumenim gvinejcem. Ni bilo druge, kot da bodoči soprogi izmenjaje kar v poročni obleki manualno priskočita na pomoč.

Ne bom trdil, da se nisem naslajal nad silno emancipacijo, a bil je to blažev žegen. Ob manjši zavzetosti bi nam ostala prihranjena vizura prafaktorsko razstreljenega, v žlici vode utopljenega alkajdovskega fićota

ali pa kolovoza, ki je mutiral v Rdečo reko samo zato, da bi ga bodo kaj kmalu Kitajci lahko asfaltirali.

Na spolzkih klancih in pod njimi so se kot obstreljena goved valjala vsega sita tovorna vozila,

iz šopov mastne kamelje trave so špegale dalmatinske klape v zagorskih minikah iz katerih so štrlele rdeče-bele kravate in ob našem križevem potu provokativno nastavljale jumbo plakate z naslovi svojih uspešnic. Čiribiribella Mare moja v tehno izvedbi in take.

Čisti frik šou in ko nam je iz enega od pritokov misterioznega Nigra v fris zarezgetala še fregata mengeške mornarice,

smo široko zevajočih čeljusti obtičali na klančku s pogledom na terminalni Karmagedon.

Roke gigantskih robotov, ki nekontrolirano opletajo tjavendan, krepko obarvani avatarji, ki kot zaplinjene mravlje bežijo na vse strani, nasedla vesoljska plovila, kamioni, vkopani kot da bo jutri konec sveta in vsa tista kitajska roba, razložena v vlažnem obrežnem pesku. Disneyland? In mi brez specialke. Strogi možaki so nas splašili na nekakšn železno platformo, ki naj bi nas žejne popeljala čez podivjani Niger, mimo hipopotamov in animiranih Lacoste logotipov v king-kong izvedbi. Sem imel svoje dvome. A tudi slabe karte, da bi zaščitil sebe, ženski in psa. Namesto v pesek sem glavo zakopal v ogledalo in se goloboko zamislil:

Je to to? Rezultat polstoletnih naprezanj: režanje umetnega zobovja, senegalske raybanke, pa burka okrog štrlečih in vnetih ušes? To je torej ta Fejsbuk. Žalostno. Nevesti se ni pustili motiti. Ukleščenega v napoleonski prijem sta me odvedli najprej v sveti hram, ki je še najbolj spominjal na trk tovarne smodnika KIK Kamnik in tovarne zobotrebcev Fu Jian Fang Yuan Zhu Zhi Pin Chang.

Tam je Moniq kot prva dahnila svoj DA, kar v lokalnem jeziku pomeni, da se odpoveduješ vsem materialnim dobrinam, kakor tudi morebitnim avtorskim pravicam na tem planetu in v tem življenju v korist lokalnega farovža. Ko je napočil njen hip, je pragmatično spretnejša dr. Čebelca nekaj nerazumljivega zamrmrala in po grško prikimala. Še bolj pragmatični svečenik ni nič dlakocepil, saj je zmotno menil, da se vse, kar je vrednega, itak nahaja pri Avstralki. Ko smo smeli spet stopiti na ulico, nas niso pričakali konfeti, temveč 48 stopinj in redka publika, ki nas je gledala zelo zviška.

Pa nekaj rdečega ji je mezelo iz ust. Majkumu, če ni šlo za Alkajkrneki. Poševnooki, kosmati Krkejalkajkej. Bilo je to točno pred matičnim uradom, kjer naj bi popedenali še civilca. Če je tako že zunaj, kako bo šele notri? Napol soprogama je nekako uplahnil elan, jaz pa, ki vsaj enkrat ta dan nisem želel biti rit, sem se spravljivo odhrkal:

»Z zakonom se morebiti res ne kaže igrati.«