Res je, da se pri nas na pljaži ribe kar same mečejo iz morja. Raznorodne inačice morskih plavutk se igrivo preganjajo z grebeni valovi, predvsem navzdol se rade dričajo in potem se kar rado pripeti, da jih surferski adrenalin odnese v adrenalin smrtne agonije, ko se malomarno pustijo odnesti direkt zločestim človečnjakom pred parklje. Ob plimi je treba le na light športni sprehod, za katerega bi mnogi z veseljem mastno plačali, ko že pride nuklearna družina – žena, pes in trije televizorji – do svoje porcije friških dalmatinskih giric in ušat. V glavnem so to neke metrske trakaste roparice subtilnega okusa, pa neke bilkojede, a kompaktne kvazi morske kače z dolgim rilcem, pa tuintam kak masten cipelj, ostali živelj je v glavnem prebrihten za tovrsten samomor. Res je tudi, da so pri nas temperature trdovratno fenomenalno frišne, sila vzpodbudne za krvotok in tudi vlaga je ravno prav. (Ob tem času lani smo od pripeke že gagali v vseh svetovnih jezikih). In res je, da tam gori na severu saharska pečica že dela s polno paro, da neusmiljeno brije veter in da morajo biti ljudje in živali ves čas oblečeni v modro, ker krvoločne saharske muhe na modro, pa tudi če je iz dreka, zlepa ne sedejo.
In da so tam gori pasti polne poti kilavo markirane, če sploh in da se neredko do kolen vdira v pesek, potem pa ti gazi do prvega branketa ali brankomata.
In da so tam gori pasti polne poti kilavo markirane, če sploh in da se neredko do kolen vdira v pesek, potem pa ti gazi do prvega branketa ali brankomata.
In da so razgledi v bistvu nikakvi, ker kar je tumač, je tumač.
In da tam na človeka stalno prežijo divje zveri in tudi divji ljudje, ki strašno dobro skrivajo svojo fun-da-mental-istično brado.
Kje je arhitektura milo rečeno bizarna,
medtem ko je umetnost nestabilno vpeta med tradicijo in moderno, tako da glede tega kot običajno ni kaj razumeti (veliko je land-arta in stand-arta in konceptualnih inštalacij).
In kjer se stalno petijo strašne in nerazložljive nesreče, za katere se nikoli ne ve, ali so predmet naključja, deusa ex makine ali človeške kalkulacije.
In kjer je obiskovalec že praktično na vratih biometrično in manualno sprocesiran. Konice njegovih prstov so recimo potunkane v opečnat gips, da ne bi puščal prstnih odtisov,
takoj nato pa ga do pasu nagnejo skozi okno v svet in ga pri tem čvrsto držijo za stegna, kar je bojda odlična arcnija za krčne žile.
In če se slučajno opotečeš ven na lulu ali pipi, te tam že čaka prefrigan mladenič, ki ti demonstrira lokalne šege: omamljanje drobnice z mešanico matičnega mlečka in jupola.
In vedno delajo v tandemu, z velikim nasmehom, pri čemer se nikoli ne ve, kdo pije, kdo plača.
Edino, kar je skoraj tako kot pri nas, je, da obiskovalca potem, ko trikrat preverijo njegovo kartoteko in se še enkrat prepričajo, da res ne pušča prstnih odtisov, naženejo, da se slavnostno slika pred družinskim jeklenim konjičkom. Nemalokrat je kar konjenica v igri.
In kjer stalno nekdo nekam strašno daleč odhaja, ne vedoč, ali se bo sploh še kdaj vrnil in če že, v kakšnem stanju in je vsled tega plaha sentimentalna dušica nonstop v stanju infarktne panike.
»Se bom jutri zjutraj zbudila in bo moj ljubi nenadoma preč, brez oporoke in besede slovesa, pa še čike bo "doma" pozabil?« Take misli te trpinčijo tam gori na severu.
A kljub temu ravno tja vleče srce.
Tako jaka je sila daljnega severa.
