DANGER OMAR

Danger ima sredi puščave Ski shop. Ne sredi neke ledene Sibirije, temveč v Sahari. Ponuja deske, pancerje, smukaške in carving smuči in tudi par elanovih dilc. Nadimek je Danger dobil v mladih letih, ker je bil vroče krvi in se je rad tepel. Zdaj je poročen, ima nekaj otrok in težko izmerljiv airbag modrosti. V njegovi trgovini najdeš najneverjetnejše predmete. Merilnik pritiska iz časa Weimarske republike, posušene kameleone, fulanske nože, Goethejevega Fausta v poljščini in inštalacijski CD za operacijski sistem Leopard OSX, original iz Nigerije. Tu si vsi mogoči ljudje podajajo neobstoječo kljuko. Nabrite sorodnice in Dangerjeve znanke se skrijejo semkaj, če špricajo šolo ali če želijo na lastno pest priti do zaročenca. Zadihani možje se sem umaknejo pred tečnimi ženami, fantje pred ljubosumnimi puncami, zaposleni pred svojimi šefi in debele matrone pred opoldansko vročino. Ski shop je azil, prostor za tajm aut, eksotični otok. Po potrebi Danger okretno in cenovno ugodno organizira karkoli, od proslave ali poroke do turnirja v kriketu, v okolju, ki balinanje že pozna, a kriket še ne. Tudi zato, ker je pripadnik sultanove družine. Ima tri mejbitele in zveze povsod. Vsa vrata so mu odprta. Vendar Danger najraje od vsega poseda v Ski shopu. Tu je svoj na svojem, Ivan brez zemlje. Tu lahko kadarkoli namigne svojim mulčkom, da pripravijo čaj, zajamejo skodelico hladne vode iz velikega lončenega vrča ali skočijo po casse-croűte za upehanega turista. Turistična sezona je sicer kratka. Ko hira v marcu in jo povozita peklensko vroča april in maj, se najprej napol miže čaka, da mine najhujša vročina in da se ne stakne ezis – bolezen bosih nog na razbeljenih tleh. Potem se čaka naslednje leto. Tačas pridejo prav zgodbe, anekdote, spomini. Kdor jih lepše pove, je bolj cenjen v družbi. Tudi oko dekleta se raje ustavi na njem. Seveda pa je prvi denar. Brez denarja ni nič, nobenega statusa, nobene privlačnosti ali obljube varnosti. Zato Danger v mrtvi sezoni potuje s sejma na semenj širom zahodne Afrike in trguje na bazi blagovne menjave. Hrčka in kopiči robo: verske artikle, posvetne artikle, artikle iz uvoza, dokler zopet ne začnejo kapljati turisti. Turisti so dobri za posle. Letos je bilo z njimi bolj kilavo. Zaradi vse te antireklame. Politika ne gre v pravo smer. Ljudi vzgaja v strahu. Drugo leto bo vse bolje. V najslabšem primeru pa bo že kako.

*

 

Omar je samonikli mislec in filozof. Mila voda, ki gladi šilaste skale. Večino časa sicer preživi v mestu, a njegovo srce scela bije z rodnim Azawakom – prostranim področjem neopazno valujočih ravnic, ki se zahodno od Agadeza razteza globoko v sosednji Mali. Afričani še vedno mislijo, pravi, kako se v Evropi uresničijo sanje, čeprav že vrabci čivkajo, da niti slučajno. Nora je moč vere. Omar osebno je v mladosti imel srečo, ker ga je med obiskom vaške šole opazil funkcionar neke nevladne organizacije in mu priskrbel štipendijo v mestu Toulouse. Imel je vso potrebno nadarjenost, ni pa imel debele kože in zagrizenosti, brez katere temnopolti študent v Franciji ne more na vrh. Izšolal se je za elektrotehnika. Po vrnitvi je nekaj časa delal v rudniku urana Arlit, a je hitro uvidel, da mu bo to uničilo zdravje. V Agadezu je na skrbno izbrani, takrat še povsem nezanimivi lokaciji kupil parcelo in zgradil dve hiši. Med njima je veliko prostora za bodoče načrte, ki se zdijo docela realni, saj se je vrednost parcele, ki so jo pogoltnila eksplozivno rastoča predmestja, tačas podeseterila. Poleg tega v tem delu mesta ni komarjev, se pravi malarije – nigerskega ubijalca številka ena. Ob dvokrilnih železnih vratih, ki se odpirajo na obzidano dvorišče, je vodna pipa. Z napeljavo vode v hiše se ne mudi, saj tudi kanalizacije še ni. Pipa pušča. To je Omar rešil tako, da je poleg pipe zasadil drevo, edino drevo na posesti, ki je v nekaj letih že krepko zraslo. Mama, ki živi pri Omarju, kraljuje sredi dvorišča na bogato ornamentirani tradicionalni tuareški postelji, ki jo pred neusmiljenim soncem ščiti gost baldahin. Tu lahko gostje posedijo, izmenjajo novice in se naužijejo osvežilne sape. V mestu je vsak zase in bog za vse, pravi Omar, medtem ko je na podeželju življenje organizirano solidarnostno. Rak rana Agadeza je nerazvitost, ni veliko možnosti. Treba se je znati obrniti, ne biti fatalist. Najti in izkoristiti je treba tudi najmanjšo priložnost, biti elastičen. Temu Omar reče sistem D. D kot depannage oziroma znajdi se. Omar je že bil v Sloveniji, kjer je imel nekaj projekcij svojega dokumentarca o evropejskih turistih v Sahari. Filma, ki je obrnil logiko voajerističnega pogleda. Kljub mnogim navdušujočim rečem, kot so reke, gozdovi, komunikacije in transport, prav zelo navdušen nad našo deželo ni bil.

»Pri vas čas tako bezlja, da bi ga bilo treba privezati,« je ob priložnosti rekel.

 

JAKA SILA

Res je, da se pri nas na pljaži ribe kar same mečejo iz morja. Raznorodne inačice morskih plavutk se igrivo preganjajo z grebeni valovi, predvsem navzdol se rade dričajo in potem se kar rado pripeti, da jih surferski adrenalin odnese v adrenalin smrtne agonije, ko se malomarno pustijo odnesti direkt zločestim človečnjakom pred parklje. Ob plimi je treba le na light športni sprehod, za katerega bi mnogi z veseljem mastno plačali, ko že pride nuklearna družina – žena, pes in trije televizorji – do svoje porcije friških dalmatinskih giric in ušat. V glavnem so to neke metrske trakaste roparice subtilnega okusa, pa neke bilkojede, a kompaktne kvazi morske kače z dolgim rilcem, pa tuintam kak masten cipelj, ostali živelj je v glavnem prebrihten za tovrsten samomor. Res je tudi, da so pri nas temperature trdovratno fenomenalno frišne, sila vzpodbudne za krvotok in tudi vlaga je ravno prav. (Ob tem času lani smo od pripeke že gagali v vseh svetovnih jezikih). In res je, da tam gori na severu saharska pečica že dela s polno paro, da neusmiljeno brije veter in da morajo biti ljudje in živali ves čas oblečeni v modro, ker krvoločne saharske muhe na modro, pa tudi če je iz dreka, zlepa ne sedejo.
In da so tam gori pasti polne poti kilavo markirane, če sploh in da se neredko do kolen vdira v pesek, potem pa ti gazi do prvega branketa ali brankomata.

In da so razgledi v bistvu nikakvi, ker kar je tumač, je tumač.

In da tam na človeka stalno prežijo divje zveri in tudi divji ljudje, ki strašno dobro skrivajo svojo fun-da-mental-istično brado.

Kje je arhitektura milo rečeno bizarna,

medtem ko je umetnost nestabilno vpeta med tradicijo in moderno, tako da glede tega kot običajno ni kaj razumeti (veliko je land-arta in stand-arta in konceptualnih inštalacij).

In kjer se stalno petijo strašne in nerazložljive nesreče, za katere se nikoli ne ve, ali so predmet naključja, deusa ex makine ali človeške kalkulacije.
 

In kjer je obiskovalec že praktično na vratih biometrično in manualno sprocesiran. Konice njegovih prstov so recimo potunkane v opečnat gips, da ne bi puščal prstnih odtisov,
 

takoj nato pa ga do pasu nagnejo skozi okno v svet in ga pri tem čvrsto držijo za stegna, kar je bojda odlična arcnija za krčne žile.
 

In če se slučajno opotečeš ven na lulu ali pipi, te tam že čaka prefrigan mladenič, ki ti demonstrira lokalne šege: omamljanje drobnice z mešanico matičnega mlečka in jupola.
 

In vedno delajo v tandemu, z velikim nasmehom, pri čemer se nikoli ne ve, kdo pije, kdo plača.
 

Edino, kar je skoraj tako kot pri nas, je, da obiskovalca potem, ko trikrat preverijo njegovo kartoteko in se še enkrat prepričajo, da res ne pušča prstnih odtisov, naženejo, da se slavnostno slika pred družinskim jeklenim konjičkom. Nemalokrat je kar konjenica v igri.

In kjer stalno nekdo nekam strašno daleč odhaja, ne vedoč, ali se bo sploh še kdaj vrnil in če že, v kakšnem stanju in je vsled tega plaha sentimentalna dušica nonstop v stanju infarktne panike.
 

»Se bom jutri zjutraj zbudila in bo moj ljubi nenadoma preč, brez oporoke in besede slovesa, pa še čike bo "doma" pozabil?« Take misli te trpinčijo tam gori na severu.

A kljub temu ravno tja vleče srce.

Tako jaka je sila daljnega severa.

OBISKOVALCI

Obiskovalcev smo letos in tudi lani bogme imeli mnogo. Ena sama A kvaliteta: Mateja, Matjaž, Staša, Floro, Jernej, Metod, Evgen in njegov prijatelj miličnik Vito, gospodična Desanka z DURSa, teta Jolka z VURSa, da ne naštevam naprej, pa da me kdo obtoži, da sem izmaknil seznam slovenskih volilnih upravićencev. Špajza je bila izropana, po drugi plati pa spet polna daril prinašalcev dobrih novic in uric, ko nam je sam glavar mobilnih lokalnih milic prigalopiral povedat,
 

da je na obzorju bila spažena težka motorizirana kolona. Dejansko je že naslednjega dne šest vozil zavrlo na mojem začasnem dvorišču.

 

Ven so poskakali neznani, deloma pa tudi znani naše gore runolisti in hipoma dali vedeti, kdo je tu pravi nomad. Komaj je bil mimo dober dan, zdravo, živjo, bog dej, kr nej, so se razkošatili kot patentirani staroselci.
 

Fino, bravo, vsa čast. A na lovorikah se ni počivalo: ambicije se bile večje, saj oni zvečine niso prišli za zabavo, temveč radi posla. Z naše idilične plaže na meji med spominom in pozabo so zgoščeni v specialno mobilno enoto zarana naslednjega dne krenili v sam center mavretanske prestolnice, kjer so s pomočjo okultnih znanosti naprej omehčali teren,

 
da bi nato brez usmiljenja spustili z verige vse komercialne izvijače in šraufcigere. Mavri so leteli vkup kot muhe na med.

They worked themselves into a frenzy, bi rekli Anglešhi. Na suho, v treh minutah.
 

Mavretanci so znani po tem, da če je le mogoče nič ne delajo. Klima tovrstnih naprezanj ne favorizira. Če pa že delajo, potem eden drugemu nekaj prodajajo. Najraje leže. Prodajaš leže in če si frajer enako tudi kupuješ: se kot tjulenj valjaš po tuji preprogi medtem, ko se zmrduješ nad previsokimi cenami. Bili bi rasisti, če bi zanikali, da so Mavretanci vsled silne konkurence in/ali genske predisponiranosti, postali mojstri velemojstri prodajanja megle in če je sila tudi mešnja jogurta. Kdor njim kaj proda je ali pr'fukjen ali pa so pr'fukjeni oni. V primeru Alija Podvalija (ime ni plod neke zlobe, temveč poklon velikemu slovenskemu epu v slikah in nadaljevanjih, takoj za Krstom pri Slavici), je vsak dvom odveč: Ali Podvali, pokončni sin slovenske dvomovine je pretental pretkane Arabce. Jih jako potegnil za nos – maščevanje za turške vpade in Aleksandrinke! Skupaj s peščico soborcev iz bataljona prekomorskih alpinistov, jih je oskubil do gat in dalje. Samo knof jim je pustil, pa še ta je potem odpadel.
 

A šla je tu stvar še naprej: škofjeloški metroporit dr. Južnić se je recimo specializiral na predstavnice ženskega spola. Zelo premeteno jim je pod vsako ceno prodajal capice, da bi se jim takoj zatem za mastne pare vsilil kot mentor telesne vadbe. Poncij in Pilates, Power Joga in Prekmurska gibanica, anything goes. Nič čudnega, da je bil del lokalne populacije začuden.
 

Da ne rečem frapiran, in da se je domaća komercialna delovna sila počutila odrinjeno in zapostavljeno.

 

Da vođe puta in vašega ponižnega služabnika ne omenjam. Vseeno smo upali, da bomo kot ambasadorji naše dežele pustili za nianso drugačen vtis.

In potem so tu bili še t.im. terciarci – osebki, ki so trdo prigarane devize naših paramilitantnih prodajnih enot sproti zapravljali. V dragih gurmanskih templjih. Z nedolžnim nasmeškom, kot češ, kaj pa je?
 

In nihče se ni drznil niti muksniti, glede na to, da sta bila med njimi tudi sparing partner Mateja Parlova in kondicijska trenerka naše Tine Maže.
 

Kar se ni pojedlo in zapilo, so odnesle konjske stave in hazard vobče.
 

Tako, po cca. tednu dni takih in enakih, so v Senegalu izbruhnili politični nemiri, amabasade pa so nehale izdajati vizume slovenskim državljanom. Naših to ni kaj dosti motilo, nasprotno, dodatno so pritisnili na plin, s prihodom Ivana in Milana, direktno s Pohorja, ki sta pod plahto častitljivega marcedesa, skrivala posebej prirejenega spačka, v katerem se je skrival ameriški Hummer, v njem pa Lamborgini, in v njem Ferrari, v Ferrariju Porsche in v Porschu Bentley, v katerega Gepeku je začasno bival celoten protokolarni vozni park našega Titeja iz Tehniškega muzeja v Bistri. In v bronastem Kadilaku, ki ga je Titejo podaril Če ga Vara, sta tičala dva Pony expressa, s katerima sta se naša Ivan in Milan kanila vrniti domov, pod lipe domaće.

Evropa je imela Hune, vsega hudega vajeni črni kontinent je pa Slovence fasal.

SPODNJE LEŽEČE

Pri strmoglavljenem avionu sem zalotil tri vojake – dva pokavca in enega malo starejšega. Zaposleni so bili s popoldansko siesto, pa me niso slišali, kako pikiram nanje iz smeri sonca in vetra, dokler nisem ugasnil mašine in trikrat na ves glas voščil bog lonaj. Ko so prišli malo k sebi sem se prefrigano počehljal s poteklo akreditacijo za kongres Polisaria in jih pustil, da ob tretjem kozarčku čaja sami ugotovijo, kako najbolj smiselna pot v Nouakchott, kamor sem bil namenjen, vodi čez njihova Dougaj in Zoug. Sami so me torej povabili, da že ne vem več katerič neformalno vstopim v njihovo državo. Okej. Pa sem šel, za soncem in Dougajem. Ma sem že prej ustavil, da malo pomeditiram med skalnimi keglji in preko noči odpočijem trudne oči. Naslednjega jutra sem ves čil in krepak splezal na eno teh vulkanskih gora in se potem v velikem polkrogu izognil kontrolni točki pred Dougajem, ker če že vstopam ilegalno, naj bo v tem stilu tudi nadaljevanje. Noben sončni refleks na vetrobranskem steklu ali na retrovizorjih me ni izdal, ali pa nihče ni gledal. Eskivaža je krasno uspela, že sem bil poravnan in naciljan na Dougajsko bencinsko s poceni gorivom, ko sta mi civilista s santano vljudno zaprečila pot. Olikani nomadi tujca ustavijo tako, da parkirajo kot bi pravzaprav hoteli pobegniti od njega in potem samo opazujejo brez izraza na licu. Moja pojava je nedvomno porajala dvome, umirjeni PR in prav take geste pa ne. Akterja splošnega ljudskega odpora sta kmalu potolažena nadaljevala v svoji smeri. Na bencinski v Dougaju je dogajala gneča: nekaj saharskih nišan patrolov s povsem povešenimi vzmetmi, tako silna je bila teža nujno potrebne prtljage. Nek neobrit Mavretanec (kdor pade na testu španščine, skoraj 100% ni Saharec) se mi je bahato predstavil za vodiča na liniji Inal-Zouerate in petkrat ponovil, da kako zahteven itinerarij je to, jaz pa sem šestkrat zatrdil, da to sploh ni res. Ostali niso bili zgovorni, razen treh črpalkarjev. Treh zato, ker je bencinska, ki se v obratovalnem smislu skoraj v celoti šlepa na silo težnosti, sila komplicirana stvar. V glavnem, na koncu debele cevi, ki pelje iz bencinskega barila, je navadna vodna pipa, z gumijastim lulekom, ki ga lahko vtakneš praktično kamorkoli. Ko ima lulek fajrunt, se ga začepi z ličnim čepom iz mehkega lesa, da ga ne bi penetrirali nemili prašni partikli.

 

Procedura je sledeča: v visoko dvignjen baril, iz katerega nafta prosto klokota v rezervoarje izbrancev s polnimi žepi, se iz naokrog stoječih barilov pumpa gorivo s pomočjo male električne črpalke, ki jo paganja akumulator stare santane. Da tega od mukotrpnega dela ne bi fršlok, mora motor santane teči in to na malo višjih obratih od lera. Ker je tudi motor že dokaj upehan to pomeni stalen dotok oblačkov črnih saj z vonjem starodavnih parnikov, razen če je veter milosten in krepko vleče v pravi smeri. Ampak potem se pojavijo pa drugi problemi. Skratka problemi so vedno, čemu torej česnati o njih, če pa je iz tega, kako kupiti kruh v štacuni, kjer ga je že zjutraj zmanjkalo in potem zanj še nič plačati, mogoče narediti cel šou. Itak je potem vse do zadnjega beliča požrla črpalka in hohoho, drugič pripelji še en tak kamion za nas in haha aufrivederči. Potegnil sem naprej, tistih šestdeset km iritantno kamnite piste in ko sem zagledal dolgo, na sredi prekinjeno sleme gore Zoug, sem zavil ostro na vzhod, proti razburkanim peskom, ki valovijo iz Aghoueinita proti vasici Tmeimichatt. Varno skrit med akacijami in grb kamelje trave sem si s črnimi krokarji privoščil malo piknika. Tudi malo po sili razmer, saj je bila kuha in peka slejkoprej na neobstoječa drva. Smo malo pristavili pisker, tam, kjer so že drugi amputirali brez narkoze.

In ko je jutro izpuhtelo v poldne: Zoug. Zoug, najbolji drug. Simpatični vojaki na najbolj simpatičnem mejnem prehodu, ki pa jih ne bi zopet slikovno ovekovečal, razen to, da sem se med popravljanjem defektnega radia naučil, kako se povsem zguljen križni kitajski vijaček, zakonom narave navkljub prisilno odvijači in zavijači: križni izvijač poslinimo, delikatno potunkamo v pesek in opla, pridelamo obrat ali dva. Nato postopek ponovimo. Ko tudi to ne pomaga več, do nadaljnega vržemo puško v koruzo, radio pa obesimo na klin. Aja, pa beli ford tranzit z defektno prednjo premo, je še vedno čakal, da se ga narava in družba usmilita.

Osem kilometrov južneje ležeča istoimenska vasica iz razvaljanih sodov, katere negibno metuzalemsko prebivalstvo me je med potjo navzgor, kar malo odbilo, me je tokrat pričakala odprtih rok. Oziroma sem jaz vstopil vanjo odprte glave in srca. Po uradni liniji mi je bil razkazan famozni zougški vodnjak, ki deluje po principu nimam

 - imam. A poznate un bosanski vic? Reče imam: da nemam, ne bih se zvao imam, hahaha.

Fascinantno. In vsi so bili zelo prijazni in so mi razkazali z opcijo fotografiranja vse, od privat rezidenc do top of the pops nakupovalnega središča.

In tako ležerno čvekaje sem z obema rokama pograbil opcijo, da se prebijem čez cca. 35 km dolg pas zahrbtnega peska, po krajšnjici v prej omenjeni Tmeimichatt. Sta bila tam namreč dva kooperativna mavretanska pastirja, ki sta prišla po duty free nafto in od katerih je eden izgledal, kot da ima kolero, drugi pa da je gobav, tako se je zdelo. Za volanom sedemkrat od mrtvih vstale santane – španske kopije britanskega lend laverja, ki se ga že v originalni inačici drži krilatica toujours malade, jamais mort. Vedno bolan, nikoli mrtev.

 Ampak voziti sta pa znala. Vijugala sta kot pijana vipera, iskaje pot, ki gotovo ni bila najkrajša, vsekakor pa je bila najhitrejša. Brez njiju bi v tistih prašnih jajcih porabil kak dan, če bi šlo vse po sreči. Predstavljajmo si kraško goličavo – vrtača pri vrtači in čez to premaz debelih peščenih ogrcov, ki se spremenijo v beton, če jih jemlješ prehitro, ali pa v pudrast prdec, če se jih lotiš s prevelikim spoštovanjem. Štiri ure se je vlekla tortura, nakar sem si ogledal naš track na GPS-u. Čisti op-art. Opa cupa, sicer pa naj realistično podobje priskrbi za komentar.

Nakar je nenadoma bila pista in gore do črnega zarjavelih konzerv – verjetno ostankov graditeljev železniške proge, po kateri se transportira železova ruda, da bi bilo mogoče graditi nove proge, in proga sama, s kretnico brez telekomande, zato pa na cvingo

in z vkopanim vagonom-cisterno (da ga ne bi kdo odpeljal ali kaj?), iz katerega se napajajo kompozicije mimo vozečih lokomotiv, ki imajo prav tu izogibališče.

 
Pa da ne pozabim fuzbal igrišče, ob katerem bi se celo Maradoni milo storilo.

In Poste gendarmerie, Tmeimichatt, na katerega ograjenem dvorišču sem se zdaj že tradicionalno v času večerne molitve sparkiral in potem dobil še večerjo, za vegetarjance in za normalne, in nekaj obiskov, od radovednega guštera, do poveljnika osebno. Res, kompleten penzion. In zjutraj, ko sem nabavljal slonokoščene banane in tirolska jabolka, da se nekako oddolžim še družabna seansa pri Naserju iz rodu Barikallahov, ljudi knjige po naše.

Ah in ta avant-retro ljudska arhitektura, neprekosljivo.

 In potem še cca. štirideset km peščene žlobudre,

in potem dalje do famoznega vodnjaka Ahmeyim, iz katerega pijejo bele deve in po potrebi tudi ljudje, kajti Ahmeyim vodnjaka voda je sladka in ne lužnata kot tista vodnjakov bolj severno.

In da ne boste rekli, da me pod kraj vedno zmanjka, še fotka iz riti sveta,

in lebdečega mrtvaka slika,

pa biiiblična podoba iz ptičje perspektive: trop kamel in fosiliziranih kameljih iztrebkov, da se črno dela. Tisti svetlejši popek na sredi je pa še en vodnjak, kjer sem od veljaka dobil golido sveže pomolzenega mleka, potem ko sem po pravici povedal od kod, da prihajam. Opa , samo trenutek, sem mleko brž pretočil v jekleno kozico in nastavil še drugo lice špricerju čudnih pogledov, medtem ko sem čudo prirode pasteriziral. Bolje to, kot pa kak stomak problem brez stomakljie. Ko sem bil sestopil z Riti sveta in preden sem zapeljal do vodnjaka, me je pa iznenadila elitno testosteronska žandarska patrulja: eden je gor v goro z šmajserjem ciljal, drugi je v sirotega Fatmana meril, tretji je pa lastno marico branil. Aber achtung, mrki izrazi na licih so izdajali, da Hej mašinca zagodi še ni ponotranjena v vseh svojih finesah. Medtem se je šef, beli Maver v hrustljavo šušteči, sinje modri gandori, na katero muhe ne sedajo rade, edini v civilu kajpak, zagonetno nasmihal, jaz pa sem kvazi užaljeno gestikuliral, da kaj je to zdaj za en histeričen šit. Tip, ki je napadal Fatmana je zabevskal, snemi ta šeš, jaz pa prosim, snemite šeš, beseda prosim je zelo pomembna beseda, ne veste? Kot oglje črn žandarm z zdravo poltjo in mogočno čeljustjo ni bil impresioniran. In tako sva nekaj rund vsak svoje gonila. Šefov monalizno bebav nasmešek je dobil štih iskrenega zanimanja. Do ekscesa in ekcema skoraj. Takrat sem s povodca spustil nasmeh, širok kot nemška avtocesta. Tudi jaz sem že slišal za korenček in palico. Pretiravanje je itak nesmisel. Še posebej v teh krajih.