Saturday, December 25, 2010

HASSAN DORF

Hassan (Dorf je nadimek) je unikat. Delal je na eni od ribiških ladij, ki operirajo iz Agadirja, najbolj evropeiziranega maroškega mesta. Kot strojnik. Po dvajsetih letih se je naveličal moče, garanja, nemogočih ur in šefov in je šel na svoje. V siromašnem mestecu Aurir, trinajst km severno od Agadirja se je namenil odpreti mehanično delavnico. Zadeve se je lotil metodično: teren je že imel, sledila je dekoracija fasade, izdelava reklamne table za novonastajajoče podjetje, potem bo pa že kako.

In ker bog je tudi za tiste, ki ne verujejo, so se v trenutku, ko je bila tabla uspešno obešena, mimo pripeljali trije Nemci s pokašljujočimi kamioni. Ko so ugotovili, da je za fasado samo prazna parcela, jih je Hassanov zrelaksirani šarm že uročil. Zahodnjak si med potovanjem po Maroku (in nasploh po severni Afriki) namreč najbolj želi, da ga domorodci pustijo vsaj malo na miru, pa da ga ne skušajo permanentno ocolati, ofrnažiti, opehariti, izmolzti in za konec reklamirati še regresa in 13-e plače. Hassan, ki je tudi malo filozofa (kdor ne hiti, varčuje ...), to ve. Tak se je pač rodil, ali kaj. Od samega začetka njegove nove kariere se je tako vzpostavil vzorec, ki funkcionira odlično: popotniki se med potjo na jug, med vrnitvijo ali pa najraje obakrat varno sparkirajo na Hassanovem dog-friendly dvorišču

in si ga vzamejo maksimalno na izi. Medtem, ko večeri minevajo v prijetno namešani družbi bratov in sester po asfaltu, lokalnih posebnežev in evropejskih ekspatriatov, njihove romske korete dobivajo strokovno pomoč, face-lift in nadgradnjo. Ljudje ostanejo tedne. In kdor ne tečnari in priganja, je na koncu vsega tega presenečen, včasih celo šokiran nad izjemno ugodno ceno. Še posebej, če se upošteva zastonj kampiranje, vodo, pokrite bivalne pritikline in brezplačen, neizčrpen vir vseh sort informacij.

Zmagovalni recept, ki sploh ni recept. Je Hassanov način življenja, ki umirjeno plava med skromnostjo, carpe diem in vsakemu svoje. Medtem, ko tvoja kripa prede v ekspertnih rokah (možna, celo zaželjena je sicer soudeležba pri remontu), ti lepo in brez stresa odkrivaš krasote velikega Atlasa, ki se med Assaouiro in Agadirjem priklanja Atlantiku. Recimo la Vallee du paradise.

Ko sem jo nekega poznega popoldneva uzrl, sem se takoj naslednjega dne namenil na celodnevno kopanje s piknikom, a glej ga šmenta, čez noč je spet lilo in zjutraj se je krotka, bistra gorska rečica spremenila v krvavo furijo, ki je celo junaškemu Đukcu nagnala strah v kosti.

Ampak potem človek namesto kravlanja odkrije alpinistične žabice

pa čare pravega amluja (zdrobljeni mandlji, gorski med, arganovo olje), se nadiha svežega zraka in se pozabava s špasnimi lokalci. Doma pa te pod večer čaka večerni izdelek ekspertne francoske kuhalnice in potem zabava na dvorišču ali pod krošnjo kakega čilega drevesa. Tudi če te jug vleče kot kvadriga splašenih žrebcev, je težko oditi. Na vsak način ne, preden se v stilu naših ljubih štirinožnih bio alarmnih naprav, ne markira stene dvorišča.


Friday, December 17, 2010

DOBRODUŠNI OČALAR

Štart v Afriko je bil silno moker. Ubogi Fatman, ki so ga meseci remontov in čakanja pošteno naglodali, je v silnih nalivih puščal na vseh koncih in krajih. Čez releje in ostale delikatese je lila voda kot za stavo in to se seveda ni moglo dobro končati. Ampak hej, Fatman se pelje tudi s prekuhano in scvrto elektriko. Natančen pregled je pokazal, da pušča vse okoli oči, zadaj na tilniku in za ušesi. Celo naglavna čakra je imela razpoko. Nekaj dni sonca in švica kasneje je Fatman dobil debelo porcijo poliuretanskega sillycona. Zdaj je še lepši, kot je bil.
 
 
Prijazni očalar. Je tudi čisto prijazno zakrehal, ko sem mu zamenjal ocvrtke s svežimi varovalkami. Uf. Še enkrat se sreča  mi je nasmehnila. Nakarci še toinpodobno.


Črni fleki na plaži niso sedimenti Rotterdamskih kanalov, to so fino mleti črni biseri Karibskega morja.

Lokacija je turistom-kamperistom strogo prepovedana, a le v metežu poletne sezone. Pozimi te še pes ne povoha. Bajka. Čeprav v globalu kajpak ni vse tako enoznačno: eni se imajo kar fino,

medtem ko drugim trda prede.

Zmerno me muči sledeče vprašanje: zakaj so tam, kjer je narava đazno debest, ljudje malo čudni? Nestrokovno vprašanje.



Monday, December 6, 2010

BITI REVEN V AFRIKI

Resen projekt, samo za sladokusce. Naj nas namesto ad hoc subjektive vpeljejo skrbno nanizana dejstva: krepka vipavska večerja, zalita s fulminantnim rdečim, krepko čez mero okusa ministra Allahu Keberja. Za antidot mnogo požirkov žlahtne hubeljščice, pa šest rezin pumpernickel kruha z liberalnimi rezinami domačega šalama. Trije večurni počitki na različnih areah di servizio, nekaj malega krepčilnih pijač za uravnilovko črevasto zaštopani avtocesti mimo Firenz. Foccaccia alla puttanesca na dverih pristanišča Livorno. Črna rižota, špageti di gamberi (congelati), štirje tramezzini, dva capuccina s pastino alla crema di marsiglia. Olivica tu, na soncu posušena feta paradižnika tam. Strašno hvala mamma Italia. Čeprav te je burleskonizem sflodral v nulo, so tvoje pokrite tržnice še vedno svetovne. Za oženit. Dva mokra dneva na robu kontejnerskih hribov sta bila lubrificirana z buteljko terana in zadnjima dvema litrcama Gorazdove božanske rinfuze, ki žal ne potuje rada in je pač najboljša franko klet. Za pripravo ne sivo realnost širnega sveta pa nekaj frakeljčkov sicilijanske žlobudre v betuli, izgubljeni med škveri in avtocestnimi izvozi.

Kdove zakaj tu pomislim na jajčnike sosede Štempiharjeve, ki sem jih sanjal vsako noč prejšnjega tisočletja, ko smo z družino še živeli v Kamniku, nedaleč od tovarne črnega smodnika in ostalih dinamitov. Ekola, pod točko dva se ne morem izogniti artistični podobici z delovnim naslovom »kdor visoko pleza, daleč pride«.

Pa maj drim haus.

Pa evergrin slogan.

Nota bene drobni tisk: protagonisti-vojna, antagonisti-nevojna; lahko tudi obratno. Sledila sta dva dneva in pol na ladji s črnim finskim kruhom (ki ga je sponzoriral brat po mukah, Matej Huntunen), z olivami in vloženimi srčki artičok, s salsiccio al’ cacciatore in s parmiđano ređanom, gorgonzolo al’ mascarpone, vitlofom, sadjem, v žlahtno žganico vloženimi pasiranimi borovničkami in ostalimi litrcami. Klima – interna: sahelska, eksterna: dež. Touchdown. Novo pristanišče 50 km vzhodno od bordela Tanger. Zelo evropsko, s full vehicle scannerjem in vsem tem. Od letos dalje je v igri carinska unija s koker nami. Mislil sem, da to pomeni ukinitev carin in s tem nižje cene dobrin široke potrošnje. Jok brate, velja zaenkrat očitno zgolj za kralja. Čaki malo, a ni za kralja bilo že prej vse đabe??? Dež bibličen. Dež, ki ga neobstoječa kanalizacija kraljevine Marruecos enostavno ne zmore pogoltniti. Dež, ki odnaša ceste, mostove, ljudi in vero v najmodernejšo monoteistično religijo.

Dve noči na robu prestolnice kraljevine Rabat, kjer se dobi neke vize, v osrčju sedeža kraljeve žendarmerije, ki je istočasno (menda ne po naključju) osrčje kurbarije, alkohola in vsakršnega razvrata

As good as it gets, bi rekel Robert de Niro, fen benda Bananarama. (Legenda o tem, kako je mož, narajcan od refrena “Robert de Niro is waiting”, častil večerjo mičnim bananaramkam, je legendarna). Res verigud. Čez dan služba kralju, ponoči pa raspaljotka na kvadrat. Huronski krulež in bruhanje, škrtanje menjalnikov in ajeto speljevanje krehajočih vozil. Jalova sperma, lepljivi žmoht uličic, ki izginjajo v oceanskih nebulozah. Folk tu še vedno ne zna piti. Ampak trudijo se pa po najboljših silah. V jutranji zori, med prvo in drugo molitvijo, popoln obrat. B stran iste plošče – poskočni đogerji, fitness, domovina in bog… Doslej sploh nisem opazil, morda je dejansko novost: vedno več ljudi ima od klanjanja žulj na čelu! Morda že obstajajo plastični kirurgi, ki ti naploznejo en tak alahov žulj na čelo. Sem mislil, da je to ekskluziva jeruzalemskih Butnskalarjev. Zadnjič sem med letom iz New Yoka imel čast opazovati eno tako kreaturo s črno škatlico na garmulki in na možganski čebuli, ki si je usnjen jermen okrog mlahastega bicepsa zadrgovala. Frfotajoči zulufiči, živčno mrmranje, pa vse tiste bolane cape in potem dobro uro blokada moškega sekreta, ker se je mojzesu zdelo, da je to fakat Zid objokovanja. Da devetih pamžev ne omenjam, besne mame rodilje pa sploh raje ne. Božje ljudstvo. No prosim lepo, verski fanatiki tega sveta, združite se vendar. Kje smo ostali? Kraljevina, alah, Jimi Hendrix. Slednji se je tu, kamor nas je naplaknila sentimentalna usoda, nekje v prejšnjem tisočletju tri dni zadeval z riffskim kifom, sa pogledom na more in na razpadajočo portugalsko utrdbo Mogador. Ufff. Star wars stari.

Pa da maroških jurčekov ne zignoriram, ki so mimogrede padli z neba. Vizualno malce drugačni od naših, okus za spoznanje bolj plehek, a vendar glej – še smo živi, živi dokaz užitnosti.

Za grand finale pa something I forgot: La pula penitenziaria dietro le quinte. Ali zaporniški kapsi - zaodrje.


Bruhaha, a še vedno šlepajo politične ujetnike z Elbe in Sv. Helene na mainland ali kaj?

Kaj je pa pri vas kaj novega? A mate v tut dež, pa žolč v jetrih?