Nič
spektakularnega, a je vseeno velik užitek, ko opaziš, kako zlagoma
dobivaš vedno boljši filing za puščavo, kako jo – ne da bi
opazil, kdaj se je to zgodilo – bereš kot knjigo priljubljenega
avtorja Bajramija, ali pa (za tiste bolj konzervativne) denimo
Mohorowitza. Tudi takrat, ko ti nekaj prišepne, da tu nekaj ne bo
štimalo. Takrat še posebej.
Stara
španska cesta, strokovno lateritni kolovoz, nekje v fasciklu map
kontroliranega izgubljanja največje živeče svetovne avtoritete za
Zahodno Saharo. In nekaj ne štima.
Ups,
to je nekoč bil kanisterček za vodo.
Ups,
to je nekoč bilo vozilo, znamke in modela yota pikap.
Ups,
ups, ups, to je nekoč bila sprednja leva felkna dotičnega vozila,
kar nekaj metrov proč od zveriženega kesona. Ampak zares
zaskrbljujoče je bilo, da je nesrečnik očividno vozil po pisti in
ne po deviškem celcu. Kar naenkrat je sumljivo prav vse.

In
ups, ups, ups, to je bil a load full of America Legend cigaretenzi,
ki jih je silovita eksplozija odbrila kot žiletka. Kajenje je
dejansko zelo škodljivo za zdravje. Če ne še kaj drugega. Recimo
se je našla razcefrana trenirka znamke adidas, a v njej nobenega
trupla. Presentljivo, saj švercerski tandem te zadeve prav gotovo ni
preživel. In glej, glej, slabih petdeset metrov proč še ena
razbitina. Hja, minsko polje. Ker smo jaz in moji marsovčki nekadilci že kar nekaj
časa, je bil na sporedu zeliščni čajček, razmislek o dodani
vrednosti življenja, ma ja, saj tako strašno slabo pa spet ni,
pomislimo samo na tople štruklje gostišča pri Ančki, ali pa na
trojanske donute, ali pa na bagdadske bagelse ali pa na
hamburguesas los angelesiñas. Eros satanos.

S
tem ekstraktom omike v mislih in čislih je sledil skrajno previden
retrofront, rikverc, da ne bo pomote. Do prvega zapeskanega vadija, kjer so najprej Špelca in otroci, nato pa opogumljeno še jaz obrnili vozila in trideset kilometrov vožnje nazaj, točno po sledeh,
za ziher je ziher, čeprav je bil odrešilni asfalt pičlih sedem
kilometrov zračke vzhodno.
Do
tegale znaka. Naša ekipa strokovnjakov še dela na prevodu. Delovna
hipoteza pa se glasi, da na njem stoji »Ave Hassane Dvojka, morituri
te salutant«. In potem, če je že tako naneslo, do morja. Kar je
potem imelo zelo zanimive posledice, ki so – spet v globinah
smrtonosne puščave - rezultirale v morda že rahlo perverznem
gastronomskem dohodku: še brcajočih (a ne dolgo) rarogih in
migotljavih morskih pajkih. A vročina v spodnjih štiridesetih.
Medtem
se je iz jugovzhodne smeri ominozno hitro bližal peščeni vihar.
Strašanska ujma se je naposled sfižila v še en votel prdec in
nekaj raztaljenih voščenk. Ni deževalo. Že dobrih pet mesecev
nisem skusil dežja. No, padlo je tri do šest kapljic in en
kapljon. Slava jim. Veliko hrupa za nič. Ernst Lubitsch je bil v
bistvu prodana duša. Išče se socialni kapitalizem s človeškim
obrazom... Ali pa Darwinizem z opičjim frisom. Posle Tita – Rita
Hayworth.