Nič, na obisku pri šefu gasilcev v Guelmimu, ki me je peljal na obisk h kačarjem, ki lovijo kobre in vipere in jih potem prodajajo v Mara-keš in dalje, da so (osvobojene strupnikov) v zabavo turistom.
Kače se lovi z motiko, špegučkom in s klobukom. In sicer tam, kjer so divji zajci doma. Kače so namreč skvoterke. Ni dvakrat za rečt, da sirotega zajčka najprej pohrustajo, potem mu pa še nepremičnino zaplenijo. Nič čudnega, da so kače na slabem glasu.
Jebote.
Nič spektakularnega, a je vseeno velik užitek, ko opaziš, kako zlagoma dobivaš vedno boljši filing za puščavo, kako jo – ne da bi opazil, kdaj se je to zgodilo – bereš kot knjigo priljubljenega avtorja Bajramija, ali pa (za tiste bolj konzervativne) denimo Mohorowitza. Tudi takrat, ko ti nekaj prišepne, da tu nekaj ne bo štimalo. Takrat še posebej.
Stara španska cesta, strokovno lateritni kolovoz, nekje v fasciklu map kontroliranega izgubljanja največje živeče svetovne avtoritete za Zahodno Saharo. In nekaj ne štima.
Ups, to je nekoč bil kanisterček za vodo.
Ups, to je nekoč bilo vozilo, znamke in modela yota pikap.
Ups, ups, ups, to je nekoč bila sprednja leva felkna dotičnega vozila, kar nekaj metrov proč od zveriženega kesona. Ampak zares zaskrbljujoče je bilo, da je nesrečnik očividno vozil po pisti in ne po deviškem celcu. Kar naenkrat je sumljivo prav vse.
In ups, ups, ups, to je bil a load full of America Legend cigaretenzi, ki jih je silovita eksplozija odbrila kot žiletka. Kajenje je dejansko zelo škodljivo za zdravje. Če ne še kaj drugega. Recimo se je našla razcefrana trenirka znamke adidas, a v njej nobenega trupla. Presentljivo, saj švercerski tandem te zadeve prav gotovo ni preživel. In glej, glej, slabih petdeset metrov proč še ena razbitina. Hja, minsko polje. Ker smo jaz in moji marsovčki nekadilci že kar nekaj časa, je bil na sporedu zeliščni čajček, razmislek o dodani vrednosti življenja, ma ja, saj tako strašno slabo pa spet ni, pomislimo samo na tople štruklje gostišča pri Ančki, ali pa na trojanske donute, ali pa na bagdadske bagelse ali pa na hamburguesas los angelesiñas. Eros satanos.
S tem ekstraktom omike v mislih in čislih je sledil skrajno previden retrofront, rikverc, da ne bo pomote. Do prvega zapeskanega vadija, kjer so najprej Špelca in otroci, nato pa opogumljeno še jaz obrnili vozila in trideset kilometrov vožnje nazaj, točno po sledeh, za ziher je ziher, čeprav je bil odrešilni asfalt pičlih sedem kilometrov zračke vzhodno.
Do tegale znaka. Naša ekipa strokovnjakov še dela na prevodu. Delovna hipoteza pa se glasi, da na njem stoji »Ave Hassane Dvojka, morituri te salutant«. In potem, če je že tako naneslo, do morja. Kar je potem imelo zelo zanimive posledice, ki so – spet v globinah smrtonosne puščave - rezultirale v morda že rahlo perverznem gastronomskem dohodku: še brcajočih (a ne dolgo) rarogih in migotljavih morskih pajkih. A vročina v spodnjih štiridesetih.
Medtem se je iz jugovzhodne smeri ominozno hitro bližal peščeni vihar. Strašanska ujma se je naposled sfižila v še en votel prdec in nekaj raztaljenih voščenk. Ni deževalo. Že dobrih pet mesecev nisem skusil dežja. No, padlo je tri do šest kapljic in en kapljon. Slava jim. Veliko hrupa za nič. Ernst Lubitsch je bil v bistvu prodana duša. Išče se socialni kapitalizem s človeškim obrazom... Ali pa Darwinizem z opičjim frisom. Posle Tita – Rita Hayworth.
Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...
