MEXICO SHITTY

Enega teh vikendov sem bil na vikendu pri Alfiju (nenadna zamenjava scenerije),

 

na vrhu hriba nad Olmom od koder je krasen razgled na Popovićevo, na Trst in na Afriko.

 

 

 

Strokovno smo inspicirali dno piksen, flaš in kozarcev in se ob tej priložnosti priklonili našim ladjam, tankom in bičikletam na tujem. Meni je takoj padel na ne-um vrli pedalist Est-ok, ki se ravno danes menda spušča v kotlino nekdanjega Tenochtitlana, današnjega Mexico Shitty-a. In to, pazi, prav danes, ko civilizirani Zahod slavi 162-0 letnico pokoritve Mexico Shitty-a s strani ameriškega generala Winfielda Scotta armade. Tako da so blaženi meksikajnerji že 162 let izpostavljeni dražestim dolar demokracije in človekovih kravic.

 

Pa še se jih nič ni prijelo.

A East-ok hladen ko špricer nezadržno goni svoje.

Etapni cilj: Kuba.

Go East-ok.

 

MEŠANO NA ŽURU

 

SALT OF THE EARTH

Naslov je rahlo zavajajoč,

saj stvar ne prihaja iz zemlje

pa tudi od Rolling Stonesov ne

temveč iz divje bučečega oceana

ki mu je treba ponuditi le nekaj plitkega zavetja

da se umiri in iz sebe iztisne svoj koncentrat in nam zapapri naš vsakdan. 

Salam, šalom, slana šala.

GREATEST HEATS 2

Premik proti severu ni prinesel nobenega oljšanja.

GREATEST HEATS

Zaradi silne vročine (v notranjosti) in hudo jake burje (ob obali) tokrat verbalno ne občujemo.

Meseca junija 2009 nas je na polno trofnila kriza. Kakšna kriza? Kriza pač.

 

Edino Fatman se dobro počuti. Je pač zračno hlajen in kot tak vživa v vsakem burinu, tudi če je vroč.

BEJŠTE NOGE

   

da vas ne poserjem!

Nič, na obisku pri šefu gasilcev v Guelmimu, ki me je peljal na obisk h kačarjem, ki lovijo kobre in vipere in jih potem prodajajo v Mara-keš in dalje, da so (osvobojene strupnikov) v zabavo turistom.

Kače se lovi z motiko, špegučkom in s klobukom. In sicer tam, kjer so divji zajci doma. Kače so namreč skvoterke. Ni dvakrat za rečt, da sirotega zajčka najprej pohrustajo, potem mu pa še nepremičnino zaplenijo. Nič čudnega, da so kače na slabem glasu.

No, pri kačah so kačarji tisti, ki so na slabem glasu.

Jebote.

 

AMERICAN LEGEND

Nič spektakularnega, a je vseeno velik užitek, ko opaziš, kako zlagoma dobivaš vedno boljši filing za puščavo, kako jo – ne da bi opazil, kdaj se je to zgodilo – bereš kot knjigo priljubljenega avtorja Bajramija, ali pa (za tiste bolj konzervativne) denimo Mohorowitza. Tudi takrat, ko ti nekaj prišepne, da tu nekaj ne bo štimalo. Takrat še posebej.

Stara španska cesta, strokovno lateritni kolovoz, nekje v fasciklu map kontroliranega izgubljanja največje živeče svetovne avtoritete za Zahodno Saharo. In nekaj ne štima.

Ups, to je nekoč bil kanisterček za vodo.

Ups, to je nekoč bilo vozilo, znamke in modela yota pikap.

Ups, ups, ups, to je nekoč bila sprednja leva felkna dotičnega vozila, kar nekaj metrov proč od zveriženega kesona. Ampak zares zaskrbljujoče je bilo, da je nesrečnik očividno vozil po pisti in ne po deviškem celcu. Kar naenkrat je sumljivo prav vse.

In ups, ups, ups, to je bil a load full of America Legend cigaretenzi, ki jih je silovita eksplozija odbrila kot žiletka. Kajenje je dejansko zelo škodljivo za zdravje. Če ne še kaj drugega. Recimo se je našla razcefrana trenirka znamke adidas, a v njej nobenega trupla. Presentljivo, saj švercerski tandem te zadeve prav gotovo ni preživel. In glej, glej, slabih petdeset metrov proč še ena razbitina. Hja, minsko polje. Ker smo jaz in moji marsovčki nekadilci že kar nekaj časa, je bil na sporedu zeliščni čajček, razmislek o dodani vrednosti življenja, ma ja, saj tako strašno slabo pa spet ni, pomislimo samo na tople štruklje gostišča pri Ančki, ali pa na trojanske donute, ali pa na bagdadske bagelse ali pa na hamburguesas los angelesiñas. Eros satanos.

S tem ekstraktom omike v mislih in čislih je sledil skrajno previden retrofront, rikverc, da ne bo pomote. Do prvega zapeskanega vadija, kjer so najprej Špelca in otroci, nato pa opogumljeno še jaz obrnili vozila in trideset kilometrov vožnje nazaj, točno po sledeh, za ziher je ziher, čeprav je bil odrešilni asfalt pičlih sedem kilometrov zračke vzhodno.

Do tegale znaka. Naša ekipa strokovnjakov še dela na prevodu. Delovna hipoteza pa se glasi, da na njem stoji »Ave Hassane Dvojka, morituri te salutant«. In potem, če je že tako naneslo, do morja. Kar je potem imelo zelo zanimive posledice, ki so – spet v globinah smrtonosne puščave - rezultirale v morda že rahlo perverznem gastronomskem dohodku: še brcajočih (a ne dolgo) rarogih in migotljavih morskih pajkih. A vročina v spodnjih štiridesetih.

Medtem se je iz jugovzhodne smeri ominozno hitro bližal peščeni vihar. Strašanska ujma se je naposled sfižila v še en votel prdec in nekaj raztaljenih voščenk. Ni deževalo. Že dobrih pet mesecev nisem skusil dežja. No, padlo je tri do šest kapljic in en kapljon. Slava jim. Veliko hrupa za nič. Ernst Lubitsch je bil v bistvu prodana duša. Išče se socialni kapitalizem s človeškim obrazom... Ali pa Darwinizem z opičjim frisom. Posle Tita – Rita Hayworth.

HIC RODENT!

Kljub nevšečnostim, povezanimi z marsovskimi vpadi, vsesplošnem počitnikovanju in dejstvu, da East-ok na drugi strani sveta spi, tačas ko jaz bedim, izloča, tačas ko jaz jem in pedalira, tačas ko jaz gajžlam štirikolesno kljuse čez kuclje, gre uživanje narave in družbe naprej.

Zdaj, ko je v notranjosti prehuda pečica tudi za najbolj zagrete skavte (naj se cvrejo v peklu), je 50 kilometerski oboceanski pas, tista atraktivna destinacija,

zaradi katere se splača kljubovati neusmiljenemu sfižitelju, zobu časa. Ki pa te ne glede na konzervativno previdnost včasih vendarle ujame na levi nogi.

In te z vrelim vetrom prikuje v skromno seciranje makro sveta. V zavedanje, da smer razvoja življenja ni preveč atraktivna. Da kakih večjih žurov ne kaže več pričakovati... Kvečjemu polurno žvrkljanje hladno stisnjenega sončničnega olja, skorjica kruha, žlička čajčka – zaužijemo spoštljivo. Ali pa protezo v plastični čaši. In keramično nočno posodo. In sečni kateter.

Ponoči je štorija povsem druga: poleg vsiljivih marsovcev in standardnih zločestih zlikovcev teme, se zadnje čase v moj krhki sen vriva še nekakšno živčno škrebljanje, ki me dela nervoznega. Dolgo sem ga ignoriral, se nekaj časa celo slepil, da je škrebljanje samo od sebe vzelo slovo, a ko se je odločno začelo dogajati v moji centralni shrambi živil in sicer na zadnjem paketu ta dobre pašte, je črnogorska pesniška duša ipak morala v akcijo. Jako jezen in primerno opremljen sem 28-ega junija 2009 ob 04.44 uri, z mislijo na Contigency Plan – če nič ne pali, vse zažgat! – v malih možganih, stiral v čošak in po hudi bitki okrog 05.53 uri lastnoročno poslal na oni svet tole avtohtono zverino.

Asaaa, šotokan, budokan, Sandokan!

Počutil sem se pri tem kot ostareli Džo Frazer, ki po ringu preganja nakoksanega in naekstaziranega Brus Leeja. In jako je bil prezenten dišavni polton, da ne rečem diplomatska nota zašvicane Blanke Vlašić. Hic rodent hic salta! S to izkušnjo na puklu odločno kot Clint Eastwood pošiljam gsm-Mesić vsem rodentom in ostalim zajedalcem individualne substance (lenobi, ponosu, revščini, izolaciji, segregaciji, fejk pajdaštvu, hipokriziji, nezdravi hrani in slogu življenja...), da tu – kjerkoli že to je – niste dobrodošli. Niti v Piratskem zalivu. Tako.

Rodenta zadnje počivališče, požrešna glava je namesto proti Mocci za kazen obrnjena proti Johannesburgu. Bodičasta rastlina simbolizira Jezuščkovo krono: za nas si trpel, kri točil, pleničke močil in to.

PS

Kako je ta rodent sploh zlezel v moj kamion? Spet eno tako vprašanje... So bile spet tuje »obveščevalne« službe v igri? Sova? Ščinkovec? Pink flamingo? Naomi Campbell? Ta. Slednja je hotela videti, kako skačem po Orsonu in nabijam z glavo v strop, da imam sedaj tam, kjer bi moral stati sedež inteligence, nekaj takega kot nekakšen pladenj. Eno tako umsko Slavonijo, Savano, Savo dolinko, da me še lastna hermetična mati ne razume več.