Wednesday, March 7, 2012

ISSA IN HUJA

HUJA




Huja živi v idilični vasici Iferouane. Visoko na severu, v osrčju Sahare, daleč od šmorna politike in ekonomije. Kar ne pomeni, da mu dolga senca progresa tuintam ne prisoli zvonke zaušnice. Vasica je skrita v grandioznih granitnih oblinah pogorja Air, leži dovolj visoko, da je vročina tudi poleti še znosna, ima dovolj vode, dobro zemljo in leži daleč proč od švercerskih poti. Ljudje so mili, gradijo mične hiše iz blata in slame in dobro obvladajo skrivnosti vrtnarstva, vključno z nevarnostmi, ki jih prinašajo gensko modificirana semena. Iferouane ima vse elemente raja na zemlji. Huja je v mladih letih spremljal očeta, ki je bil priznan madugu, vodič karavan. Dokler se približno s prihodom belcev niso dramatično spremenile podnebne razmere in je bilo potrebno redefinirati osnove preživetja, so karavane pomenile hrbtenico tuareške eksistence. Polletni, dva tisoč kilometrov dolg cikel, ki je karavane odpeljal najprej na vzhod, potem globoko na jug, pa na zahod in nazaj domov, je poleg trgovine nahranil in napojil tuareške črede kamel in jim zagotovil zadostno količino vitalnih soli. Huja bi naj nasledil očeta, a potem so prišle suše in kamioni in karavanski biznis je, vsaj v starem obsegu, zamrl. Tako je Huja že dvajset let zaposlen v turističnem sektorju kot vodič-šofer. Iz prve roke je doživel evforične začetke pod vodstvom Mano Dayaka, tuareški upor pod vodstvom istega izjemnega človeka, ki je bil edini sposoben povezati zagrizeno individualistične Tuarege, leta stagnacije, še en upor, še več stagnacije. Na začetku večina Tuaregov prav zares ni kapirala, kaj evropejski turisti za enega boga iščejo v pustinji Tenere, kjer razen smrti ni nič in ki je pomorila toliko ljudi in kamel. Ni jim šlo v glavo, da Evropejci prostovoljno rinejo v smrtno nevarnost in se potem sredi nje obnašajo, kot da bi prav tam želeli pognati korenine. Zdaj Huja bolje razume turiste. Kar je enim normalno, je drugim nenormalno. Belci iščejo tišino, molk in praznino, ker so njihova življenja prepolna hrupa in stresa. Huja v skritem kotičku srca ve, da imajo belci resno defektno podstrešje. Nikoli ne bo scela zapopadel, kaj šele odobraval njihovega načina življenja. Jasno pa mu je, kaj je v tej konstelaciji funkcija oziroma tržna vrednost Tenereja in njega samega. In dokler bo temu tako, so rožnati in kričavi ikufarji dobrodošli. Za teden, dva ali tri. Več raje ne. O morju je že slišal. Baje da je isto kot puščava, samo da je voda namesto peska. Voda je v puščavi zelo pomembna, ni pa spet treba, da je je na tisoče kilometrov.


ISSA

 
Issa je študiral v Burkini Faso, ker so tam boljše šole. Veterine v Nigru itak sploh ni mogoče študirati. Bilo je to ravno v času prvega tuareškega upora, zato je Issa kot mlad Tuareg z vsakim prehodom meje dobesedno postavljal svoje življenje na kocko. Dovolj bi bilo naleteti na nervoznega ali razkurjenega oficirja in že bi Issa končal s kroglo v glavi. Če se k temu prišteje še znatne stroške, je jasno, zakaj se je Issa kljub močni navezanosti na rodni Air v petih letih univerze tako redko vračal. Z diplomo v žepu se je naposled le vrnil, trdno odločen, da znanje investira v kamele in tako pomaga rejcem, do katerih je že od mladih nog čutil silno afiniteto. S prihranki in iz petnih žil je ustanovil Latterie d'Azel, mlekarno, ki je dobila ime po pasu za rejo kamel ugodne stepe, ki z juga kot podkev obkroža agadeški rajon. Glavni problem izredno hranljivega kameljega mleka, ki je temelj tuareške prehrane, je ta, da ga je poleti v preobilju, pozimi, ko bi ga človek najbolj potreboval, pa malo. In da za razliko od kravjega ali ovčjega mleka ne fermentira, se pravi iz njega ni mogoče delati bolj obstojnih izdelkov, recimo sira. Issa je imel srečo, da je prišel v stik s profesorjem iz Švice, ki ga je intrigiral isti problem. Profesor je nekaj let kasneje s pomočjo ekipe raziskovalcev na univerzi v Luzernu razvil glivice, ki fermentirajo kamelje mleko. In Issa je bil skupaj z mavretanskim kolegom iz okolice Nouakchotta prvi koristnik tega odkritja. Issa je začel dobesedno po malem. Najprej je moral senzibilizirati rejce kamel, za katere je bila komercializacija daru narave – prodajanje kameljega mleka žaljivo. Potem jih je bilo treba izobraziti v smislu higienskih in sanitarnih standardov. Po sili razmer je Issa postal zdravnik tudi za ljudi, saj je zdravniška oskrba že v središču regije mizerna, na podeželju pa je enostavno ni. Moral je izobraziti in razviti mrežo ustrezno zanesljivih zbiralcev mleka, ki na prirejenih motorjih poprdevajo od tabora do tabora in odjemajo mleko. To se potem v Issini mlekarni najprej testira, filtrira, pasterizira, pakira in skladišči do prihoda kupcev, ki jih je iz dneva v dan več. Issa seveda izdeluje tudi sir, ki je po obliki še najbolj podoben bocconcinijem, malim mozzarelicam pravilne okrogle oblike, po okusu pa nima primere. Enostavno božansko. Vlaga se v steklene kozarce s korektnim tunizijskim oljčnim oljem, najboljšim, kar ga je v Agadezu mogoče dobiti, in seveda ni ravno poceni. Issa iz kameljega mleka izdeluje tudi karamele, ki bi gotovo našle odjemalce v Parizu, Ženevi ali v Bruslju. Poročen še ni oziroma pravi, da je poročen s kamelami. Azelska mlekarna je še daleč od rentabilnosti.







HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...