Thursday, March 15, 2012

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni tehniki, se pravi iz cementnih votlakov, medtem ko je fasada iz tradicionalne mešanice gline, slame in gnoja. Je edina tovrstna institucija, ki lahko dostojno zastopa podobo Agadeza na mednarodnem nivoju, pravijo, saj ima klimatizirane sobe, bazen in bar z raznovrstnimi alkoholi. Zgradil jo je Moamer Gadafi, dipl. ing. islama, ki je kontradiktoren ravno toliko, kot je kombinacija inženirja in islama. Gradnji so botrovale libijske ambicije na severu sosednjega Čada. Tamkajšnji tubujski uporniki so bili Gadafiju trn v očesu, pa je njihovemu poveljniku podaril Hotel de la Paix pod pogojem, da se mu za stalno relocira v Agadez. Poveljniku ni bilo treba dvakrat reči, vprašanje pa je, ali je v celoti spoštoval dogovor. No, saj ga tudi Gadafi ni oziroma je zamolčal nekatere ključne podrobnosti nagodbe. Da ima hotel recimo tri lastnike in ne enega. Eden je iz države gostiteljice Niger, drugi je iz Burkine Faso, tretji pa iz Čada. Burkinski element v podobi generalnega menedžerja farmacevtsko-turističnega konglomerata Queen Elise, s sedežem v Lomeju, Togo, do neke mere garantira poslovnost, nigerski je v igri iz očitnih razlogov, čadski pa kot dejavnik mednarodnega miru. In da koncept tu ne presahne kot voda v pesku, skrbi direktor hotela. Ta ima tri žene z otroki v treh državah: Čadu, Nigru in v Burkini Faso in tako na najlepši možen način prakticira Afriško Unijo. Njegov prestižni položaj mu omogoča vse družinske obveznosti poravnati z denarjem, hkrati pa je vir negotovosti, saj direktor vse stavi na eno samo karto, kar v Afriki ni nikoli v redu. Če imaš posla z Gadafijem, pa sploh. Zato direktor slabo spi. Prav veliko družinskih obiskov si ne more privoščiti. Kdo ve, kaj bi se utegnilo pripetiti v času njegove odsotnosti. In nikoli ni čisto prepričan, da si prav interpretira stvari. Enkrat verjame, da je hotel izključno fasada in da gostje torej ne samo, da niso potrebni, temveč niso niti zaželeni. In ker gostov dejansko ni, je torej vse v najlepšem redu. Drugič spet se mu zdi, da malo ekonomskega uspeha gotovo ne bi nikomur škodilo, pa še on sam bi lahko kaj spravil na stran za hude čase. Posebej odkar je bil v mestu na tridnevnem obisku sam Moamer Gadafi in je raje kot v klimatiziranem hotelu spal v svojem šotor, je direktor dokaj na trnih. Okej, govori se, da Gadafi VEDNO spi v svojem šotoru, ampak čudno je pa le. Da ne bo lepega dne sklenil podreti hotela in na njegovem mestu postaviti beduinski kamp ... Dobro, no, to je zdaj davna zgodovina.







Thursday, March 8, 2012

PRIMOPREDAJA


Naključje je hotelo, da sem bil še enkrat na daljnem severu ( to ti je isto kot daljni vzhod, samo malo više gor ... čeprav, noja, vse je to relativno).




Danes, sem se po 3 tednih pušče vrnil nazaj v Nouakchott. Po zaslugi naših super obiskovalcev Alfija, Marka, Roka, Primoža & ostalih, in humanitarne pomoči, ki so mi jo spontano predali, sem se namreč prav tako spontano odločil za še eno pot na daljni sever Mavretanije in še malo dlje na osvobojena ozemlja Zahodne Sahare, oziroma Saharske Arabske demokratične republike. Da ne morim z informacijami, ki se jih lahko dobi tudi drugje, recimo tu: http://zahodnasahara.blogspot.com/ in da skrajšam: pomoč sem predal otrokom, ki jo zares potrebujejo, saj so rojeni v izgnanstvu, ki za njihove starše, oziroma tiste, ki so dovolj stari, traja že dobrih 35 let!

Pot v eno smer je dolga 1200 km, od tega je 200 km asfalta, ostalo so piste. Odločil sem se, da povežem koristno s prijetnim in da potujem POČASI. Navzgor to sicer ni bilo mogoče, saj me je kopilotiral neformalni predstavnik Polisaria v Mavretaniji Yahya ould Ahmedou,
 
 
ki za počitnice, pa četudiprav humanitarne, nima časa. Do Tifaritija, malega kraja, ki premore tudi nomadsko šolo, sva močno otovorjena z Yahjo tako prikrehala v rekordnih dveh dneh in pol. Bilo je kar naporno, veter, veter in še veter.
 

Na srečo pa so bile temperature kar znosne. Vseeno sem na cilju imel oči kot objokana žaba.
 

Prispela sva točno na dan, ko je Saharski parlament imel v Tifaritiju slavnostno sejo ob obletnici ustanovitve Saharske arabske demokratične republike, na kratko SADR, države, ki jo je priznalo kakih 70 držav (medtem, ko maroške okupacije večine Zahodne Sahare ni priznalo nobeno mednarodno telo ali država). Parlamentarci so pripotovali iz 350 km oddaljenih begunskih taborišč, ki se nahajajo na ozemlju Alžirije, jugovzhodno od mesta Tindouf.
 
 
Slavnostna seja je bila precej neformalna in je poleg seje same obsegala še:

1. dvig zastave SADR in slavnostni govor
 

2. obisk pokopališča
 

3. obisk prenovljene vodne vrtine in posaditev dreves
 


4. uradno predajo humanitarne pomoči, ki so jo med ostalimi zbrali Rok, Tomaž in Tina, deloma pa Alfijo s kompanijo (seznama donatorjev žal nimam, tako, da bi se kar pavšalo od srca zahvalil vsem skupaj).
 

 
 
Primopredaja je bila zelo javna in uradna, tako da prostora za morebitne zlorabe ali poneverbe ni. Sicer pa moje izkušnje govorijo, da je nivo korupcije v upravi SADR daleč pod nivoji, katerih smo navajeni recimo pri nas v Sloveniji. In to kljub nepojmljivi stiski in pomanjkanju: večina javnih uslužbencev (tudi predsednik!) recimo še vedno dela zastonj, "plača" vojaka pa znaša 50.000 mavretanskih ougij (125 evrov), vsake tri mesece! Predaji lepega kupa pomoči je sledilo še protokolarno slikanje in intervju za uradno televizijo SADR. Ministrica za kulturo in šolstvo, Mariam Hamada in šef drugega armadnega okrožja Hamma Salama (osvobojena ozemlja SADR so do osvoboditve Zahodne Sahare vojno območje), ter celoten učiteljski zbor se vsem za predano pomoč zahvaljujejo. To je bil prvi tovrstni "konvoj", ki je prišel iz južne smeri in hitro je padla ideja, da bi stvar še večkrat ponovili, saj je na osvobojenih ozemljih še kar nekaj šol, ki so res potrebne pomoči. Ko smo se slikali s šolarji, je bilo jasno vidno, da manjka VSEGA. Od zvezkov, do pisal, oblek, obutve, očal z dioptrijo, igrač za najmlajše …

Nazaj sem potoval, kot rečeno počasi, preko Mijeka, kjer sem preživel nekaj neverjetnih dni s prijateljem, ki čistu blizu maroškega zidu (2500 km dolgega monstruma z minskimi polji, bodečo žico, bunkerji, tanki ...) redi čredo koz in manjši trop kamel.
 
V Mavretanskem rudarskem mestu Zouerat sem se med potjo nazaj ustavil še pri predstavniku Polisaria v tem mestu, ki mi je zelo pomagal in se preko Atarja vrnil nazaj.

Hvala vsem, se priporočamo.

PS

Naslednjo primopredajo pomoči bo z veseljem koordiniralo Društvo za podporo Zahodni Sahari, ozirom njen predsednik Aleš Skornšek-Pleš. Obstaja tudi možnost, da se karavani pridruži še kakšno vozilo.




Wednesday, March 7, 2012

ISSA IN HUJA

HUJA




Huja živi v idilični vasici Iferouane. Visoko na severu, v osrčju Sahare, daleč od šmorna politike in ekonomije. Kar ne pomeni, da mu dolga senca progresa tuintam ne prisoli zvonke zaušnice. Vasica je skrita v grandioznih granitnih oblinah pogorja Air, leži dovolj visoko, da je vročina tudi poleti še znosna, ima dovolj vode, dobro zemljo in leži daleč proč od švercerskih poti. Ljudje so mili, gradijo mične hiše iz blata in slame in dobro obvladajo skrivnosti vrtnarstva, vključno z nevarnostmi, ki jih prinašajo gensko modificirana semena. Iferouane ima vse elemente raja na zemlji. Huja je v mladih letih spremljal očeta, ki je bil priznan madugu, vodič karavan. Dokler se približno s prihodom belcev niso dramatično spremenile podnebne razmere in je bilo potrebno redefinirati osnove preživetja, so karavane pomenile hrbtenico tuareške eksistence. Polletni, dva tisoč kilometrov dolg cikel, ki je karavane odpeljal najprej na vzhod, potem globoko na jug, pa na zahod in nazaj domov, je poleg trgovine nahranil in napojil tuareške črede kamel in jim zagotovil zadostno količino vitalnih soli. Huja bi naj nasledil očeta, a potem so prišle suše in kamioni in karavanski biznis je, vsaj v starem obsegu, zamrl. Tako je Huja že dvajset let zaposlen v turističnem sektorju kot vodič-šofer. Iz prve roke je doživel evforične začetke pod vodstvom Mano Dayaka, tuareški upor pod vodstvom istega izjemnega človeka, ki je bil edini sposoben povezati zagrizeno individualistične Tuarege, leta stagnacije, še en upor, še več stagnacije. Na začetku večina Tuaregov prav zares ni kapirala, kaj evropejski turisti za enega boga iščejo v pustinji Tenere, kjer razen smrti ni nič in ki je pomorila toliko ljudi in kamel. Ni jim šlo v glavo, da Evropejci prostovoljno rinejo v smrtno nevarnost in se potem sredi nje obnašajo, kot da bi prav tam želeli pognati korenine. Zdaj Huja bolje razume turiste. Kar je enim normalno, je drugim nenormalno. Belci iščejo tišino, molk in praznino, ker so njihova življenja prepolna hrupa in stresa. Huja v skritem kotičku srca ve, da imajo belci resno defektno podstrešje. Nikoli ne bo scela zapopadel, kaj šele odobraval njihovega načina življenja. Jasno pa mu je, kaj je v tej konstelaciji funkcija oziroma tržna vrednost Tenereja in njega samega. In dokler bo temu tako, so rožnati in kričavi ikufarji dobrodošli. Za teden, dva ali tri. Več raje ne. O morju je že slišal. Baje da je isto kot puščava, samo da je voda namesto peska. Voda je v puščavi zelo pomembna, ni pa spet treba, da je je na tisoče kilometrov.


ISSA

 
Issa je študiral v Burkini Faso, ker so tam boljše šole. Veterine v Nigru itak sploh ni mogoče študirati. Bilo je to ravno v času prvega tuareškega upora, zato je Issa kot mlad Tuareg z vsakim prehodom meje dobesedno postavljal svoje življenje na kocko. Dovolj bi bilo naleteti na nervoznega ali razkurjenega oficirja in že bi Issa končal s kroglo v glavi. Če se k temu prišteje še znatne stroške, je jasno, zakaj se je Issa kljub močni navezanosti na rodni Air v petih letih univerze tako redko vračal. Z diplomo v žepu se je naposled le vrnil, trdno odločen, da znanje investira v kamele in tako pomaga rejcem, do katerih je že od mladih nog čutil silno afiniteto. S prihranki in iz petnih žil je ustanovil Latterie d'Azel, mlekarno, ki je dobila ime po pasu za rejo kamel ugodne stepe, ki z juga kot podkev obkroža agadeški rajon. Glavni problem izredno hranljivega kameljega mleka, ki je temelj tuareške prehrane, je ta, da ga je poleti v preobilju, pozimi, ko bi ga človek najbolj potreboval, pa malo. In da za razliko od kravjega ali ovčjega mleka ne fermentira, se pravi iz njega ni mogoče delati bolj obstojnih izdelkov, recimo sira. Issa je imel srečo, da je prišel v stik s profesorjem iz Švice, ki ga je intrigiral isti problem. Profesor je nekaj let kasneje s pomočjo ekipe raziskovalcev na univerzi v Luzernu razvil glivice, ki fermentirajo kamelje mleko. In Issa je bil skupaj z mavretanskim kolegom iz okolice Nouakchotta prvi koristnik tega odkritja. Issa je začel dobesedno po malem. Najprej je moral senzibilizirati rejce kamel, za katere je bila komercializacija daru narave – prodajanje kameljega mleka žaljivo. Potem jih je bilo treba izobraziti v smislu higienskih in sanitarnih standardov. Po sili razmer je Issa postal zdravnik tudi za ljudi, saj je zdravniška oskrba že v središču regije mizerna, na podeželju pa je enostavno ni. Moral je izobraziti in razviti mrežo ustrezno zanesljivih zbiralcev mleka, ki na prirejenih motorjih poprdevajo od tabora do tabora in odjemajo mleko. To se potem v Issini mlekarni najprej testira, filtrira, pasterizira, pakira in skladišči do prihoda kupcev, ki jih je iz dneva v dan več. Issa seveda izdeluje tudi sir, ki je po obliki še najbolj podoben bocconcinijem, malim mozzarelicam pravilne okrogle oblike, po okusu pa nima primere. Enostavno božansko. Vlaga se v steklene kozarce s korektnim tunizijskim oljčnim oljem, najboljšim, kar ga je v Agadezu mogoče dobiti, in seveda ni ravno poceni. Issa iz kameljega mleka izdeluje tudi karamele, ki bi gotovo našle odjemalce v Parizu, Ženevi ali v Bruslju. Poročen še ni oziroma pravi, da je poročen s kamelami. Azelska mlekarna je še daleč od rentabilnosti.