Tuesday, January 31, 2012

SEVERNI JUG

Tretji dan kot špricer hladnega smukanja med strahovi in evforijo sem ven iz peščene globeli in preko kredastega slemena naletel na dvojni dokaz obstoja življenja: črni devi. Od nekdaj že sem nadušen nad srbsko ali hrvaško besedo deva = kamela. Tudi dromedar in velblod nista od muh, ampak hej, deva. Nikoli še nisem videl črne deve, zdaj pa kar dve. Ni kaj, tu na severa mora biti huda pripeka. Je ozonska luknja tačas, ko smo pozabili nanjo, napredovala v mikrovalovno pečico? 
 
 
In glej presenečenje , malo naprej, tam pri tistih kucljih v ozadju, sem naletel na kamnitega možiclja, prelaz in na route nationale numero uno, pradavne piste, ki je povezovala atlantski St. Louis z obalami Mediterana. Tu v teh krajih niso malenkostni: ali je route nationale numero uno, ali pa je sploh ni. In kakšno naključje, a ne? Da takole na slepo trofnem prelaz v oko. Da nisem ostrostrelec v podznaku? Ali so mi pak sluge arabsko-židovske zarote zopet nastavili zanko? A potem čudi, da imam že celo življenje občutek, da me nekdo vleče za nos? Da nista bili črni devi slučajno slovenski politesi na začasnem delu v tujini?
 

Na srečo sem se vsaj izognil cestnini in se brezplačno zadričal po sipkem klancu navzdol ... v drugo smer gre malo težje, ugibam ... in potem čimprej dol z avtoceste in brž čisto proč, ker če kje prežita državna in privatna prisila v zasedi, je to v bližini slično prometnih infrastruktur. Neslo me je spet v objem mojih saharskih partizanov. Ker oni so malo drugačni: ne žicajo, ne kradejo in tudi bobkov ne serjejo. Tokrat sem se odločil, da se bom v maniri ortodoksnega borderlinerja fijakal točno po namišljeni mejni črti, ne tukaj, ne tamkaj, vse do gleibat el Haulije – Kozje gore in naprej do CP 04, ki je bila še dobrih 200 km zračke proč. Na tej dolgi, pasti polni poti sem srečal nekaj predstavnikov našega genusa, ki vsi po vrsti pustijo lepo pozdraviti, pa feneka, ki je uporabil neprimerno besedje, ko sem ga derange v siesti in pod večer nomadski kemp, še bolj ljudomrzen od feneka samega.
 


Spal sem sam, na strehi kamiona, v embrionalnem položaju in s palcem v ustih. Naslednjega dne sem priropotal v območje črnih železnih gora in rožnatih slanih jezer in bil, čeprav sem baje farbenblind, čisto preč od navdušenja. Nič čudnega torej, da sem šele v pešajoči dnevni svečavi dosegel CP 04: 23 stopinj severno, 13 stopinj zahodno. Pa ne celzija. Kota je bila žal že zasedena, dva šotora polna gajstnih bab, ki jim je proteinsko-maščobna dieta nabila hormone čez vse meje okusa in razuma. Ko so zavohale moje vodenkaste feromone so s strašnim bojnim krikom planile na plano in v galop za mojo malenkostjo. Sveeeeta maaaati deviiiiica pomahaaaaavka! Še sreča, da je Fatman tulil na štiri tisoč obratih in preglasil moje vriskanje. Že res, da saharske matrone težko krenejo, a ko enkrat krenejo, jih nič več ne ustavi. Šele pet milj in petsto kucljev kasneje, sem se donekod pomiril. Ravno prav, da sem zagazil v naslednji zos: nizka, dolga sipina ... me je imelo, da bi jo kar na slepo prečil (not very clever), ko sem na drugi strani zagledal hajmo in tudi štiri lascivno mahajoče možakarje. Kmalu sta se jim pridružila še dva – in nobenih žensk, otrok, kamel ali vsak koz. A bilo je že prepozno, sem že krotko kot jagnje korakal čez pesek, smrtni nevarnosti v objem. Za šotorom se je skrivala sklempana santana in daleč na obzorju je nepremično čemela bela pika – upehan nišan patrol ali yota lendguzer. Nakar sta na plano prilezla še dva. Salam, šalom, vilkomen, velkom in da oni so klub. Klub? Nogometni klub Domžale, Bilderberg klub ali G8? Ne, ne, klub Fderik. In da imajo še tri prijatelje, ki so šli nazaj v Fderik, po novo sklopko za belo piko na obzorju. Plus leteči mehanik. Poslednja večerja. Sem se že videl v loncu, z malo lovora in majarona. V bakrenem kotličku, na tanane, specialiteta, t.im. mograč. Donekod me je pomirila kot novoletna jelka ovešena akacija poleg šotora, z dolgimi trakovi sušečega se mesa in izjava, da so oni prišli sem s tono vode in z mlado kamelo, ki so jo zaklali in jo zdaj že deseti dan jejo (dejansko je bil moj želodec instantno poln mrtve mlade kamele) in da nikamor ne smem, ker bodo jutri meni v čast zaklali kozo in potem bomo jedli še to. In res, trije so se odpeljali s santano, kam drugam, kot v babji tabor, po kozo. In po malo akcije. Vsaj tako je izgledalo, ko so se vsi upehani vrnili, tačas ko sem jaz skrivoma oprezal skrit na vzpetini,
 

kaj mi bo nemila usoda za ena polena še vrgla pod akso. Klub je tvoril sin župana mesta Fderik, pa slab ducat uslužbencem pri mavretanski železnici in v rudniku železa (white collar, če kaj takega v Mavretaniji obstaja), plus en pastir brez črede, pa en mehanik v prihajanju in en suženj. Bivši, se razume, ampak navada je železna srajca. O fenomenu suženjstva več kdaj drugič, sicer pa je domaće bralstvo s to funkcijo vsak dan bolje seznanjeno. Turisti skratka, pravi turisti, naši t.im. dragi domaći gostje! Nakar je prišla noč, in z njo nove kile mesa in jutro z njim skurjena šajba od sklopke na ličnem plastičnem tepihu
 

in fescinantno feminilna notranjost klubskega šotora, ki je navzven učinkoval skoraj militaristično
 

in seveda kozja nebesa v vseh pojavnih oblikah.
 



In gasilska fotka z živosrebrno živahnimi člani kluba
 

in bejžte noge, da vas ne poserjem, ker (prisežem) do poldne sem imel pod vampom že štiri izdatne bio mesne obroke. Sem si živo umišljal, da se mi kot valjar bližajo proteinsko-maščobna nebesa z dvajset tisočimi saharskimi matronami in z mano čisto na dnu, tam spodaj, kot neke sorte tepih brez krzna, neke sorte linolej, avion, ki je preveč ljubil matko Zemljo.
 

Ne bom tega na dolgo razlagal, v glavnem 19 bleduharjev je sredi noči tiščalo glavo med kolena, tačas, ko je štirimotorec (bojda avio-rariteta) neusmiljeno strmoglavljal. V pesek je treščil pičlih 500 metrov proč od kamnitega osamelca, leta 19 & 91 ali nekaj takega. Letalo je bilo francosko, piloti in ostali boyi so bili iz Južne Afrike, rešili so jih pa saharski borci. Hvala. Kiss me Jabbar! A ne izgleda kot neka žaba naočarka tale avion? V glavnem, pokrajina v okolici je fenomenalna, da ne rečem biblična. Naj nabožne podobe spregovorijo zase.
 



Unga-unga babalunga.

Monday, January 30, 2012

VISOKI SEVER

Dlje ko sem vztrajal severno od globokega juga in dlje kot je kongres trajal, bolj sem postajal rajska eksotična ptica, ki ji morda kaže pomagati. Pozabljeni so bili govori, humanitarna pomoč (za katero se moram zahvaliti predvsem družini v razširjenem smislu) in mali nesporazumi z oblastmi delno realizirane države. Ostalo je le vprašanje: kako bo ta delni upokojenec prišel živ in zdrav nazaj dol na jug? Čeprav sem moje resnične načrte skrival kot cionisti svoj atomski program, sem bil stalna tarča iniciativ, da bi se me prislinilo kakem vojaškem ali vsaj civilnemu konvoju.

»Pa ja ne boš sam rinil na pot? To ni normalno:«

Nomadi potujejo sami samo, če je kaka res huda nuja v igri. Prostovoljno nikoli. Tako pri njih je, vejica, pika. Pa jim ti zdaj razloži: oprostite, z vsem dolžnim rešpektom, nisem prepričan. Enkrat sem v slični situaciji poskusil z alegorijo kontrolorja letov na letališču Healthrow, ki si med počitnicami želi samo, da mu ne bi bilo treba prežvekovati banalnih dialogov, od katerih so odvisna življenja. Ki bi samo molčal, daleč proč od kakršnekoli signalizacije. Se ni obneslo. Obneslo se je trmasto vztrajanje pri svojem. In taktično domišljena ura premika: nekega vetrovnega popoldneva, ko je bilo 2.000 delegatov kongresa trudnih od prehitrega kosila in silne demokracije.

Trinajst km južneje ležeči Buer Tighist je bil že drugi svet – klobčič človeških stremljenj in usod, brez moteče prezence policije in vojske. Zlahka sem lociral naslov Oummelfadle – ene od nastopajočih v dokumentarcu Meje mojega sveta, ki smo ga na temo vsakdana saharskih begunskih taborišč posneli davnega maja 2003. Ob prvem obisku Buer Tighisita, potem ko sem bil absolviral kompulzivni šoping in smo na tleh Omarjeve špecerije gledali omenjeni dokumentarec, je ta namreč vzkliknil hej, pa to je Oummelfadla, moja sestrična, ki živi tri kilometre naprej. In dodal še informacijo, da ji je poleti 2003 umrla mama, ona pa se je z možem in družino preselila na osvobojeni teritorij, sem, streljal od meje z Mavretanijo.

Potem je bil kongresni teden, ves v znaku brezmejne potrpežljivosti, nezlomljive odločnosti, globokega spoštovanja tradicije in neustrašnega soočenja z enigmo bodočnosti. To zmorejo samo ljudje, ki nimajo česa izgubiti. Nakar mi je mladenič, h kateremu me je napotil možak, ki je v peščenem pišu sestavljal menjalnik lendloverja, takole razložil smer:

»Vidiš tisto rumeno piko? To je kamion in zraven je njihova hajma.«

Pika je res postala kamion, enak tistemu iz Koze ekspres, hajma pa je bila niz enoprostornih koč, ki bi lahko bile trgovinice, lahko pa tudi bivališča. Sprejeli sta me gajstni mladenki, jaja, Oummelfadlini nečakinji, ampak ona je žal šla v muhajem – izgon, kot Saharci rečejo taboriščem. Pojavila se je še sestra Oummelfadlinega moža, nakar se nisem več mogel izgovoriti, aha, no potem pa pridem kdaj drugič. Izboril pa sem skok v downtown Buer Tighisit, kjer sem od Omarja kupil piškote, sokove in podobne vljudnostne elemente na bazi maščob, cukra in moke. Z dekletoma in sestro Oummelfadlinega moža smo se nato malo z rokami in malo s trepalnicami lotili razdiranja komplimentov in šal. Soba je tonila v večerni spokoj, ko si tudi narava vzame čas za kavico in piškot. Nato je v sobo zakoračila moška noga. Mbarek Ahmed. Ne samo da je bil kamion pred vrati identičen onemu iz Koze ekspres, bil je to isti kamion.


Namesto da bi Mbarek Ahmeda, ki je bil mož sestre Oummelfadlinega moža, pozdravil kot se zagre, sem se skoraj zadavil od smeha. Majhen je svet, tudi ko je neskončen. Pantomimik Mbarek Ahmed je mešanje zraka ponesel v nove višave. Kmalu smo mahali složno kot mojstri aikida. V sobo je nakapljalo še nekaj starejših sorodnikov, ki so bili bolj za taj-či. Zunaj se je peklo kruh v peči, narejeni iz kamionskega platišča. Potem je bila večerja. Dekleti sta za specialnega gosta, se pravi zame, naredili specialen miks vsega, kar sta znali in zmogli skuhati in vse skupaj neoliberalno prelili z majonezo in kečapom. Ujuj, jaz pa sem si želel samo malo pomfrita. In prav vse sem moral pojesti. Frčafeli sta me skoraj pokončali s prijaznostjo. Še en argument, zakaj rad potujem sam, ampak objasni ti to. Po večerji je bil čaj in za čajem film, v katerem je Oummelfadla lepo predstavila spone tradicije - da se pred starši recimo ne spodobi poslušati muzike in govoriti na glas in mi, filmski genialci smo takoj naslednji kader podložili z glasbo. Mbarek Ahmed je rekel, da naj to malo utišam, kar me je začudilo, saj je minuto pred tem želel, da glasnost povečam in nisem razumel in sem spontano vprašal: zakaj? Nastala je tišina, nakar je mlajši sorodnik šepnil: porque tenemos pena. Toliko o empatiji. Pri Saharcih in nomadih nasploh je fino, da se tudi hujši socialni prekrški, recimo, če ti naphanemu z obilno večerjo uide en dunajski prdec, enostavno preslišijo in pičimo dalje. Pičili smo torej dalje in ko smo upehani od mahanja z ekstremitetami počasi polzeli v horizontalo, se je os komunikacije prenesla na ugotavljanje, kdo je s kom na kakšen način v sorodu. Kot neke vrste zemljevid skozi klan Regregi in skozi zgodovino sveta. Neke vrste genealoško zaklinjanje, rodbinska poštevanka, ki jo je podložil rezki zvok saharskih gusel, ritmično ploskanje in grleno petje. In bila je umetnost.

Pred zoro sem obrnil ključ zaganjača. Temperatura je bila pet celzija. Motor je z odporom krehnil v življenje. Pustil sem ga, da se kar sam ogreje in tačas kot opica na amfetaminu skakal po kamionu in okrog njega: pričvrščal stvari, čistil šipe, meril pritisk v pnevmatikah. Buer Tighisit je spal. Najmičnejša od njegovih enajstih črpalk je tako kot vse ostale samevala.
 

Na robu široko razsejane vasi je iz pločevinaste koče pritekel bos uniformiranec in se informiral o mojih popotnih namenih. Pomahal sem z akreditacijo s kongresa in rekel Nouakchott. Nič se ni čudil. Če bi imel čevlje, bi šel tudi on. Muchas grazias in suerte. To je bilo to. Meja. Mavretanija. Tu nekje.

Število potencialnih ne-prijateljev je skokovito naraslo: nezaupljive, morda komplikatorsko nastrojene saharske vojake so odpihnili fantomski mavretanski žandarji, ne-varnostniki kake francoske (ali kake druge zahojene tvrdke, ki tatinsko grebe za minerali), zloglasni alkokodajsarji (tipa enooki Mohtar ben Mohtar ali škilasti Abu Zeid ali puklasti Ali Podvali), kooperanti morda, ki zanje jagajo bleduharje (outsourcing je tudi tu deviza dneva) ali pač preprosto margina margine - deviantni modeli, ki bi za primeren denar še lastno mrtvo bakico odkopali in jo vnovčili kot redek paleolitski skelet.

Kot preliminarno sklenjeno sem kakih 30 km sledil pisti za Bir Mogrein in nato na kamnitem slemenu zavil pod pravim kotom na jugovzhod, smer prazni kvadrant - morda največja neprekinjena peščena odeja sveta, slepa pega, bav-bav. Nekaj časa sem imel čute našpičene v žilet-super-silver maniri, dokler sem bil še na platoju, s škrto nasejanimi akacijami
 

in med njimi nomadi, čeprav nomadi so vedno & vedno BP. Potem pa kurc: preveliko ti je vse to, da bi se človek sekiral – visoki sever, veliki nič. Meni je tu od nekdaj najlepše. In zmeraj bo, kaže. Tu, in pa sredi velikega modrega oceana. Kjer je vse eno, kjer je non-stop vse. Brez namena, smisla ali cilja. Kjer nisi nek kaskader ali športnik, temveč amatore, ljubitelj. Ali pa enostavno zdolgočasen lenuh. Kreposten človek skratka. Ziher bo to. Tam zunaj ni nič. Je praznina. To bo to.
 


Takole bi se lahko vozil na tisoče kilometrov, sam, s čredami plašnih misli in s piskanjem v glavi,
 

 
dneve in mesece, od enega confluence pointa (www.confluence.org) do drugega, to je tam, kjer se križajo okrogle širinske in dolžinske stopinje.
 

Pozitivna plat samote totalis je, da ni treba še pred zoro v neskončni marš za horizont, da bi tam v miru deponiral esenco človeškega doprinosa življenju, odrabotal odzadnji pozdrav soncu, ko se v žarki svetlobi dobrote prejšnjega dne še enkrat zvrstijo v pozor: hvala ti, Amon Ra, za ta bežni trenutek ugodja! Kaj takega lahko samo sam ali pa v najboljšem primeru v paru, čeprav je slednje že precej za lase privlečeno: kje boš pa našel Jožko Hegler, ki je mlada, ledik in fraj, časovno in denarno opolnomočena, pa ki je titanski boj z ameriško petrokemijo in afriško muho ni v čisto sterilo zategnil. Negativna je, da človek rado zadremucka odprtih oči in se potem siroti Fatman ter avtomatski pilot iznenada znajdeta v situaciji, ko morata brez ledene smučine in ustreznih mavž na suho izvesti Stanko Bloudek rutino, parasimpatično živčevje pa interventni žlajf.
 

Dobro, ne izgleda ravno kot Primož Peterka v Holmenkollnu, a prepričaj ti šest ton težkega Fatmana, da ni kozmopolit, temveč padalec s severnega roba ljubljanskega barja. Kot je ob priliki rekel klativitez Metod: za popestritev življenja nekateri plačujejo mastne denarje, tebi dogaja zastonj. Za tiste skratka, ki jim je stezosledstvo španska vas: vsake toliko se je celo na visokem severu treba ustaviti in se v malo manjšem peskovniku igrati MC Escherja,
 

ali Viktorja Vasarelya,
 

tačas, ko se kozmoporit Fatman pripravlja, da te zahrbtno osreči z rustikalno večerjo, ker - aja - sem jutro ob slovesu iz Buer Tighisita ugotovil, da sta obe plinski jeklenki prazni.
 

Je nekdo spet čečkal po tablici?

Kot nam zna biti znano, ponoči, sredi zime, na visokem severu rad stisne mraz. Morda se zato zdi, da več poščijem kot popijem. Je to sploh možno? Se spreminjam v liquid shit? Spet nisem poslušal pametnejših od sebe. Pokojnega Georgea Carlina recimo.

PS

Tudi zvezde imajo svoje šibke trenutke – včasih brlijo in mežikajo kot defektne neonke, drugič spet zabodeno bolščijo vate in niti ne trepnejo z leščerbo. Pomembno je, da se ne pustiš ustrahovati.

PPS
 

Gora Zednes, z razdalje 50 km, okoli katere štihajo prej ošvrknjeni Francozlni. Nota bene vidljivost. Pa sploh ni visoka, tale gora Zednes.













Saturday, January 21, 2012

ALI BEIBA

Spadam med strašne ljubitelje dosežkov človeške rase: desetih čudes sveta in vseh prečudovitih palač, zgrajenih na ljudskem švicu in krvi,


še starejših in še lepših mostov, finih aerodromov in dovršenih avtocestnih vozlišč. Epopej velikih državnikov, konkvistadorjev in osvoboditeljev. Dramatičnih usod velikih glumcev, športnikov in tenoristov. Presežkov na področju znanosti, vere, ekonomije in hipokrizije. A kljub temu mrzim sejme, kolokvije in še posebej kongrese. Malo sicer pomaga, da je kongres na koncu sveta in da nanj nisem dospel z ljudmi, temveč s klavno živino. Ma ne prav veliko. Že pridem natrkan in prav tak tudi odidem. Najsi je v igri še tako plemenita zadeva ... Recimo kongres ljudi, ki so jim ukradli zemljo izpod nog, pa jo ti že petintrideset let pač zahtevajo nazaj. Svetovna skupnost ne čuje dobro in ga zaradi kvazi pragmatičnih pomislek raje fajfa mrtvemu maroškemu kingu Hassanu drugemu, ki je ob neki priložnosti vzkliknil:

»Pa kaj bo tem pastirjem država!«

Pastirji so pravzaprav kar dostojno izobraženi, vsekakor bolje kot subjekti Hassana kralja, ki jih je podedoval njegov sin Mohamed ne-vem-že-kateri. Da nivoja demokracije, socialne varnosti in človekovih pravic ne omenjam. Dobro, ampak zemlje pa nimajo. Imajo le osvobodilno gibanje Polisario, Saharsko Arabsko Demokratično Republiko, ki jo je priznalo cca. osemdeset držav in suho klobasico napol preščipnjenega suverenega teritorija. In Kongres – najvišje ustavodajno telo saharskega ljustva, ki se sestaja vsako tretje leto.
 

Na tokratnega je prišlo 2.100 delegatov z osvobojenih in okupiranih ozemelj, iz begunskih taborišč ter nekaj sto povabljenih predstavnikov dežel in organizacij, ki še niso pozabili tega nesrečnega ljudstva. Trinajsta edicija kongresa, ki je imel dobil po heroju Aliju Beibi, je bila locirana v razpršen zaselek Tifariti, 350 km kamnitih pist oddaljen od begunskih taborišč, v katerih začasno domuje večina izgnanih Saharcev. Kakšen logističen zalogaj! Še posebej, če se vzame v obzir stotine bledoličnikov, ki tudi na luni ne morejo brez svojih n-krat špricanih jabolčkov, agrumčkov in svežih solatk. In ki so vsi po vrsti navlečeni na vodo iz plastenk. Že vsakodnevni transfer silnih mas v in iz velike kongresne dvorane/ šotora brez poškodb je bil podvig svoje sorte.
 

Uvodna dva dneva sta bila namenjena protokolu in solidarnosti. Po ekspozeju predsednika SADR Abdelaziza, so se zvrstili govorci podpornic Saharskih osvobodilnih stremljenj: Kube, Južnoafriške republike, Venezuele, Angole, Vzhodnega Timorja in podobno naprednih držav. Tu je bila seveda tudi Alžirija, pa Afriška unija, Mavretanija in fenomenalni orator iz Nigerije. Sledila je dolga vrsta predstavnikov različnih nevladnih organizacij, od levih do desnih in od verskih do laičnih strank, predstavnikov regionalnih in lokalnih parlamentov znotraj Evropske unije in zaslužnih posameznikov. Proti koncu drugega dne sem bil tudi sam nežno prisiljen k besedi. Ura je bila skoraj polnoč, ko sem se še vedno dostojno nabito dvorano osrečil s kapljico treme in krajšo doživljajsko improvizacijo, ki sem jo zaključil z rekom »svoboda bo prišla, ker mora priti«, prosto po što se mora nije teško. Več patosa moj cinični orešček od srca ni premogel. Je bilo pa strašno fino, da mi je bil za simultanega prevajalca določen fant, ki se je od ranih nog do diplome šolal na Kubi, kjer je pustil srce in dušo, da bi potem v ZDA našel denarnico kot lastnik uspešnega transportega podjetja. Za nama je nastopil samo še mlad režiser iz Ugande, ki je s pomočjo berlinskih feministk v begunskih taboriščih posnel simpatično eksperimentalen dokumentarec. Žal je takoj na začetku projekcije pobralo zvok in kmalu zatem tudi sliko, nakar je nadebudni režiser naredil sceno, vredno transseksualcev v službi pakistanske davčne uprave. Poleg govorov je bil uvodni del kongresa v znaku piljenja organizacijskih veščin
 

in poklona živim legendam, recimo vitalnemu stoletniku Dejdi, ki je s pomočjo OZN prišel iz okupiranega Laayouna, da bi nekatere svoje sorodnike videl prvič in verjetno zadnjič v življenju
 

ali pa hiperaktivni aktivistki z Japonske, ki med drugim perfektno govori hasanijo.
 

Kulturni program je vseboval razstavo, koncert, ekskurzijo k Zidu sramu in obisk paleolitskih najdišč,
 

ki niso ravno Altamira, a saj tudi Zahodna Sahara ni ravno Španija. Nato je večina gostov – če odmislim novinarje – spet šla in kongres se je začel zares: zasedanja od jutra do pozne noči, prodor mlajših, radikalnejših generacij, izobražencev, ki so videli svet in ki zahtevajo, da tudi svet vidi njih. Medtem ko so bila zasedanja v kongresni dvorani podaljšana za dva dni, je v njeni okolici razsajal adrenalin. Predvsem osrednji obrat družbene prehrane – pekarna, je nabijala hude nadure.
 

Privatna iniciativa je po najboljših močeh držala korak.



Najboljši sosed je široma odpahnil vrata svoje kombinirane poslovalnice, kjer enostavno moraš obrniti vsak artikel najmanj dvakrat v roki, če nočeš izpasti histerik in ti blagajničar, računovodja,
 

davčni svetovalec in lastnik v eni osebi spotoma prijazno preštepa iztrošeno sedalo hlač, odločno pretenkih za to zemljepisno širino in ta letni čas, medtem ko v tigrastih tongicah cincaš med investicijo v pralni prašek Binus ali v mikro konzervo oksidirane alžirske tunine, ali pač – če ti čisto na zapravljivčka udari – v desetkrat cenejše, pa čisto isto dobre kitajske ollstarke. Ja, tukaj jih še imajo!

In ves ta čas so reke ljudi, ki jih pestijo usodnejše dileme od naših kriz-ali-ne-kriz
 

dihale v ritmu obrokov, ki jih je ne glede na vse pametno zaužiti, če nočemo končati iztrošeni pod reprodukcijo slike minulega časa.
 

Udomačena favna je požrtvovalno sodelovala v revolucionarnih živih jaslicah, ki so ilustrirale nedelo francoskih in ameriških letal v službi maroškega kralja, ki ropa svoje ljudi, da lahko nabavi peklenske igrače, s katerimi menda potem svojim siromakom omogoči, da imajo biti biti na kaj ponosni.
 

Vse je vibriralo v frekvenci enega samega pojma – svobode, pa magari v obliki original angleške inačice lend laverja, letnik 48.


Hasta la victoria siempre!