Saturday, January 21, 2012

ALI BEIBA

Spadam med strašne ljubitelje dosežkov človeške rase: desetih čudes sveta in vseh prečudovitih palač, zgrajenih na ljudskem švicu in krvi,


še starejših in še lepših mostov, finih aerodromov in dovršenih avtocestnih vozlišč. Epopej velikih državnikov, konkvistadorjev in osvoboditeljev. Dramatičnih usod velikih glumcev, športnikov in tenoristov. Presežkov na področju znanosti, vere, ekonomije in hipokrizije. A kljub temu mrzim sejme, kolokvije in še posebej kongrese. Malo sicer pomaga, da je kongres na koncu sveta in da nanj nisem dospel z ljudmi, temveč s klavno živino. Ma ne prav veliko. Že pridem natrkan in prav tak tudi odidem. Najsi je v igri še tako plemenita zadeva ... Recimo kongres ljudi, ki so jim ukradli zemljo izpod nog, pa jo ti že petintrideset let pač zahtevajo nazaj. Svetovna skupnost ne čuje dobro in ga zaradi kvazi pragmatičnih pomislek raje fajfa mrtvemu maroškemu kingu Hassanu drugemu, ki je ob neki priložnosti vzkliknil:

»Pa kaj bo tem pastirjem država!«

Pastirji so pravzaprav kar dostojno izobraženi, vsekakor bolje kot subjekti Hassana kralja, ki jih je podedoval njegov sin Mohamed ne-vem-že-kateri. Da nivoja demokracije, socialne varnosti in človekovih pravic ne omenjam. Dobro, ampak zemlje pa nimajo. Imajo le osvobodilno gibanje Polisario, Saharsko Arabsko Demokratično Republiko, ki jo je priznalo cca. osemdeset držav in suho klobasico napol preščipnjenega suverenega teritorija. In Kongres – najvišje ustavodajno telo saharskega ljustva, ki se sestaja vsako tretje leto.
 

Na tokratnega je prišlo 2.100 delegatov z osvobojenih in okupiranih ozemelj, iz begunskih taborišč ter nekaj sto povabljenih predstavnikov dežel in organizacij, ki še niso pozabili tega nesrečnega ljudstva. Trinajsta edicija kongresa, ki je imel dobil po heroju Aliju Beibi, je bila locirana v razpršen zaselek Tifariti, 350 km kamnitih pist oddaljen od begunskih taborišč, v katerih začasno domuje večina izgnanih Saharcev. Kakšen logističen zalogaj! Še posebej, če se vzame v obzir stotine bledoličnikov, ki tudi na luni ne morejo brez svojih n-krat špricanih jabolčkov, agrumčkov in svežih solatk. In ki so vsi po vrsti navlečeni na vodo iz plastenk. Že vsakodnevni transfer silnih mas v in iz velike kongresne dvorane/ šotora brez poškodb je bil podvig svoje sorte.
 

Uvodna dva dneva sta bila namenjena protokolu in solidarnosti. Po ekspozeju predsednika SADR Abdelaziza, so se zvrstili govorci podpornic Saharskih osvobodilnih stremljenj: Kube, Južnoafriške republike, Venezuele, Angole, Vzhodnega Timorja in podobno naprednih držav. Tu je bila seveda tudi Alžirija, pa Afriška unija, Mavretanija in fenomenalni orator iz Nigerije. Sledila je dolga vrsta predstavnikov različnih nevladnih organizacij, od levih do desnih in od verskih do laičnih strank, predstavnikov regionalnih in lokalnih parlamentov znotraj Evropske unije in zaslužnih posameznikov. Proti koncu drugega dne sem bil tudi sam nežno prisiljen k besedi. Ura je bila skoraj polnoč, ko sem se še vedno dostojno nabito dvorano osrečil s kapljico treme in krajšo doživljajsko improvizacijo, ki sem jo zaključil z rekom »svoboda bo prišla, ker mora priti«, prosto po što se mora nije teško. Več patosa moj cinični orešček od srca ni premogel. Je bilo pa strašno fino, da mi je bil za simultanega prevajalca določen fant, ki se je od ranih nog do diplome šolal na Kubi, kjer je pustil srce in dušo, da bi potem v ZDA našel denarnico kot lastnik uspešnega transportega podjetja. Za nama je nastopil samo še mlad režiser iz Ugande, ki je s pomočjo berlinskih feministk v begunskih taboriščih posnel simpatično eksperimentalen dokumentarec. Žal je takoj na začetku projekcije pobralo zvok in kmalu zatem tudi sliko, nakar je nadebudni režiser naredil sceno, vredno transseksualcev v službi pakistanske davčne uprave. Poleg govorov je bil uvodni del kongresa v znaku piljenja organizacijskih veščin
 

in poklona živim legendam, recimo vitalnemu stoletniku Dejdi, ki je s pomočjo OZN prišel iz okupiranega Laayouna, da bi nekatere svoje sorodnike videl prvič in verjetno zadnjič v življenju
 

ali pa hiperaktivni aktivistki z Japonske, ki med drugim perfektno govori hasanijo.
 

Kulturni program je vseboval razstavo, koncert, ekskurzijo k Zidu sramu in obisk paleolitskih najdišč,
 

ki niso ravno Altamira, a saj tudi Zahodna Sahara ni ravno Španija. Nato je večina gostov – če odmislim novinarje – spet šla in kongres se je začel zares: zasedanja od jutra do pozne noči, prodor mlajših, radikalnejših generacij, izobražencev, ki so videli svet in ki zahtevajo, da tudi svet vidi njih. Medtem ko so bila zasedanja v kongresni dvorani podaljšana za dva dni, je v njeni okolici razsajal adrenalin. Predvsem osrednji obrat družbene prehrane – pekarna, je nabijala hude nadure.
 

Privatna iniciativa je po najboljših močeh držala korak.



Najboljši sosed je široma odpahnil vrata svoje kombinirane poslovalnice, kjer enostavno moraš obrniti vsak artikel najmanj dvakrat v roki, če nočeš izpasti histerik in ti blagajničar, računovodja,
 

davčni svetovalec in lastnik v eni osebi spotoma prijazno preštepa iztrošeno sedalo hlač, odločno pretenkih za to zemljepisno širino in ta letni čas, medtem ko v tigrastih tongicah cincaš med investicijo v pralni prašek Binus ali v mikro konzervo oksidirane alžirske tunine, ali pač – če ti čisto na zapravljivčka udari – v desetkrat cenejše, pa čisto isto dobre kitajske ollstarke. Ja, tukaj jih še imajo!

In ves ta čas so reke ljudi, ki jih pestijo usodnejše dileme od naših kriz-ali-ne-kriz
 

dihale v ritmu obrokov, ki jih je ne glede na vse pametno zaužiti, če nočemo končati iztrošeni pod reprodukcijo slike minulega časa.
 

Udomačena favna je požrtvovalno sodelovala v revolucionarnih živih jaslicah, ki so ilustrirale nedelo francoskih in ameriških letal v službi maroškega kralja, ki ropa svoje ljudi, da lahko nabavi peklenske igrače, s katerimi menda potem svojim siromakom omogoči, da imajo biti biti na kaj ponosni.
 

Vse je vibriralo v frekvenci enega samega pojma – svobode, pa magari v obliki original angleške inačice lend laverja, letnik 48.


Hasta la victoria siempre!


HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...