Wednesday, April 20, 2011

OSTANKI

Za posladek pa ostanki s trotlziher mize. Začnimo s koncentratom vsega – arhitektonskim dosežkom, ki be se ga tudi naša prestolnica ne sramovala. Da o Priklopilih in Frutzlih ne govorimo.

Potem je tu vozilo – človekov najboljššši prijatelj – in njegova prikolica. Ni slabo, od Katrce ritka, a? Kaj takega si lahko samo Francoz izmisli. Kdo ve, kaj je v njej!

No, pa malo praktične filozofije. V soseščini od Malijca Sekuja, ki je v rasistični Mavretaniji pošteno zavihal rokave: dela v fensi gastronomskem establišmentu, je lastnik ljudskega kombinata za javno prehrano in dveh ciz na oslovski pogon, ki ju lukrativno oddaja. V tujini je pa samo zato, ker če bi bil doma, bi mu številna družina sproti vse prihranke popapcala.



Kar nas pripelje do prostočasnih dejavnosti. Buba je seveda tudi od drugod. Poleg tega, da nas vse ščiti pred nasilnimi kriminalci, vsak dan ujaha (ali kako se že temu reče) konja od ta glavnega kirurga v mestu in hkrati dekana medicinske fakultete, v prostem času pa hudega ljubitelja vsega žganega in ker je kirurg družabne sorte, se veselje hitro in rado prelije tudi na naključne obiskovalce, še posebej, če so beli in imajo orlovski nos. Njegova žena rada govori kosmate vice, mi se pa radi smejimo:

Ležita Mujo pa Fata v postelji pa reče Mujo:

“Jeli Fato, šta ti misliš o tome što se dešava u Iraku?”

Fata: “Jebe mi se!”

Mujo: “Pa i meni se jebe, ali nisam znao kako da ti kažem!”

… ma dobro no, ta ni njen …


Ko zmanjka vode, je pa naenkrat heca konec. Ko pamži osebja amerikanerske ambasade naenkrat ne morejo očediti hrenovkastih Kentaki-frajd-čiken prstkov … je čas to call in the marines. A tu je že premeteni Arabec, ki spretno pristavi svoj pisker, tačas, ko Švabi delajo zanj. In btw lokavi možak išče primerno soprogo, po možnosti članico Evropske unije … otroci zagotovljeni, ljubezen ni izključena.

Kjer je voda, je tudi hrana: primerek neortodoksnega bio vrtička, ki so ga presežkarski uslužbenici gurmanske institucije zasadili, kar ob promenadi, ki vodi do od vseh dobrot šibečih se miz in dalje naprej v temne globine Atlantika.

Za konec pa še nekaj čisto sasvim drugo: industrijska implantacija mangov, pardon, mangrov na puščave obale, da bo domorodcem zeleno in da bodo njihove koze imele vedno dovolj solate. By dr. Sato (USA/Japan) in dr. Zaggaf (Maroc). Mangrovi se hranijo z morsko vodo, torej idealno za maverske priobalne slane pušče, problem pa je kot beton trda polmeterska plast soli in gipsa, ki jo je treba prebiti, ako naj se mangrovine korenine dotaknejo slane mane. V principu zveni super, ampak kje je gozd? Pa tudi lokalni veljaki niso baš navdušeni, ne vidijo šoldov za lasten žep od silnega gozda...

Mali online impro, spisan med špricturo v odzadnji pisarni glavne pošte mesteca Mali v Gvineji. Hokahej!



HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...