Približno včeraj po srednjeevropskem času, če se ne motim, je orel neslišno spodvil krila in pristal na popku obljubljene dežele: Chekira. In z njo jaz, ki sem tiho kot miška iz potovalke skeniral atribute Združenih Držav Premnogih Artiklov.
Umetni in naravni okus, ni da ni.
“Jej, bljuvaj, be hepi.” Me že ima, da bi zaprosil za azil.
