Če se ne motim. In če sem to sploh jaz. Zadnjič sem namreč srečal cefizlja, ki mi je bil grozovito podoben in seveda je bil moj prvi refleks bejžte noge, da vas ne poserjem. No, naposled sem se le skontroliral in se z vsiljivcem junaško soočil.
Bil je votel, okrog ga pa nič ni bilo. Kakorkoli, tukaj (glej spodaj) v desnem kotu je po novem inštaliran moj malomarno napihnjeni ego.
Hiška je pa taka:
In prav nič se ji ne gleda v zobe. Glede na to, da je podarjena.
Moja sobica (v nastajanju) je vsekakor svojega denarja vredna, kajne?
In tristo (čisto nič več) metrov vstran, se selektivnemu očesu ponujajo take vedute. Daleč res ni treba.
Gre za tipični raj na Zemlji, seveda. Za penzioniste. Here I am. Zaenkrat...
ah, kje so tisti zlati časi, ko sem bi še od fare fant, kosa, zobalo, iskriv pogled, nosonja, šminkeraj, vse je štimalo, zdaj pa kurčič potom dottore otom, kavboj jaše ljut, dalek mu je put
ReplyDeleteFinke so baje najbolj srećne bejbe na svetu. Da o Dankah ne govorimo...
ReplyDeleteDrgač se pa popolnoma strinjam: o kakem naprdku ne duha ne sluha, čista retrogarda, deflacija, zaton in propad - tako mesa kot duha, toda še vedno ponosno vihra bandero, no ja, pravzaprav stare gate - tako namreč osvežujem filtrirane prdce, odkar so mi dva pralna stroja ukradli... Ma ne moreš bit ves čas na triglavu, v varnem zavetju Aljaževega doma. Tudi Severna stena je kar atraktivna varianta...
Delete