Wednesday, June 25, 2008

ŠOFERSKA MAPICA

 

Shell to Hell

Poštenosti radi naj takoj povem, da gre tokrat za nekakšne memoare. Se pravi, da se blogovskem mediju, ki je ažurna intima, dela na nek način silo...

Po odurno prelestnih plažah

sem torej proti načrtu še enkrat zavil v notranjost Sahare, ki bi morala ob tem letnem času po vseh pravilih biti vroča kot vamp full-on mikrovalovke. A glej ga šmenta, bila je nenormalno frišna. 26 stopinj celzija opoldne. In tako dan za dnem. Ideal standard. Ker sem se zadnja leta že nekajkrat pošteno opekel z vremenskimi napovedmi za Saharo, bom poslej raje modro tiho. Še posebej kar se tiče spektakularnih potovanj v deviško notranjost najmanj poseljene dežele na svetu, ki jih organiziram letošnjo jesen in zimo. Nova taktika se glasi: prinesite enostavno vse – puhovko Mont Meatka in tongice Tanga. Najbolje pa bo itak, če v kompletu emigrirate v puščavo. Tu je lajf simpl ko pasulj: kvoliti fud in kvoliti tajm in to je potem že tudi to. Brez DDV-ja. Brez davka na nič.

Usoda je potem hotela, da sem za kar nekaj časa zaglibil v mestu Laayoune, kjer je poleg burne sociale tudi Fatman doživel svoje metamorfoze.


Postal je artpis.

»Shell to Hell« ali pa »hoh di internacjonale solidaritet!« -take in podobne floskule sem bil nekoč davno v Berlinu, takrat še revolucionarno nastrojen, metal v fris najbolj gnili od vseh družbenih ureditev - kapitalizmu. Vmes sem kot vsaka normalno senzibilna oseba kajpak postal cinik. Normalno, a da bom tako nizko padel, si res nisem mislil: Fatmana so mi flikali s kosi odrabljenih Shellovih bencinskih sodov! Iznajdljivi švasar je tako zaobšel draginjo na trgu kovinskih surovin. Dobro ajde, podpiramo risajkling, a ko se je izkazalo, da naj bi tudi moj dragoceni čas doletela ista usoda, sem na pol poti okončal štriharske operacije in kot uork in progres odrinili dalje.


Laguna Naila, seksi plac, proudares. Tudi če je vreme slabo. Vsaj sonce ne pribija kot pri norcih, mirne duše se lahko sprehajaš ob robu čmokotajočih atlantskih meandrov in preganjaš flaminge in pelikane. Ubogi Paco je spet enkrat moral instantno prevekslati s kontinentalne na suši mama kuhinjo.


Jaz tudi. Fatman pa je bil strašno vesel. Predvsem zato, ker sem ga spotoma olajšal za cca. tri četrt tone. Vse tisto šminkersko-survajversko-testosteronsko železje, s katerim sta ga preobremenila prejšnja lastnika, sem zmetal proč, oziroma ga zatrejdal za bolj smiselne materiale in usluge. Tudi hladnilnik, webasto in dva sedeža sem prodal laayounskemu trgovcu, ki je zelo na tekočem s trendi: hodi na čisto prave počitnice, ki si jih bo po novem sladil z ledeno kokakolo. Kaj mu bo webasto, mi sicer ni jasno, pa saj ni važno. Omenjeni trgovec je res moderen: otroke štepa kot za stavo in jih potem še nedoletne pošilja s čolni v Španijo. Ubogi Španci otrok ne smejo vračati, torej jih dajo v šolo, jim plačajo internat, tudi za džeparac se najde in ko postanejo polnoletni, dobijo še papirje. Podjetni trgovec bo že čez nekaj let na čelu propulzivnega podjetja Euroafrica Trading Unlimited. Svaka čast. Okej, Fatman je torej veselo hropel in zahteval še peska. Pa sem pičil spet kar naravnost v notranjost praznine, ki je na tej zemljepisni širini niti mine ne kazijo več. In padel naravnost v depresijo. Dobesedno.

 

Sebha Tah. Visoko, visoko in strmo, strmo. Pomalical sem pri še enih pojočih sipinah in se potem malo na slepo, predvsem pa ne vedoč, kako bom spet prilezl nazaj ven, spustil v omenjeno depresijo. 


Po isti poti prav gotovo ne. Bilo je zelo mehhhhhko.


Še posebej dno sebhke iz nekakšne prhko vzhajane ilovice. Kot slabo pečen trojanski krof.

Hoho, gogo, ajajaj. Gps je kazal 66 metrov minusa. Tlak v gumah je bil že na absolutni spodnji meji 0.7 bara, menjalnik pa v prvi ali drugi reduktorja. Hoho. Glavni problem so bili trije kordoni sipin, ki so zapirali lepljivo dno. Peš sem iskal prehode med pudrastimi joškicami in meter za metrom lezel globlje v epicenter depresije, kjer tudi najbolj nabildani terenci končajo kariero...

Vsak bik enkrat sreča svoj štrik... No ja, pa nobena župa se ne poje tako vroča. Posebej, če nisi po le-njej priplaval.

50 km bolj vzhodno, par sivih las in dan kasneje sem bil spet na platoju. Paco je pogrešal šakale, jaz pa bizarna plavajoča grobišča. Sebha je kurba. Lepa kot satan in zahrbtna kot naša Brižitka, Brezigar B.

Potem je šlo vse zelo hitro. Z Mavretancem Mohamedom sva pretehtala nepremičnine, pa ceno pasjih jaslic za Pacota, nakar sem za letališčem v Marakešu na carinski ekspozituri deponiral Fatmana in odfrlel v Zlovenijo.

Eto. Takle mamo. Mamo kanuiste, mamo handžar pozicijo in botoks opozicijo: Pohar, Golobček, Jelenček, queer Katarina in Saško Pička. In pretty bejbi predsednika. Samo še Priklopil manjka.

Tudi privatno je vse cakum pakum.

Mama Marjeta je kot vedno židane volje. Sestra je iz Amerike našlepala pravega Mehičana. Moj cold illegitimate brother je prav fejst fant.

Žlahta je zgradila še pet bajt.

Po sedmih mesecih sem doživel prvi dež.



HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...