Wednesday, June 4, 2008

Drama v Portoriku

Portoriko je ameriška kolonija, ki jo je novonastajajoči Imperij zla leta 1898 skupaj s Kubo, Filipini in ostalim drobižem izpulil Špancem. Portoriko je bil zanimiv kot skladišče premoga za vojne parnike strička Srama, ki so iz San Juana kontrolirali Karibe, da bi z gradnjo Panamskega prekopa zlagoma zasužnjili svet. Okej, Amerikanerji izumetničeno grulijo, da je Portoriko »self-governing island associated with the US«, a za navadne smrtnike je Portoriko pač kolonija.
 
 
Je pa Portoriko tudi krasen pljaž. Okroglih 100 km ven iz Dakhle. In glej glej, tudi tu so imeli Španci (opečene) prste vmes. V relativno zaščitenem zalivu (ki je brez akvatičnih beštij a la mala pata, morski žandar, vrag, električni skat in strupeni pajek) so postavili »Caso Español« in stražni stolp, ki ga je dobro nagrizel zob časa,


da bi lahko v miru furali djutifri ribolov. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Potem so prišle ruske in japonske plavajoče ribiške tovarne, ki so ta del Atlantika v nekaj letih očistile vseh pelagičnih rib, nakar so prišli revni ribiči s severa in Portoriko spremenili v shantytown, vreden kakega Steinbecka, da bi maroška ablast slednjič črnograditelje preprosto zradirala z buldožerji, tako kot Cintro, Corbero in še mnogo drugih vasic ob zahodnosaharski obali.
Danes so edini prebivalci Portorika trije pripadniki kraljeve mornarice v japonkah in kratkih rokavih. Eden od njih, ima poleg umetniške žilice,




talenta za turistični biznis s patriotskim štihom,


tudi tak komunikacijski drajv, da sem se raje odpeljal ene tri kilometre naprej, na drugi konec Portorika, kjer je sicer malo bolj pihalo, je bil pa zato boljši razgled.


Družbo so mi delali trije pink flamingoti, ki pa so bili za razliko od marinca Mahmuda prav nemarno asocialni: no foto, no foto!
No. Pihalo je malo BOLJ. Orsona je stresalo kot ropotuljico. Vsake toliko je nekaj počilo, kot bi popuščala šasija (sic!) ali kaj. Naslednjega jutra je bila moja hajma nagnjena kot harašo ocurjen ruski kretničar. Karamba. So to zakuhali obvezni nočni gostje, šakali? Po zajtrku sva mr. Noro in mali Paco (odločilno) vrgla skupaj IQ na vago in po triurnem znanstvenem udejstvovanju (opazovanje z udeležbo) ugotovila, da silni veter odpihava pesek izpod desnih koles, ki se vsled tega vsake toliko glasno posedejo. Fatman je bil vse bolj podoben novorojenemu teletu ali pa Marlinki Monroe nad zračnikom njujorške podzemeljske. Kakor se vzame. Ker je bilo lice matke Zemlje že itak sila mehke narave, sem žalibog vključil štirikolesni pogon, zakurblal krapotaž in kot polita kura odgagal nazaj Mahmudu v objem. Mater se mr je razveselil. Tanka je črta med vicem in peklom, med Sodomo in Gomero. Točno tako.
V stilu amerikanerskega akcionarja sem si sredi toče Mahmudovih povedi sikal »fokusiraj, fokusiraj« in se koncentriral na čudesa narave
 


Eto gle balije, opet se grupišu.
Uf.
Imel pa je Mahmud dva psa. Enemu je bilo ime Rico, drugemu pa Rocky. In lepši od obeh, Rico, se je zaljubil v Pacota. Mahmud je ljubosumno odguglal nazaj v bazo. Mr. Noro se je slabo uro boril s tokovi in z orjaškimi atlantskimi klapavicami, nakar je preostalo bando najagal v ocean.
 


Neizkušeni Paco je najprej nadrajsal, a se je hitro znašel.


Paco (oblaček): »Mater dobr šejka z rito.«
 

Paco: »Rico, si videl kak psiho je naš mr. Noro?«
Rico: »Ah, ko bi ti videl, kako je šele življenje psa kraljeve mornarice... subordinacija, poniževanja, zlorabe. Proti temu je še Izrael majka...«


Paco (malo znervirano - dobro je rekel Boki, isti tata): »Dobro, dobro, ali te smem povabiti na večerjo?«

Rico: »Zakaj pa ne, od civilistov se pričakuje, da podpirajo oborožene sile, pojdive.«

Kakšen Magnifico neki, PACO je majkemi peder. Kužek z blagimi homoseksualnimi težnjami, ki pa jih žegnana vodica in vzgoja v pravi veri zmoreta eliminirati.
Ni vrag, razmišljam o roza tongicah in za kontrapunkt o gusarski kljuki.
 
***************
 
Zjutraj sva šla.
Rico se je zaljubljeno cmeral in moledujoče tekal za nama vse do goudrona.
Rakov povratnik je bil takorekoč za vogalom.
Mr. Noro: »Jok, brate.«
Kot da se ga vse to ne tiče je Paco tačas viziral prihodnost, ki gotovo še skriva kako hot/hot presenečenje.

No comments:

Post a Comment

Note: Only a member of this blog may post a comment.

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...