KEVIN KOSTNER SE VRAČA

Kevin Kostner spet prihaja v vaš najljubši kino.

Kino Triglav, kino Sloga, Kino Teka.

Samo da tokrat v glavni vlogi nastopajo črnci in ne indijanci

Kot je črnski pes Max to slišal, je bil vesel. Zelo je bil vesel, saj se je nadejal kake vloge, čeravno minorne, ni važno, samo da bo blizu Kevina Kostnerja.

Ne bodi ga len, je Max takoj odpel manšete in zavihal rokave ter zavzeto vežbal tipičen črnski ples, ki bo Kevinu inšala všeč.

Napako je Max naredil, ker ni vsaj dvakrat preveril vira informacij, kakor je za srvajval v kapitalizmu neobhodno potrebno. Vir informacij je bil namreč opaki Paco atako,

 

ki je imel z Maxom čisto, povsem druge namene.

Tisti, ki so nam sledili v Portoriko, bodo že vedeli.

Nadaljevanja iz vljudnosti torej ne bomo slikovno komentirali. Ni treba ravno vsake pasje pederanena cerkveni zvon obešati.

Spodbujen z ugodnimi klimatskimi razmerami, sem z morja proti načrtom še enkrat smuknil v notranjost Zahodne Sahare. Najprej v Imlili, h tropskim ribicami v ilovnatih kotanjah sredi brezupno razpokasne depresije. Namesto Prozaca je bilo neurje. Strela je udarila v presušeno travo, tako da je bil Imlili ob drugem obisku zelo osmojen.

Potem sem sredi sipkega vadija srečal ludega švercerja Antonia - bežnega znanca iz Dakhle, ki je bil pri 84-ih živahen kot Marlena na Evroviziji, ali pa Dasa Smuk na Mariu. Antonio ni bil gobezdač: ni hotel povedati od kod prihaja, niti kam gre, pa tudi njegova dva kompanjona nista dajala nobenih informacij. Dobro, fučka se mi, naj imajo fantje svoje tajno društvo PGC.

Ampak hecno pa je, kako v najredkeje poseljeni deželi na svetu stalno srečujem poznance... Kak Drago Janičar bi ziher ratal čist paranoičen.

Danes sem recimo med lovom na zrelo lubenico srečal Adnana, ki sem ga spoznal med zalezovanjem gazel dorcas in addax na mavretanski meji. Da ne prehitevam.

Obiskali smo famozni kraj Bir Anzaran, ki sem ga legastenično prekrstil v Banzaran. Fajn ime, a ne, Banzaran.

Skratka v Banzaranu je vojska in voda. V Zahodni Sahari je to že cela gneča. Pa še štacuna je s pravo Neskafe kavo, ki pa je jaz, bog mi je priča, iz ideoloških vzgibov ne smem piti. Štacuno fura Walad iz Essaouire. Donedavna je imel partnerja, pa je preminil. Zapustil je nekaj milijonov dirhamov – naftni biznis v navezi s kraljevo armado je profitabilen. Waladov partner ni zapustil potomcev. Čudno. Ne vem no, Paco in Walad sta se kar dobro razumela...

Tam nekje sem tudi prespal. Se ne spomnim več točno. Spomnim pa se, da sem se zjutraj začuda prebudil brez gat. Mi je to pustilo kake travme. Ne vem, ne spomnim se več.

 

Tisto malo nekaj spodaj v centru je pokojna zrela lubenica. Zadnje čase sem pravi eksterminator le-teh. Svinjarija.

No in potem končno spet Žrajfija. »Naša« tamariska, naš Hassan in vrela žveplasta voda v seksi bazenčkih. Zdravo kot sam  satan. V hladovini. Pastis. Zvezde visijo na narobni strani nebesnega svoda.

Prav v Žrajfiji je Paco podrl že imenovanega Maxa. In to s Kevinom Kostnerjem. Tu so Krivic in kompanija ponudili Hassanu, varuhu vrelcev, za bajne termalne užitke cela dva evra. Niso vsi Gorenci škrti. Niso.

Me veseli.

Malo manj pa to, da geodeti do Žrajfije vlečejo asfalt. Trasa je že začrtana. V tej isti senci bo morda v vlogi soinvestitorja že naslednje leto senčil svoj vamp najbolj enak med Gorenci Igor Bavčaritate.

Daboma, Bela Lugosi is dead.