Wednesday, June 25, 2008

ŠOFERSKA MAPICA

 

Shell to Hell

Poštenosti radi naj takoj povem, da gre tokrat za nekakšne memoare. Se pravi, da se blogovskem mediju, ki je ažurna intima, dela na nek način silo...

Po odurno prelestnih plažah

sem torej proti načrtu še enkrat zavil v notranjost Sahare, ki bi morala ob tem letnem času po vseh pravilih biti vroča kot vamp full-on mikrovalovke. A glej ga šmenta, bila je nenormalno frišna. 26 stopinj celzija opoldne. In tako dan za dnem. Ideal standard. Ker sem se zadnja leta že nekajkrat pošteno opekel z vremenskimi napovedmi za Saharo, bom poslej raje modro tiho. Še posebej kar se tiče spektakularnih potovanj v deviško notranjost najmanj poseljene dežele na svetu, ki jih organiziram letošnjo jesen in zimo. Nova taktika se glasi: prinesite enostavno vse – puhovko Mont Meatka in tongice Tanga. Najbolje pa bo itak, če v kompletu emigrirate v puščavo. Tu je lajf simpl ko pasulj: kvoliti fud in kvoliti tajm in to je potem že tudi to. Brez DDV-ja. Brez davka na nič.

Usoda je potem hotela, da sem za kar nekaj časa zaglibil v mestu Laayoune, kjer je poleg burne sociale tudi Fatman doživel svoje metamorfoze.


Postal je artpis.

»Shell to Hell« ali pa »hoh di internacjonale solidaritet!« -take in podobne floskule sem bil nekoč davno v Berlinu, takrat še revolucionarno nastrojen, metal v fris najbolj gnili od vseh družbenih ureditev - kapitalizmu. Vmes sem kot vsaka normalno senzibilna oseba kajpak postal cinik. Normalno, a da bom tako nizko padel, si res nisem mislil: Fatmana so mi flikali s kosi odrabljenih Shellovih bencinskih sodov! Iznajdljivi švasar je tako zaobšel draginjo na trgu kovinskih surovin. Dobro ajde, podpiramo risajkling, a ko se je izkazalo, da naj bi tudi moj dragoceni čas doletela ista usoda, sem na pol poti okončal štriharske operacije in kot uork in progres odrinili dalje.


Laguna Naila, seksi plac, proudares. Tudi če je vreme slabo. Vsaj sonce ne pribija kot pri norcih, mirne duše se lahko sprehajaš ob robu čmokotajočih atlantskih meandrov in preganjaš flaminge in pelikane. Ubogi Paco je spet enkrat moral instantno prevekslati s kontinentalne na suši mama kuhinjo.


Jaz tudi. Fatman pa je bil strašno vesel. Predvsem zato, ker sem ga spotoma olajšal za cca. tri četrt tone. Vse tisto šminkersko-survajversko-testosteronsko železje, s katerim sta ga preobremenila prejšnja lastnika, sem zmetal proč, oziroma ga zatrejdal za bolj smiselne materiale in usluge. Tudi hladnilnik, webasto in dva sedeža sem prodal laayounskemu trgovcu, ki je zelo na tekočem s trendi: hodi na čisto prave počitnice, ki si jih bo po novem sladil z ledeno kokakolo. Kaj mu bo webasto, mi sicer ni jasno, pa saj ni važno. Omenjeni trgovec je res moderen: otroke štepa kot za stavo in jih potem še nedoletne pošilja s čolni v Španijo. Ubogi Španci otrok ne smejo vračati, torej jih dajo v šolo, jim plačajo internat, tudi za džeparac se najde in ko postanejo polnoletni, dobijo še papirje. Podjetni trgovec bo že čez nekaj let na čelu propulzivnega podjetja Euroafrica Trading Unlimited. Svaka čast. Okej, Fatman je torej veselo hropel in zahteval še peska. Pa sem pičil spet kar naravnost v notranjost praznine, ki je na tej zemljepisni širini niti mine ne kazijo več. In padel naravnost v depresijo. Dobesedno.

 

Sebha Tah. Visoko, visoko in strmo, strmo. Pomalical sem pri še enih pojočih sipinah in se potem malo na slepo, predvsem pa ne vedoč, kako bom spet prilezl nazaj ven, spustil v omenjeno depresijo. 


Po isti poti prav gotovo ne. Bilo je zelo mehhhhhko.


Še posebej dno sebhke iz nekakšne prhko vzhajane ilovice. Kot slabo pečen trojanski krof.

Hoho, gogo, ajajaj. Gps je kazal 66 metrov minusa. Tlak v gumah je bil že na absolutni spodnji meji 0.7 bara, menjalnik pa v prvi ali drugi reduktorja. Hoho. Glavni problem so bili trije kordoni sipin, ki so zapirali lepljivo dno. Peš sem iskal prehode med pudrastimi joškicami in meter za metrom lezel globlje v epicenter depresije, kjer tudi najbolj nabildani terenci končajo kariero...

Vsak bik enkrat sreča svoj štrik... No ja, pa nobena župa se ne poje tako vroča. Posebej, če nisi po le-njej priplaval.

50 km bolj vzhodno, par sivih las in dan kasneje sem bil spet na platoju. Paco je pogrešal šakale, jaz pa bizarna plavajoča grobišča. Sebha je kurba. Lepa kot satan in zahrbtna kot naša Brižitka, Brezigar B.

Potem je šlo vse zelo hitro. Z Mavretancem Mohamedom sva pretehtala nepremičnine, pa ceno pasjih jaslic za Pacota, nakar sem za letališčem v Marakešu na carinski ekspozituri deponiral Fatmana in odfrlel v Zlovenijo.

Eto. Takle mamo. Mamo kanuiste, mamo handžar pozicijo in botoks opozicijo: Pohar, Golobček, Jelenček, queer Katarina in Saško Pička. In pretty bejbi predsednika. Samo še Priklopil manjka.

Tudi privatno je vse cakum pakum.

Mama Marjeta je kot vedno židane volje. Sestra je iz Amerike našlepala pravega Mehičana. Moj cold illegitimate brother je prav fejst fant.

Žlahta je zgradila še pet bajt.

Po sedmih mesecih sem doživel prvi dež.



Thursday, June 12, 2008

KIKLCE NE DAMO.

 

Torej ideja je taka: da se ima neko podrtijo ob morju, pred njo pomolček in ob njej eno fajno barko na jadra, če na kopnem rata pretesno. Jehovska fora, okej, ampak jaz že 47 let delam na stvari. Poročam lahko o sledečih rezultatih:namesto hiške kuča lutajuča, pomolčka še ni, zato pa je barkača brez zajebancije resna stvar.

Dobro, malo bi jo bilo treba ofrajhat, morda so določeni deli tudi rahlo dotrajani.

Po drugi plati je umetniški štih že v nulo doteran.



Tudi za floro in favno je ustrezno poskrbljeno.


Okolica je fenomenalna,


hiška pa je - namesto žive meje in bodičaste žice - decentno oblečena v italijansko kiklco.


Evidentno gre torej v mojem primeru za izjemno uspešnega člana družbe, ki je le-tej vzel veliko, da bi ji nekaj malega dal in je torej povsem in docela upravičen do dostojne penzije in počitka za svoja hepatitična jetra.

PS


 

Wednesday, June 11, 2008

ONP

 

Operacija neskončna penetracija (iz lajf iz lajf)


Poznamo dve vrsti penetracije:

* Jekleno


in svileno.


 Obe zapolnita nekaj, kar bi sicer zevalo prazno...


V bistvu sploh ne gre za penetracijo, temveč za famozno kulturno izmenjavo. Vi nam pozo, mi vam cukre, če smo pri volji, pol pa jebiga: ko stigne stigne.

Monday, June 9, 2008

KEVIN KOSTNER SE VRAČA

Kevin Kostner spet prihaja v vaš najljubši kino.

Kino Triglav, kino Sloga, Kino Teka.

Samo da tokrat v glavni vlogi nastopajo črnci in ne indijanci

Kot je črnski pes Max to slišal, je bil vesel. Zelo je bil vesel, saj se je nadejal kake vloge, čeravno minorne, ni važno, samo da bo blizu Kevina Kostnerja.

Ne bodi ga len, je Max takoj odpel manšete in zavihal rokave ter zavzeto vežbal tipičen črnski ples, ki bo Kevinu inšala všeč.

Napako je Max naredil, ker ni vsaj dvakrat preveril vira informacij, kakor je za srvajval v kapitalizmu neobhodno potrebno. Vir informacij je bil namreč opaki Paco atako,

 

ki je imel z Maxom čisto, povsem druge namene.

Tisti, ki so nam sledili v Portoriko, bodo že vedeli.

Nadaljevanja iz vljudnosti torej ne bomo slikovno komentirali. Ni treba ravno vsake pasje pederanena cerkveni zvon obešati.

Spodbujen z ugodnimi klimatskimi razmerami, sem z morja proti načrtom še enkrat smuknil v notranjost Zahodne Sahare. Najprej v Imlili, h tropskim ribicami v ilovnatih kotanjah sredi brezupno razpokasne depresije. Namesto Prozaca je bilo neurje. Strela je udarila v presušeno travo, tako da je bil Imlili ob drugem obisku zelo osmojen.

Potem sem sredi sipkega vadija srečal ludega švercerja Antonia - bežnega znanca iz Dakhle, ki je bil pri 84-ih živahen kot Marlena na Evroviziji, ali pa Dasa Smuk na Mariu. Antonio ni bil gobezdač: ni hotel povedati od kod prihaja, niti kam gre, pa tudi njegova dva kompanjona nista dajala nobenih informacij. Dobro, fučka se mi, naj imajo fantje svoje tajno društvo PGC.


Ampak hecno pa je, kako v najredkeje poseljeni deželi na svetu stalno srečujem poznance... Kak Drago Janičar bi ziher ratal čist paranoičen.

Danes sem recimo med lovom na zrelo lubenico srečal Adnana, ki sem ga spoznal med zalezovanjem gazel dorcas in addax na mavretanski meji. Da ne prehitevam.

Obiskali smo famozni kraj Bir Anzaran, ki sem ga legastenično prekrstil v Banzaran. Fajn ime, a ne, Banzaran.

Skratka v Banzaranu je vojska in voda. V Zahodni Sahari je to že cela gneča. Pa še štacuna je s pravo Neskafe kavo, ki pa je jaz, bog mi je priča, iz ideoloških vzgibov ne smem piti. Štacuno fura Walad iz Essaouire. Donedavna je imel partnerja, pa je preminil. Zapustil je nekaj milijonov dirhamov – naftni biznis v navezi s kraljevo armado je profitabilen. Waladov partner ni zapustil potomcev. Čudno. Ne vem no, Paco in Walad sta se kar dobro razumela...

Tam nekje sem tudi prespal. Se ne spomnim več točno. Spomnim pa se, da sem se zjutraj začuda prebudil brez gat. Mi je to pustilo kake travme. Ne vem, ne spomnim se več.

 

Tisto malo nekaj spodaj v centru je pokojna zrela lubenica. Zadnje čase sem pravi eksterminator le-teh. Svinjarija.

No in potem končno spet Žrajfija. »Naša« tamariska, naš Hassan in vrela žveplasta voda v seksi bazenčkih. Zdravo kot sam  satan. V hladovini. Pastis. Zvezde visijo na narobni strani nebesnega svoda.

Prav v Žrajfiji je Paco podrl že imenovanega Maxa. In to s Kevinom Kostnerjem. Tu so Krivic in kompanija ponudili Hassanu, varuhu vrelcev, za bajne termalne užitke cela dva evra. Niso vsi Gorenci škrti. Niso.

Me veseli.

Malo manj pa to, da geodeti do Žrajfije vlečejo asfalt. Trasa je že začrtana. V tej isti senci bo morda v vlogi soinvestitorja že naslednje leto senčil svoj vamp najbolj enak med Gorenci Igor Bavčaritate.

Daboma, Bela Lugosi is dead.


Wednesday, June 4, 2008

Drama v Portoriku

Portoriko je ameriška kolonija, ki jo je novonastajajoči Imperij zla leta 1898 skupaj s Kubo, Filipini in ostalim drobižem izpulil Špancem. Portoriko je bil zanimiv kot skladišče premoga za vojne parnike strička Srama, ki so iz San Juana kontrolirali Karibe, da bi z gradnjo Panamskega prekopa zlagoma zasužnjili svet. Okej, Amerikanerji izumetničeno grulijo, da je Portoriko »self-governing island associated with the US«, a za navadne smrtnike je Portoriko pač kolonija.
 
 
Je pa Portoriko tudi krasen pljaž. Okroglih 100 km ven iz Dakhle. In glej glej, tudi tu so imeli Španci (opečene) prste vmes. V relativno zaščitenem zalivu (ki je brez akvatičnih beštij a la mala pata, morski žandar, vrag, električni skat in strupeni pajek) so postavili »Caso Español« in stražni stolp, ki ga je dobro nagrizel zob časa,


da bi lahko v miru furali djutifri ribolov. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Potem so prišle ruske in japonske plavajoče ribiške tovarne, ki so ta del Atlantika v nekaj letih očistile vseh pelagičnih rib, nakar so prišli revni ribiči s severa in Portoriko spremenili v shantytown, vreden kakega Steinbecka, da bi maroška ablast slednjič črnograditelje preprosto zradirala z buldožerji, tako kot Cintro, Corbero in še mnogo drugih vasic ob zahodnosaharski obali.
Danes so edini prebivalci Portorika trije pripadniki kraljeve mornarice v japonkah in kratkih rokavih. Eden od njih, ima poleg umetniške žilice,




talenta za turistični biznis s patriotskim štihom,


tudi tak komunikacijski drajv, da sem se raje odpeljal ene tri kilometre naprej, na drugi konec Portorika, kjer je sicer malo bolj pihalo, je bil pa zato boljši razgled.


Družbo so mi delali trije pink flamingoti, ki pa so bili za razliko od marinca Mahmuda prav nemarno asocialni: no foto, no foto!
No. Pihalo je malo BOLJ. Orsona je stresalo kot ropotuljico. Vsake toliko je nekaj počilo, kot bi popuščala šasija (sic!) ali kaj. Naslednjega jutra je bila moja hajma nagnjena kot harašo ocurjen ruski kretničar. Karamba. So to zakuhali obvezni nočni gostje, šakali? Po zajtrku sva mr. Noro in mali Paco (odločilno) vrgla skupaj IQ na vago in po triurnem znanstvenem udejstvovanju (opazovanje z udeležbo) ugotovila, da silni veter odpihava pesek izpod desnih koles, ki se vsled tega vsake toliko glasno posedejo. Fatman je bil vse bolj podoben novorojenemu teletu ali pa Marlinki Monroe nad zračnikom njujorške podzemeljske. Kakor se vzame. Ker je bilo lice matke Zemlje že itak sila mehke narave, sem žalibog vključil štirikolesni pogon, zakurblal krapotaž in kot polita kura odgagal nazaj Mahmudu v objem. Mater se mr je razveselil. Tanka je črta med vicem in peklom, med Sodomo in Gomero. Točno tako.
V stilu amerikanerskega akcionarja sem si sredi toče Mahmudovih povedi sikal »fokusiraj, fokusiraj« in se koncentriral na čudesa narave
 


Eto gle balije, opet se grupišu.
Uf.
Imel pa je Mahmud dva psa. Enemu je bilo ime Rico, drugemu pa Rocky. In lepši od obeh, Rico, se je zaljubil v Pacota. Mahmud je ljubosumno odguglal nazaj v bazo. Mr. Noro se je slabo uro boril s tokovi in z orjaškimi atlantskimi klapavicami, nakar je preostalo bando najagal v ocean.
 


Neizkušeni Paco je najprej nadrajsal, a se je hitro znašel.


Paco (oblaček): »Mater dobr šejka z rito.«
 

Paco: »Rico, si videl kak psiho je naš mr. Noro?«
Rico: »Ah, ko bi ti videl, kako je šele življenje psa kraljeve mornarice... subordinacija, poniževanja, zlorabe. Proti temu je še Izrael majka...«


Paco (malo znervirano - dobro je rekel Boki, isti tata): »Dobro, dobro, ali te smem povabiti na večerjo?«

Rico: »Zakaj pa ne, od civilistov se pričakuje, da podpirajo oborožene sile, pojdive.«

Kakšen Magnifico neki, PACO je majkemi peder. Kužek z blagimi homoseksualnimi težnjami, ki pa jih žegnana vodica in vzgoja v pravi veri zmoreta eliminirati.
Ni vrag, razmišljam o roza tongicah in za kontrapunkt o gusarski kljuki.
 
***************
 
Zjutraj sva šla.
Rico se je zaljubljeno cmeral in moledujoče tekal za nama vse do goudrona.
Rakov povratnik je bil takorekoč za vogalom.
Mr. Noro: »Jok, brate.«
Kot da se ga vse to ne tiče je Paco tačas viziral prihodnost, ki gotovo še skriva kako hot/hot presenečenje.

Monday, June 2, 2008

BELA LUGOSI IS DEAD

  

Bela Lugosi je bil holivudski igralec madžarske provenience, ki je v zgodnejših letih prejšnjega stoletja blestel kot Drakula in Frankensteinov Igor, nakar je počasi zdrsnil v filomske produkcije žnj kategorije. V glavnem bojda zaradi liberalnega vdajanja narkotikom.


Nekateri zlobni jeziki trdijo, da je njegov resnični priimek Loguzi. Splošno pa je sprejeto, da je Bela umrl zapit in od vseh pozabljen.
 

 

Potem so mu pobje iz narodnozabavnega ansambla Bauhaus ukradli ime in priimek in iz tega naredili uspešnico. Od vseh pozabljeni in zadeti so umrli naravne smrti.

Morda se tale intro zdi za lase privlečen, pa ni. Kako naj sicer začnem?

Stvar je namreč taka: odkar je Primus Delgado z reklamo za Električni Pokrajšek (za srbski trg Skraćak) stopil v legendo, je kakršnakoli komerciala izgubila svoj smisel. Ah, še slišim njegov navdušeni bas:

»Čemu bi se trapili s kabli, ki se valjajo po kotih vaše prelepe nastambe, da se na njih zbira prah? Vzemite si električni pokrajšek, ki učinkovito skrajša tudi do 50 metrov dolge kable in vaše težave bodo v hipu preteklost!«

Delgado je zakon, vse drugo je drek.

Na kakšen način naj torej Noro Maroković vdene nit reklame za Omarjev pljaž?


Morda takole:

Evo drugovi i drugarice, ovo je Omara Muktara pljaž. Omar lenčina ama ništa nije spremio, pa nudi samo dva razdrpana šatorčića


i ponešto arapskog peska, koji vam se ljepi o tabane i dupenceta vaših najdražih. Jeste da pljaž nema opakih atlantskih valova a ima dobar pogled na Daklu i sva ona skupa pivenceta (Stela, Hajneken, Flag) koja se kukavički kriju u pozadini


dok u prvom planu vaša čerkica ćeka da joj se priklopi neki Priklopil i da je miluje ON a ne vi pa da vam zlatome tatici ukrade jedinu radost života, a to je da ste SAMI sa njom, takoreći svoji na svome, dok vam supruga u drugom bazenčiću ćuva punoljetnog sina da mu neki Omar ne otkine kalamarčić sa intimnog Dušana Silnog iliti Velega Jožeta iliti Martina Krpana. O higieni da ne pričam. Omar Prklopil Josip Fritzl ne nudi ni najobičniji šithaus. Samo bi pare drpio i dječicu pipao. Uz to na pljažu ima još nekih sumnjivih rupica


ponekih krepalih šakalova (znači ima i živih – gde je smrt, tu je život), kojima je Omar podmuklo odbio prednje zube pa ih sada prodaje kao avtentični nakit...


Čak i kamen ima neke zarazne bubuljice.


A za grande finale eto vam opake zmije otrovnjače, uistinu dresirane životinjice, za koju Omar perverzno insinuira jevrejsko podrijetlo (Dimona) in ime (Kaspersky). Dobro je drug doktor Simo Niti rekao »Turci su u deželi že«. Samo još glume gljivu. Bi a da ne uđe.


Ukratko ludilo.

Nemoj narode da si naivan, ajde lepo u Miloćer, Portorož ili pak Portoriko.