Monday, September 5, 2011

TBTOO 2

 … in dr. Čebeli pri tem nevsiljivo kazal na starodavna vrata, ki naj bi ta zakon simbolizirala.

(Večji krog je mati, manjši dete, kolobar, ki oba povezuje, je pa dec kec.)

»Se pa ja ne želiš spremeniti v bunko kovanega pleha, pri vseh teh nezaposlenih vračih in marabujih?«

Brez hujših protestov smo presedlali na naslednji alineji večne liste človeških prioritet: na kulturo in šoping (kar je dandanes itak vedno bolj eno in isto), pri 48 stopinjah v senci. Spomin na minulo slavo Tbtooja je res čisto bled – na njegovo žolto zlato, pikantne začimbe, brhke sužnje in temu kot jazbečarji sledečim artistom in akademikom. Od vega skupaj je ostal zgolj zasuti vodnjak ženske, ki se je bila takrat, davnega dva in tri naveličala brezcilnjega lutanja naokrog in je ustanovila Tbtoo.

(Slika je dokaj simbolična, res pa je, da je »vodnjak« čisto blizu). Ženski je bilo ime Buktu, predpona tim je pa v Tamašeku vodnjak. Dobro, še centralno nakupovalno središče,

grmada škrpet, šklapatajk, pantunfel in slične štafaže, v kateri se radi skrivajo bradati alkokajdovci na begu pred Seviljskim brivcem. Dr. Špila je po tradiciji nakupila pol kile lično nanizanih steklenih biserov, ki se jim kdo ve zakaj reče nakit. Mene je zanimalo, če je kaj droge ali kak Heckler&Koch ali vsaj kaka maljutka, zdaj, ko so pri Gadafijevih deregulirali, e-e, osvobodili trg, ki bo poslej samega sebe sam od sebe reguliral. Rezultat je bil nada zero. Človek, ki ga mesto tako bedno pusti na cedilu seveda iz protesta odide v puščavo in goščavo. Odmaglili smo na na severozahod, proti jezeru Faguibine, ki to že dolgo ni več, saj se iz njega samo še smodijo žveplene in sljudaste pare, pa poln smrtnostnih pasti v obliki živega peska in blata da je, skratka, krajšnica v Džehenem. Oble, rdečkaste sipine so bile iz svilasto mehkega peska, a Fatman je z veseljem pokazal, kaj zna. Dokler ni počila neka cevka in je prav fletno zadišalo po dizlu. Taista je enkrat že počila, ma sem bil prelen, da bi jo zamenjal, ko je bil za to čas pravi. Ker je bila cevka na slabo dostopnem mestu, je bilo treba dvigniti kabino. In ko sem kabino šlampasto spustil nazaj, je vrglo ven menjalno ročico. Pop out, zdaj to frazo razumem. Sem jo po kroparsko klepnil nazaj in ji pri tem predvidoma zadal dodatno poškodbo ali dve. Jebenti: deset mesecev nič, potem pa dva defekta naenkrat. Ajde, speljemo, malo zaorjemo po vedno višjih sipinah, ko spet ta Dizel parfum. Cevka je počila še enkrat, na drugem, se pravi skupno tretjem koncu in postala prava hipijska štukanka. Dobro, speljemo, Faguibine, here we come, ko je zlagoma, a brez obotavljanja pobralo še sklopko. Tokrat je šla k vragu cevka za dovod olja v glavni cilinder sklopke. (če koga zanima, tista med št. 11 & 12 :)

Ob vsakem pritisku nanjo je pljunek zavornega olja odurno špricnil na plano. To je bil zdaj malo zahtevnejši poseg, saj je bilo treba štukati in za nameček skovati trobentasti nastavek cevke. Na srečo so bili pri roki štuk elementi in brener, ki je cevko lepo razžarel in pa dr. Čebela in vrla Moniq, ki imata vedno, ko je to najbolj potrebno, dve do tri desne roke.

Zadeva je bila kmalu spet vkup zmetana, hidravlični sistem pa skladno z navodili iz priročnika za upotrebu i rukovanje odzračen. Ampak sklopke ni to niti najmanj impresioniralo. Tu je moja mehanična potenca kapitulirala. Ups. Bežen pogled na mejbitel je izdal nič signala. Ne bi imel proti, če bi se v tistega hipa hudi uri imenoval v Jaka Šraufciger. Ali pa vsaj Marica Hrzalo. Moniq je skuhala čaj, kot je to ob takih primerih zdrava navada, nakar se je silovito pojavila misel, da bi bil v danih razmerah Mopti morda oportunejši cilj. Soglasno sprejeto. Temeljita inspekcija je pokazala, da lahko kljub nulti sklopki, oziroma skopki uporabljamo tretjo prestavo, v normalnem in v reduciranem prestavnem razmerju. Se pravi dve brzini: ena za speljevanje in guzenje v breg, druga pa za približevanje cilju z nadsvetlobno končno hitrostjo tridesetih km/h. Če človek bolje pomisli: lahko bi bili peš in brez vode. Nekako smo pridelfinčkali nazaj do piste, do mesteca Goundam, pa do hecne Tonke in potem čez obupno razrite grabne do legendarnega kraja Niafounke, kjer so nam hiperaktivni mulci in memoriam največjemu afriškemu bluz muzičistu Ali Farka Toureju malo zamorili, medtem ko smo čakali, da se iz globokega dremeža prebudita kapitan rečnega trajekta in njegov mali od palube. Živo sem si predstavljal, kakšen huronski bluz te prejkone zgrabi, ko ždiš ne rivi sa pogledom na more, ki to sploh ni, in kakšna silna umetnost lahko iz te muke rata, če je iz pravega testa mož v igri.

Paralelno k umetniškim meditacijam sem od mimo pridrvečega zasoplega humanitarca imel čast izvedeti, da je na bregovih reke Niger izbruhnila epidemija kolere. In to na veliko, en masse. Oho. Kar naenkrat sem jaz, nezakompleksani občevalec z vsemi počez, komuniciranje z ljudmi uzrl skozi napol priprte veke zamorjenega Finca. Pomen angleških fraz extend my greetings & I wouldn’t touch him/her with a ten foot pole sem iznenada zapopadel v polnem, neokrnjenem in razširjenem pomenu. Kar naenkrat je bilo mnogo nasmihanja in zadržanega mahanja in držanja rok v žepih, na videz neracionalnih skokov vstran in kratkih pogledov čez rame, da kje so tiste protiprašne maske, ki sem jih dobil v rudniku zlata v Siguiriju, Gvineja in kje so lateks rokavice in ali vse to proti koleri sploh kaj pomaga. Ne vem no, meni se zdita groznejši samo še ebola in variola vera. Pa gobavost, ta tudi. In ti anti-aids džamboti,

eno samo metanje peska v oči! Kakorkoli, najprej je bilo treba spet čez, čez ta divji, out of control Niger, katerega žitelji so glumili fegmo, čeprav nam je bilo vsem kristalno jasno, da njih zdravstveni kartoni niso niti košer, niti halal.

In mimogrede, osebek s slamnikom in rdečim t-shirtom se je brezplačno šlepal s svojo, priznam, resno cortkano imbarkacijo,

medtem ko so mene oskubli za 15 jevrčkov samo zato, da sem bil pahnjen s kolerične obale A na kolerično obalo B.

S katere nam nam ni bilo več rešitve, se je izkazalo. Ključni frazi: človeški faktor in višja sila. Prva je tista večna afriška beda, ko se domačini na vse kriplje trudijo uganiti, kaj bi rad, da te potem s širokim nasmehom potrdijo v veri: seveda, seveda, ni problema – ne glede na posledice. Druga ne potrebuje komentarja – voda povsod, pista do Moptija poplavljena, nazaj pa tistega dne tudi ni bilo več mogoče. V tretji ali brez nje. Okoliščine so nas rinile na vzhod, zopet proti falaise de Douentza, kjer se je vse tudi začelo. Kilav napredek, a boljše kot nič. Prispeli smo na glavni trg brezimene vasi Sarafere, ravno v trenutku, ko se je cvetober starešin spravljal k zadnji molitvi pred večerno ramadansko požrtijo. Zaverovano so poslušali imama, ki jim je pridigal o rdečelasih in pegastih šejtanih v bermuda tongicah, jaz sem pa na vsak način hotel takoj in nemudoma slišati opis poti do našega hostla v Bamaku s hladnim pirom. Potem ko je postalo vsem jasno, da plačati ne nameravam niti strganega tolarja, sem dobil svoj podatek, a med bogaboječim ljudstvom nisem požel simpatij. Mi je bilo tudi vseeno. Noč se je pripravljala, da bo padla in se ne bo več pobrala, mi pa smo imeli še 50 km zračke čez razmočena riževa polja do prve prevozne piste, ki je bila vsaj približno vredna tega imena. (Ta del drame v sub-Sahari je iz evidentnih razlogov pomanjkljivo vizualno dokumentiran.) Spočetka nam je še kar šlo. Bilo je nekaj uporabnih sledi, ki sem se jih oklepal kot pijanec plota. Nek ribič s prirastkom nas je celo čisto uporabno usmeril naprej in prepričal, da smo na pravi poti.

A potem je na nas, majcene prdce v sovražnem vesolju, prav zares počepnil trda temina. Sledi so skrepenele v dva para bledih črt v žilavi travi. Dr. Čebela me je kot sam Evo Lucy usmerjala levo-levo-naravnost-desno in tako trideset km in nikar prepočasi, da ne zakopljemo brez upa na rešitev in nikar prehitro, da se kaj ne polomi ali odpade. Vzdušje je bilo pravzaprav bombastično – gromoglasno prepevanje socialistično-sindikalističnih napevov & banzai, samuraj, če ne danes, potem kdaj! V vas Ngouma, iz katere je vodila dobra pista do zaselka Nyiminiama, ki je že na asfaltu za Bamako, smo uleteli kot poooblaščeni držalci božjih prašnikov. A tam ženske, otroci in drobnica, nevešči komuniciranja s štirikolesnim zverinjem. Ulice so postajale vse ožje, vreščečih otročajev je bilo vse več in ko sem s kabino odkrhnil vogal tradicionalne hiše iz ilovice in priletel na nekakšen trg brez izhoda, je bilo treba priznati poraz in ugasniti motor. Ljudje, ki so bili že siti in temu primerno manj srboriti, so bili docela razumevajoči, tudi podrta koča ni predstavljala nekega problema. Starejši možak me je vzel na svoj motorin in mi ročno pokazal pisto, ki je bila slabih sto metrov proč. Tako, še en zagon motorja, še en bestialni cuk-cuk, ko sem menjalnik na suho fliknil v tretjo. Prisegel bi, da sem slišal, kako se mi sklopka v krepki starogrščini zahvaljuje za tako kvaliteten trening speljevanja v peklu.

Tisto noč sem potegnil, dokler je šlo. Vmes sem se od silne evforije naučil, kako se na Fatmanu povsem civilizirano menja tudi brez sklopke in sploh je bilo vse super. Drugo jutro smo poljubili asfalt. Edino dog Paco se je nekaj zmrdoval, da kje so njegovi skočimiši in druga divjad.

Ko se je spet vsula ena tistih divjih sahelskih ujm, smo jo videli predvsem z njene lepe strani. Džambota cenjene firme, ki v Afriki bliskovito osvaja nove in nove trge: Comatex, la nouvelle reference!, smo se avtentično razveselili.


Ovčji masaker na strehi merdžota 308 nas ni motil toliko, kot bi lahko, in prometni kaos dekandentnega Bamaka, ki se je mukoma trgal iz celodnevne ramadanske kome, je učinkoval kot pomnik minljivosti človeških zadovoljstev.


HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...