Thursday, September 29, 2011

ŠALOM ALEJKUM (Just as the moon is rising)

Tačas, ko na polotok Dakhla pod pezo polne lune pada noč, in si muc Paco liže krvavo rit (še slab teden nazaj se je rutinirano igral s šakali na rtu Alzaz, danes so ga pa premikastili potepuški cucki), medtem, ko muezzin jodla v nebo in atlantski tsunamčiči butajo v podnožje starega španskega svetilnika – krasne zgradbe, ki ji malomarni marokslni niti leščerbe ne znajo pravilno vzdrževati, medtem, ko je zadnja miš v Fatmanu nepreklicno mrtva, zato pa se zdaj začenja ples ščurkov, ko tukajšnja občenarodna klavsko-kulinarična fešta traja že četrti dan in imajo še narkomani in prostitutke fajrunt in sam alah osebno nujne slučaje forwardira kolegu Jahvetu in ko je spomin na neljub vstop v ultra avtoritarno in skorumpirano kraljevino Marokovič in na nje sluzaste biriče že nekoliko bled, manj pa slike požganih in zdemoliranih saharskih hiš in trgovin (uničena vozila so že odpeljali), ki so jo skupili med pogromi 25-ega spetembra letos in je vojska in anti-riot policija z grotesknimi easy-rider čeladami še vedno na vsakem koraku in je moja glava prazna kot vest Arkana Dershowitza, si mislim, ma kurc, free-jazz & slave-blues, evo vam eno obično slikanico z bolj ali manj neumestnimi kometarji:

To je ta svetilnik, levo pa španjolska vojaška utrdbica, ki naj bi instalacijo ščitila ( nič čudnega, da se ni izšlo). Strašno rad imam svetilnike. Prvič zato, ker so tako elegantno palični, predvsem pa zato, ker so neke sorte free-jazz semafor za tiste, ki se valjajo in gugajo po zadnji domeni določenega privida svobode, sedmih morjih sveta. Upam, da bo kakšen kmalu tudi meni svetil.

Levo je Bakoye, desno pa Bafing in točno na točki, s katere je zajeta pričujoča podobica, se omenjena vodotoka zlijeta v Senegal, ki se potem vleče vse do St. Louisa, nekdanje prestolnice francozlske zahodne Afrike, entuziastično kot da gre v službo. Tistega dne je bil Bakoye nabrekel in blaten, Bafing pa samo nabrekel. Izkrcal sem se malo za tistima dvema drevakoma in potem čez blatne poti in skozi silno simpatične vasice počasi pritumbal do afriških Venetk, kjer sem se nemudoma vkrcal in floto karavel in galijol in čup popelja žejno na drugi breg.

Tam je bilo vse mnogo bolje in je tudi mleko doječih žensk je imelo okus po Neskafeju. Frappuccino z aspartanom, naravni identično aromo kakava in smetano z dodatkom kavčuka. Nirvana. Kar pa niti ni bil nek silen ezoteričen dosežek, saj je ubogi, od vseh dobrih duhov zapuščeni Fatman izgledal takole:

Nič čudnega, da se me je dvomovina odrekla in da so med plovbo nazaj moji poljski donjuanizmi: Pridi, ti pokažem moje stanovanje, imeli točno zero-nič uspeha. Samota je kurba. Še senegalski puščavniki iz genusa sufijev so lepo poparčkani: bolje drži ga, nego lovi ga.

Nota bene prosim lepo trendi flaškico za pitno vodo levo spodaj. Zaščitna očala (ravno tak model sem impulzivno kupil v akciji v bOBiju dan pred odhodom), težko nošo in volnene kape, pri temperaturi krepko čez 40. Seveda, v igri je spokora: marširal bom tisoč petsto km čez tri države in zraven bom vsaj švical ko svinja, če je že uživati ne smem. Dobro, zakaj pravzaprav ne? Švicat, mislim. In potem deus-ex-makina: ujme, povodnji in kužne bolezni, vuuuuš, Donnerwetter in gromka strela.

V ozadju eden od dveh hotelov, ki jih je mestu Bamako podaril rajnki Moamer Gadafi, drounfff, useka kot daljinsko voden Minuteman, muc Paco se splaši, plane ven, iz dežja pod kap in potem teče in teče, na drugo stran Mostu mučenikov, ki so tam nekje leta 1978 umrli za svobodo in demokracijo in se potem naenkrat spomni, da se lokalne psice gonijo, pa v jarku odkrije krasno napihnjeno mrtvo kravo, ki ji iz gobca visi dolg črn jezik, pa se človekov najboljši prijatelj in v teh težkih časih edini drug vrne čez šest-sedem dni. Kao, haj, a maš kej v hladilniku? Vtem kokser (posrednik pri prodaji rabljenih avtomobilov in tudi sicer strašen multitalent) Ibrahim pokasira 20.000 CuFAkov za kao oglas na radiu: Išče se kuža Muc, e-e psiček Paco, doma iz Mavretanije z evropejskim potnim listom in s čipom iz kongoškega koltana, poštenega Kitajca prosimo, da ga namesto na raženj, prinese v uredništvo …. blabla, in to sredi ramadana. Heh!

Ekola, naj izneneda suho poklja zrak in sintetika naj dela rumene iskre in rdeče pekoče oči in silicij v nosu in v riti (filing je isti) in želvasto trdi podplati naj počijo, da ratajo krvave rane, ki se ne zacelijo, dokler ti malarični carinik v zadnji vukojebini ne pljune izstopnega žiga “vu en passage …”. Yeah, hit me.

Hit me real good. Le kako bi te lahko pozabil. Ko si me pa tako strokovno povozil. Opet ču ti se vratit ja, ćuj. Če ne lani,

pa letos :))))))))))))))))))))))))))))))). Ena fotka lahko pove več kot tisoč besed, a samo dve besedi lahko povesta tisoč fotk :)))))))))))))))))))))))))))))))))))). Aha, zunaj je mrkla noč, cona je nevarna, buh-hu-hu, saj smo vendar pri svetilniku, ki za napovrh še ne dela. Muc Paco se je junaško podal na plano, mislim, da bo potepuškim psom, ki so ga premikastili, poscal in posral teritorij. Ki mimogrede itak ni njihov. Tak junak je to.

Svako jutro jedno jaje organizmu snagu daje. Ne vem zakaj, sem se spomnil na Agrokomerc in na Džirlo in Čang-šlank čaje. Genialno. Hočem nazaj moje Intes Zlate kroglice in Plavi radion in devalvacijo in par-nepar! Fučka se mi za spomine, da vidimo raje, če to s fotko in tisoč besedami drži:




Paco se je vrnil. Komajda živ. Trideset metrov niže in kakih osem milj ven, se mimo pelje Franck Cammas na Groupami. Pasati so ga izdali, še bolj pa njegove konkurente na Volvo Ocean Race. Slišim korake. Nerazločno otomansko momljanje. Netko kuca. Jao.

PS

Določeni foto krediti gredo Jeromu aka DJ Planktonu in Gerryu Christieju. (bat uaj Đeri, uaj!)

PPS

Ubil sem ščurka. Svinja sanja o kukuruzu, jaz pa upam, da je bil zadnji.



Monday, September 19, 2011

POKLIC - UGRABITELJ

Recimo, da se je vse začelo z incidentom na ad-hoc kontrolni točki nekje na nemirnem severu Malija. V njem je bil poškodovan francoski državljan Jean-Marc Gadoullet, za nekatere tudi »Inženir«. Bivši uslužbenec tajne službe DGSE s činom polkovnika je s terenskim vozilom ilegalno vstopil v deželo, verjetno čez nebranjeno severno mejo . V spremstvu izvoljenega malijskega funkcionarja (sic!) se je vešče izogibal kontrolam, dokler ni naletel na eno, ki je ni bilo na njegovem zemljevidu. Dodal je plin in pridelal kroglo v rame. Francoska vlada je ranjenca urgentno repatriirala. Kljub temu, da že dolgo ni več delal zanjo. Februarja 2008 se je bil namreč v Čadu preveč vpletel v izginotje prominentnega opozicijskega voditelja. Takim se tudi pri državotvornih špicljih hitro reče adijo.
 

Inženir je po nečastni odpustitvi služboval kot strokovnjak za varnost pri različnih multinacionalkah ali pri nekaterih manj znanih državnikih manj razvitih držav. Kjer se je pač ponudila priložnost. Med ostalim ga je najel konglomerat Vinci, lastnik koncerna Areva, ki je solastnik rudnika urana v Arlitu, Niger. (To je tam, kjer naj bi po izsledkih Tonya Blaira in Busha ml. iraški samodržec Sadam Hussein kupoval rezervne dele za atomsko bombo.) Pred skoraj letom dni je bilo iz tega rudnika ugrabljenih sedem Arevinih uslužbencev. Trije so medtem na prostosti. Osvoboditev ostalih štirih naj bi pomagal izposlovati Inženir. Gnan od nevidne pesti prostega trga, ki kar sam sebe avtoregulira, je Inženir razvil nove, inovativne poslovne metode. Barantal je na vse strani, z vsemi vpletenimi. In si od vseh obetal ustrezno nagrado. Verjetno je bil prav on tisti, ki je običajno odkupnino petih milijonov evrov na ugrabljenega belca v Arevinem primeru zvišal na nezaslišanih devetdeset milijonov po glavi. Inženir Jean-Marc še ni zaključil svojega verjetno ne preveč prijetnega repatriacijskega leta, ko je v Maliju sedem do zob oboroženih možakov vdrlo v hotel v mestecu Hombori, kakih petsto kilometrov jugozahodno od kraja Inženirjevega incidenta in ugrabilo dva belca. Ta naj bi po prvih poročilih bila odposlanca Svetovne banke, nato geologa v službi južnoafriške cementarne, in slednjič plačanca Phillipe Verdon in Serge Lazarevic. Prvi je zaslovel leta 2003, ko je bil po spodletelem državnem udaru aretiran na Komorih. Njegov mentor in sodelavec je bil morda najslavnejši freelance plačanec vseh časov – s slovenskemu bralstvu stripovsko duhovitim imenom Bob Denard (zadnji »d« se ne izgovori) – kreator dolge serije mrakobnih prevratov in intervencij v Afriki. Drugi, Serge Lazarevic, kajpak strokovnjak za varnost in varovanje in lastnik ustrezne francoske agencije, je iskan v zvezi z nerazjasnjenimi kriminalnimi dejanji na Kosovo in med ostalim znan kot arhitekt osebne straže bivšega zairskega diktatorja Mobutu Sese Sekoja. Verdon in Lazarevic sta se komajda dobro namestila v neupadljivem hotelčku, ko so ju že ugrabili. Izjemen tajming in prvič, da se je kaj takega pripetilo južno od reke Niger. Zares zanimivo postane, ko se izkaže, da so vsi trije liki stari znanci in poklicni partnerji. Ljudje mnogih identitet in poklicev, odvisno od smeri toka denarja. Nekoč v službi države, danes privatizirani. Enkrat prijatelji, drugič tekmeci, na vedno bolj konkurenčnem tržišču z belim blagom.
 

Saharska prostranstva niso ravno prijazna do mladih iskalcev zaposlitve. Trgovina in kontrabant sta tu od nekdaj prekrivajoča se pojma. In trgovina z ljudmi je od nekdaj njun sestavni del. Včasih bolj, včasih manj. Poklic ugrabitelja prav gotovo ni lahek. Kot prvo je treba imeti nezanemarljiv začetni kapital. V gotovini. Religiji pohlepa v brk bi bankirji le stežka odobrili kredit v take namene. Potem je treba biti vrhunsko informiran, logistično superioren, vsaj malo poliglot in politik, poznavalec zahodnjaških mentalitet in pravil igre. In predvsem neskončno potrpežljiv. Od ugrabitve do izplačila odkupnine mimogrede preteče leto in več. Ali se zavedamo koliko v tem času poje in popije en sam tak bledoličnik? Pri čemer je sprotni šoping prej kot skok na brezplačni avtobus nakupovalnega središča za vogalom, odprava z elementi Mate Hari in Marca Pola. Da stalnih kapric ter zdravstvenih in psihičnih problemov niti ne omenjamo. In potem so tu zgoraj omenjeni, z vsemi žavbami namazani liki, ki med sabo in proti vsem drugim tekmujejo, kdo bo tisti, ki bo bratsko povezal vse niti in pobral mastno provizijo za uspešen finale ugrabitvene drame. Brez njih se ustavi vse. Vidimo jih lahko kot recimo trgovca na liniji proizvajalec – konzument. Najboljši sosed, morda Lidl in potem se naenkrat pojavijo še Hofer, analogni Amazon, Google in kar je še take solate. Nastane zmešnjava, ki se vsem, razen žrtvam, zdi morda hecna. Kot vedno pa je glavni problem vsakega poštenega ugrabitelja pomanjkljiv šolski sistem. Kod naj nadebudni podjetnik osvoji ustrezno znanje? Šol ni, privatnim pedagogom ne kaže zaupati. Edina možnost je torej trnova pot samostojnega podjetnika. Self-made man. Kdo ve, če si zares priden, morda nekega dne postaneš saharski Warren Buffet. Prav, a preden se vržeš v posel, moraš med ostalim ugotoviti, koliko je tvoja bodoča roba sploh vredna. Tu nam na pomoč priskoči alžirska raziskovalna novinarka Salma Tlemcen, ki že od nerodnih začetkov leta 2003 spremlja razvoj te nove storitvene panoge. Torej: belec v neobdelanem stanju je vreden cca. 45.000 evrov. Črnec, nasprotno, je vreden zgolj dva do tri tisoč enot iste monete. Res je, da so stroški manipuliranja z njim bistveno nižji, da je neprimerno bolj kooperativen, ko pahnjen v usodno določitev potrpežljivo niza etape na poti v obljubljeno deželo. Medtem ko je belec sam od sebe in nepovabljen prišel, zdaj se pa nekaj upira. Kot recimo 58 letni Berlinčan, Martin Eugen A., ki se je v najbolj nemogočem trenutku, znašel na najslabšem možnem mestu, se odločil za boj in pustil življenje. Timbuktu, mitično subsaharsko trgovsko in univerzitetno središče, ki že stoletja nezadržno privlači bele avanturiste, čeprav tam dokazano nič ni, je bil zanj usoden.
 

Dan po zajetju plačanskega dueta v Homboriju so sredi belega dne, neposredno po glavni petkovi molitvi, štirje zakriti možaki v razmahani toyoti parkirali pred portonom hotelčka Alafia na severozadnem robu mesta. Šofer in stražar sta ostala pred vrati, ostala dvojica je hušknila v notranjost. Potencialni plen je bila pisana združba popotnikov: nizozemski par s toyoto, Šved in Južnoafričan z dvojnim državljanstvom na motorjih in Nemec na javnih prevoznih sredstvih. Tandem je pokasirati tri turiste, ki jim v ameriškem slogu zvezal roke z vezicami in jih kot živino zadegal v avto. Žena nizozemskega popotnika, ki je ravno nekaj prekladala v džipu, jih ni pretirano intrigirala. Z ženskami so v tem poslu same težave. Ob odhodu je četverica spazila še nesrečnega Martina, ki je ravno tisti hip kot kvazi bakšiš zakoračil iz sosednje trgovinice. Martin je bil gluh na bakšiš uho, na silo je celo odgovoril s protisilo in dobil strel v glavo. Če bi kupil še en prstan, verižico, karkoli, bi bili njegovi možgani namesto na fasadi hotela še vedno njegovi. Brutalni profesionalci so z nekaj streli napisali svoj testament: mi tu nismo zaradi zabave, temveč zaradi posla. Po vsemu sodeč derivati sanjske demokratizacije Libije,in hkrati gojenci kakega zahodnjaškega profesorja smrti, so se nato flegmatično odpeljali do sipin, ki se začnejo nekaj sto metrov naprej in izginili v smeri sever-severozahod. Prvi zaselek, ki zasluži lastno ime, je od tam tisoč dvesto kilometrov zračne linije daleč. In potem vse tiho je bilo. Vojska se je zganila štiri ure kasneje. Ob plači sto dvajset evrov na mesec in kakih šestih lačnih otrocih doma je to nekako razumljivo.
 

Za puščavo, ki je kljub svoji velikosti kot vas in v kateri vsak trač živi sedem paralelnih življenj, kaj šele taka bomba nikoli prej videnih dogodkov, je to hud zalogaj. Premlevamo ga daleč proč, na varnem. Dva neonomadska para, ki sta se med vijuganjem po črnem kontinentu srečala ravno tu in ne kje drugje. Na robu mesta, kjer gsm modem za rep lovi povezavo s svetovnim spletom, sestavljamo drobce mnogokrat kontradiktornih informacij v sliko, ki naj da nek smisel in red. Ugotovimo, da je s poplavo plačancev vseh barv in odkar ima takorekoč vsak pastir thurayin satelitski telefon v Sahari postalo nekako, hm,vroče. In da je hotelček Alafia, ko končno pridetektiramo do njegovega pravega naziva, ki je danes v lasti nekih, hm, Britancev, v prejšnjem življenju in pod drugim imenom pa je bil popularen lokal v lasti Švicarjev ali morda Italijanov, prav tista ustanova, v kateri smo v razmaku nekaj dni konec letošnjega avgusta, hm, nočili tudi sami.
»Kako naj se obnašamo v bodoče, glede na to, da nas domov kljub temu ne vleče?« ugibamo tu, kjer se na videz vé, kdo pije in kdo plača. V resnici je tu doma čisto druge vrste teror. Tu je Zahodna Sahara, za Maročane preprosto Sahara, ali še preprosteje le grand sud. Veliki jug, zadnja afriška kolonija, ki je mimo mednarodno sprejetih pravil pripojena maroški kraljevini. Že skoraj štiri desetletja. Večina avtohtonih Saharcev, ki se je pred kombinirano vojaško-civilno poplavo s severa (spredaj je marširalo 350 tisoč kolonov, za njimi pa kraljeva armada, in temu se je potem reklo Zeleni marš) umaknila v begunska taborišča v okolici alžirskega mesta Tindouf, je še vedno tam. Skoraj štiri desetletja. In ves ta čas se Zahodno Saharo, kot nekoč divji Zahod, pleni na vseh koncih in krajih. Dokler si tu ponižen in nem, je vse v redu. V trenutku, ko migneš v prepovedani, čeprav nikjer zapisani, smeri, je oblast neusmiljena. In šizoidna. Tiste maloštevilne Saharce, ki niso uspeli ali pa niso hoteli pobegniti (in ki so se vtem številčno pošteno okrepili), drži pod kontrolo golo nasilje – palica. Maroškim kolonom sta na voljo korenček IN palica: davčne olajšave, subvencije in mikro krediti, potunkani v ocet domovinsko-nacionalističnih mitov. Ki so tu otipljiva realnost. Poleg vsakodnevnih bolj ali manj subtilnih šikan, vsake toliko izbruhne nasilje večjih razsežnosti. A ker ima maroški aparat poleg analognega, kar dobro poštimano tudi spletno nasilje, novice le redko prodrejo v komatozno zavest zunanjega sveta. V zadnjem letu je Zahodna Sahara doživela tri večje erupcije nasilja. Najprej novembra lani ob nasilni izpraznitvi protestnega taborišča Gdim Izik vzhodno od glavnega mesta Laayoune. Indignirani, vsega siti Saharci so pobrali svoje hajme in množično zapustili mesto. Dvajset kilometrov vzhodno so postavili gandijevski tabor, ki je hitro narastel v ogromno šotorišče. To je kak mesec kljubovalo nasilju in provokacijam, dokler ni prihrumel plimni val organov prisile z vodnimi topovi, ki so protestnike odplaknili s curki vrele (!) vode. Komur je uspelo, se je rešil nazaj v mesto, ki je ostalo brez obrambe in zaščite. Bilanca: med dvanajst in trideset mrtvih, neznano število ranjenih in izginulih in kup zdemoliranih administrativnih poslopij. Potem je konec februarja letos na zadnji dan kraljevega festivala v Dakhli, katerega namen je poudarjanje maroške identitete tega od Špancev zgrajenega mesta, kolonska drhal vdrla v bližnjo staro saharsko četrt in si neovirana privoščila celonočno orgijo nasilja. Oblast je posredovala šele naslednjega dne, ko so koloni že mirno spali. Osem mrtvih, požgane hiše, neznano število ranjenih in izginulih. Konec letošnjega septembra je takisto v Dakhli prišlo do prave vojne med koloni in domačini, ki so jo slednji kljub številčni podrejenosti pričakali bistveno bolje pripravljeni. Ob tej priložnosti je oblast povsem izgubila kontrolo. Dva dni je v mestu vladal popoln kaos. Glavna bitka se je odvijala na na ogromnem praznem arealu, ki načeloma služi raznim paradam in podobnim burleskam in ki mesto v grobem deli na maroški in saharski del. Slike kot iz neke druge epohe, kaj vem, Huni proti Gotom, kaj takega. Bilanca: 43 mrtvih, 160 izginulih, goreče hiše in avtomobili, neznano število ranjenih. Točne številke je skoraj nemogoče preveriti. Pregledujem fotografije znanca, ki že nekaj let živi tukaj. Posebej ena, posneta dan po februarskem pogromu, zadane v srce: strnjena stotinja maroških vojakov, oblečena v pisano paleto uniform, s puškami z nasajenimi bajoneti v rokah in z nekakšnimi belimi palicami ali kaj, na licih in čelih velik vprašaj, galopira v neznano. Pred njimi ostanki uničenega avtomobila, šprint mladeniča v beli jakni in spačeno lice moža srednjih let, baje prodajalca zelenjave. Nihče ni plačan in vse je več kot le strah. Novinarje, ki so bili povabljeni poročati o krasnem darilu maroškega kralja, torej o festivalu Dakhla, so takoj po izbruhu nasilja hermetično zaprli v hotel Sahara Regency, ki je pravzaprav čisto blizu prizorišča spopadov. Naslednjega jutra ob osmih, je bila vsa poročevalska ekipa zbobnana v džipe in na hitro odpeljana na idilično plažo daleč ven iz mesta, kjer se je sedma sila lahko zakopala v ostrige, šampanjec in kokain, ki je bil pravzaprav namenjen posebnim gostom. Medtem ko sta jim unplugged godla Alpha Blondie in Johhny Clegg, glasbenika, ki za primeren honorar na vsa usta prepevata o krivicah po svetu. Od takrat sta minila dobra dva meseca. Vojska, ki je tretjega dne civilne vojne le pokukala na plano, počasi mezi nazaj v kasarne. Kruh je še vedno subvencioniran. Zviti peki mu dodajajo sladkor, da nam bolj tekne. Tako. Kot številni francoski penzionisti v svojih snežno belih mobilnih hladilnikih, ki hladnokrvno sončijo svoje porozne kosti, se tudi mi, silni afriški avanturisti, tu počutimo varne.

 
Da temu ne bo več dolgo tako, nam je jasno.

Monday, September 5, 2011

TBTOO 2

 … in dr. Čebeli pri tem nevsiljivo kazal na starodavna vrata, ki naj bi ta zakon simbolizirala.

(Večji krog je mati, manjši dete, kolobar, ki oba povezuje, je pa dec kec.)

»Se pa ja ne želiš spremeniti v bunko kovanega pleha, pri vseh teh nezaposlenih vračih in marabujih?«

Brez hujših protestov smo presedlali na naslednji alineji večne liste človeških prioritet: na kulturo in šoping (kar je dandanes itak vedno bolj eno in isto), pri 48 stopinjah v senci. Spomin na minulo slavo Tbtooja je res čisto bled – na njegovo žolto zlato, pikantne začimbe, brhke sužnje in temu kot jazbečarji sledečim artistom in akademikom. Od vega skupaj je ostal zgolj zasuti vodnjak ženske, ki se je bila takrat, davnega dva in tri naveličala brezcilnjega lutanja naokrog in je ustanovila Tbtoo.

(Slika je dokaj simbolična, res pa je, da je »vodnjak« čisto blizu). Ženski je bilo ime Buktu, predpona tim je pa v Tamašeku vodnjak. Dobro, še centralno nakupovalno središče,

grmada škrpet, šklapatajk, pantunfel in slične štafaže, v kateri se radi skrivajo bradati alkokajdovci na begu pred Seviljskim brivcem. Dr. Špila je po tradiciji nakupila pol kile lično nanizanih steklenih biserov, ki se jim kdo ve zakaj reče nakit. Mene je zanimalo, če je kaj droge ali kak Heckler&Koch ali vsaj kaka maljutka, zdaj, ko so pri Gadafijevih deregulirali, e-e, osvobodili trg, ki bo poslej samega sebe sam od sebe reguliral. Rezultat je bil nada zero. Človek, ki ga mesto tako bedno pusti na cedilu seveda iz protesta odide v puščavo in goščavo. Odmaglili smo na na severozahod, proti jezeru Faguibine, ki to že dolgo ni več, saj se iz njega samo še smodijo žveplene in sljudaste pare, pa poln smrtnostnih pasti v obliki živega peska in blata da je, skratka, krajšnica v Džehenem. Oble, rdečkaste sipine so bile iz svilasto mehkega peska, a Fatman je z veseljem pokazal, kaj zna. Dokler ni počila neka cevka in je prav fletno zadišalo po dizlu. Taista je enkrat že počila, ma sem bil prelen, da bi jo zamenjal, ko je bil za to čas pravi. Ker je bila cevka na slabo dostopnem mestu, je bilo treba dvigniti kabino. In ko sem kabino šlampasto spustil nazaj, je vrglo ven menjalno ročico. Pop out, zdaj to frazo razumem. Sem jo po kroparsko klepnil nazaj in ji pri tem predvidoma zadal dodatno poškodbo ali dve. Jebenti: deset mesecev nič, potem pa dva defekta naenkrat. Ajde, speljemo, malo zaorjemo po vedno višjih sipinah, ko spet ta Dizel parfum. Cevka je počila še enkrat, na drugem, se pravi skupno tretjem koncu in postala prava hipijska štukanka. Dobro, speljemo, Faguibine, here we come, ko je zlagoma, a brez obotavljanja pobralo še sklopko. Tokrat je šla k vragu cevka za dovod olja v glavni cilinder sklopke. (če koga zanima, tista med št. 11 & 12 :)

Ob vsakem pritisku nanjo je pljunek zavornega olja odurno špricnil na plano. To je bil zdaj malo zahtevnejši poseg, saj je bilo treba štukati in za nameček skovati trobentasti nastavek cevke. Na srečo so bili pri roki štuk elementi in brener, ki je cevko lepo razžarel in pa dr. Čebela in vrla Moniq, ki imata vedno, ko je to najbolj potrebno, dve do tri desne roke.

Zadeva je bila kmalu spet vkup zmetana, hidravlični sistem pa skladno z navodili iz priročnika za upotrebu i rukovanje odzračen. Ampak sklopke ni to niti najmanj impresioniralo. Tu je moja mehanična potenca kapitulirala. Ups. Bežen pogled na mejbitel je izdal nič signala. Ne bi imel proti, če bi se v tistega hipa hudi uri imenoval v Jaka Šraufciger. Ali pa vsaj Marica Hrzalo. Moniq je skuhala čaj, kot je to ob takih primerih zdrava navada, nakar se je silovito pojavila misel, da bi bil v danih razmerah Mopti morda oportunejši cilj. Soglasno sprejeto. Temeljita inspekcija je pokazala, da lahko kljub nulti sklopki, oziroma skopki uporabljamo tretjo prestavo, v normalnem in v reduciranem prestavnem razmerju. Se pravi dve brzini: ena za speljevanje in guzenje v breg, druga pa za približevanje cilju z nadsvetlobno končno hitrostjo tridesetih km/h. Če človek bolje pomisli: lahko bi bili peš in brez vode. Nekako smo pridelfinčkali nazaj do piste, do mesteca Goundam, pa do hecne Tonke in potem čez obupno razrite grabne do legendarnega kraja Niafounke, kjer so nam hiperaktivni mulci in memoriam največjemu afriškemu bluz muzičistu Ali Farka Toureju malo zamorili, medtem ko smo čakali, da se iz globokega dremeža prebudita kapitan rečnega trajekta in njegov mali od palube. Živo sem si predstavljal, kakšen huronski bluz te prejkone zgrabi, ko ždiš ne rivi sa pogledom na more, ki to sploh ni, in kakšna silna umetnost lahko iz te muke rata, če je iz pravega testa mož v igri.

Paralelno k umetniškim meditacijam sem od mimo pridrvečega zasoplega humanitarca imel čast izvedeti, da je na bregovih reke Niger izbruhnila epidemija kolere. In to na veliko, en masse. Oho. Kar naenkrat sem jaz, nezakompleksani občevalec z vsemi počez, komuniciranje z ljudmi uzrl skozi napol priprte veke zamorjenega Finca. Pomen angleških fraz extend my greetings & I wouldn’t touch him/her with a ten foot pole sem iznenada zapopadel v polnem, neokrnjenem in razširjenem pomenu. Kar naenkrat je bilo mnogo nasmihanja in zadržanega mahanja in držanja rok v žepih, na videz neracionalnih skokov vstran in kratkih pogledov čez rame, da kje so tiste protiprašne maske, ki sem jih dobil v rudniku zlata v Siguiriju, Gvineja in kje so lateks rokavice in ali vse to proti koleri sploh kaj pomaga. Ne vem no, meni se zdita groznejši samo še ebola in variola vera. Pa gobavost, ta tudi. In ti anti-aids džamboti,

eno samo metanje peska v oči! Kakorkoli, najprej je bilo treba spet čez, čez ta divji, out of control Niger, katerega žitelji so glumili fegmo, čeprav nam je bilo vsem kristalno jasno, da njih zdravstveni kartoni niso niti košer, niti halal.

In mimogrede, osebek s slamnikom in rdečim t-shirtom se je brezplačno šlepal s svojo, priznam, resno cortkano imbarkacijo,

medtem ko so mene oskubli za 15 jevrčkov samo zato, da sem bil pahnjen s kolerične obale A na kolerično obalo B.

S katere nam nam ni bilo več rešitve, se je izkazalo. Ključni frazi: človeški faktor in višja sila. Prva je tista večna afriška beda, ko se domačini na vse kriplje trudijo uganiti, kaj bi rad, da te potem s širokim nasmehom potrdijo v veri: seveda, seveda, ni problema – ne glede na posledice. Druga ne potrebuje komentarja – voda povsod, pista do Moptija poplavljena, nazaj pa tistega dne tudi ni bilo več mogoče. V tretji ali brez nje. Okoliščine so nas rinile na vzhod, zopet proti falaise de Douentza, kjer se je vse tudi začelo. Kilav napredek, a boljše kot nič. Prispeli smo na glavni trg brezimene vasi Sarafere, ravno v trenutku, ko se je cvetober starešin spravljal k zadnji molitvi pred večerno ramadansko požrtijo. Zaverovano so poslušali imama, ki jim je pridigal o rdečelasih in pegastih šejtanih v bermuda tongicah, jaz sem pa na vsak način hotel takoj in nemudoma slišati opis poti do našega hostla v Bamaku s hladnim pirom. Potem ko je postalo vsem jasno, da plačati ne nameravam niti strganega tolarja, sem dobil svoj podatek, a med bogaboječim ljudstvom nisem požel simpatij. Mi je bilo tudi vseeno. Noč se je pripravljala, da bo padla in se ne bo več pobrala, mi pa smo imeli še 50 km zračke čez razmočena riževa polja do prve prevozne piste, ki je bila vsaj približno vredna tega imena. (Ta del drame v sub-Sahari je iz evidentnih razlogov pomanjkljivo vizualno dokumentiran.) Spočetka nam je še kar šlo. Bilo je nekaj uporabnih sledi, ki sem se jih oklepal kot pijanec plota. Nek ribič s prirastkom nas je celo čisto uporabno usmeril naprej in prepričal, da smo na pravi poti.

A potem je na nas, majcene prdce v sovražnem vesolju, prav zares počepnil trda temina. Sledi so skrepenele v dva para bledih črt v žilavi travi. Dr. Čebela me je kot sam Evo Lucy usmerjala levo-levo-naravnost-desno in tako trideset km in nikar prepočasi, da ne zakopljemo brez upa na rešitev in nikar prehitro, da se kaj ne polomi ali odpade. Vzdušje je bilo pravzaprav bombastično – gromoglasno prepevanje socialistično-sindikalističnih napevov & banzai, samuraj, če ne danes, potem kdaj! V vas Ngouma, iz katere je vodila dobra pista do zaselka Nyiminiama, ki je že na asfaltu za Bamako, smo uleteli kot poooblaščeni držalci božjih prašnikov. A tam ženske, otroci in drobnica, nevešči komuniciranja s štirikolesnim zverinjem. Ulice so postajale vse ožje, vreščečih otročajev je bilo vse več in ko sem s kabino odkrhnil vogal tradicionalne hiše iz ilovice in priletel na nekakšen trg brez izhoda, je bilo treba priznati poraz in ugasniti motor. Ljudje, ki so bili že siti in temu primerno manj srboriti, so bili docela razumevajoči, tudi podrta koča ni predstavljala nekega problema. Starejši možak me je vzel na svoj motorin in mi ročno pokazal pisto, ki je bila slabih sto metrov proč. Tako, še en zagon motorja, še en bestialni cuk-cuk, ko sem menjalnik na suho fliknil v tretjo. Prisegel bi, da sem slišal, kako se mi sklopka v krepki starogrščini zahvaljuje za tako kvaliteten trening speljevanja v peklu.

Tisto noč sem potegnil, dokler je šlo. Vmes sem se od silne evforije naučil, kako se na Fatmanu povsem civilizirano menja tudi brez sklopke in sploh je bilo vse super. Drugo jutro smo poljubili asfalt. Edino dog Paco se je nekaj zmrdoval, da kje so njegovi skočimiši in druga divjad.

Ko se je spet vsula ena tistih divjih sahelskih ujm, smo jo videli predvsem z njene lepe strani. Džambota cenjene firme, ki v Afriki bliskovito osvaja nove in nove trge: Comatex, la nouvelle reference!, smo se avtentično razveselili.


Ovčji masaker na strehi merdžota 308 nas ni motil toliko, kot bi lahko, in prometni kaos dekandentnega Bamaka, ki se je mukoma trgal iz celodnevne ramadanske kome, je učinkoval kot pomnik minljivosti človeških zadovoljstev.


Friday, September 2, 2011

OHCET V TBTOOJU 1

Mimo dejstva, da so zlati časi brezprizivno mimo, je butična prodaja avtomobila v Bamaku in v Maliju nasploh sila preprosta: prideš, se pokažeš in vzameš, kar ti ponudijo. V prvih treh dneh, saj v naslednjih tednih in mesecih, ne bo nič bolje. Tole šolo sem posredno dal skozi, ko se mi je v Speči kameli, kjer sem iz sentimentalnega ugodja trajneje obvisel, na pukel obesila neka Čebelca, alias "madame tranquille". Čebelca se je na vsak način želela losati svoje japonske kamele. Ne vem, kaj se ji je ta toliko zamerila, ker njena yota je bila superdupertopšit. Čebelca je bila sicer neka dipl. ing. doktor magistra, a zelo brihtna bogme ni baš bila: minil je skoraj mesec, kamela pa še vedno brez novega lastnika. Naposled je bila Čebelca lahko presrečna, da ji je zrelaksirani posrednik, ki se je bil prvotni ceni samo milo nasmihal in bil madame tudi podelil omenjeni alias, serviral še enega kupca za tričetrt cene. Meni so tuji fičniki dol viseli, me pa je zelo veselilo, da je yota šla v roke trgovca iz In Halila - razvpitega švercerskega gnezda v srcu Sahare, mesteca, ki ga boste zaman iskali na zemljevidu ali na specialki. Dobro, yota je šla, Čebelca je pa ostala in z njo tudi neka Moniq iz dežele tam spodaj, ki se bo lažnim vtisom vbrk v zgodovino človeštva vpisala kot Orveljanska diktatura na kvadrat. Mah, Čebelco in Moniq je družilo to, da ju starši niso imeli radi in da sta krepka štiri desetletja po rojstvu še vedno lamentirali pusto in hladno otroštvo. Sta pa (zato?) imeli radi ena drugo. Jako zelo. In pa mistično-okultistične marnje sta imeli radi. Pa prodajo je bilo treba proslaviti. In tako, nekako naravno je moja suhljata surla postala medij kulminacije vseh klišejev v Timbuktu, Tbtoo za posvečene. Tam naj bi se ženščini vzeli, v stari Tbtoojski mošeji, v senci svetih islamskih spisov in jaz naj bi temu bil priča, in čisto mimogrede tudi šifor (šofer). Dobro, to, da bo nekdo drug izjemoma napolnil pogoltni Fatmanov golt, je zvenelo ok. Pa smo šli. V evakuacijo iz monoksidno dimljenega bamaškega bograča.

Če odmislim neskončne ravnice puhtečega zelenja, ki se fanatično oklepajo lateritne podlage in se mečejo bogovom pod kikle ter deželo Dogonov v daljavi desno, je bil prvi omembe vreden natur-fenomen falaise de Douentza (slika je in ni simbolična). Mimo nje zahodne špice se popotnik mora izmuzniti, ko fletno asfaltno cesto zamenja za spočetka spodbudno pisto, ki naj bi vodila do legendarnega Tbtooja. Tam za falaise de Douentza živijo bojda znameniti malijski pritlikavi sloni in vseh sort druge zveri. Tam so seveda tudi drevesa in bilke, predvsem na vrhuncu deževne dobe. Zveri se niso prikazale. Tudi Alkajda se je diskretno držala ob strani. Mir v senci trojčka krepkih akacij je izgubljal bitko z gluhim piskanjem v ušesih, dolgo v noč. Zato pa nas je (poleg mladoporočenk aspirantk je tu, ne pozabimo, še vrli dog Paco) naslednjega jutra kmalu po polnozrnatem zajtrku ošamarila ena tistih sahelskih neviht, ki nam jih na Zemljo pošiljata bogova Evo Lucy in Eva Morales, v spomin in opomin.

V zemljo vkopano tisočletno ognjišče je odpihnilo kot smet. Držal sem se za hlačni razporek, da mi ne odnese okrasa in embalaže, dr. Čebelca se je umno zvila v klobčič, sicer bi postala vremenski balon, Moniq v paniq, dog Paco pa rep med noge. Ker je šlo za zahrbtno, oziroma krmno ujmo, smo brez cincanja pognali Fatmana in se s krizno spodrecanim jadrovjem pustili gnati na sever. Ruski brisalci na stisnjen zrak so hropli in izgubljali bitko s pljuski rdečega burkinca, ki se je mešal z rumenim gvinejcem. Ni bilo druge, kot da bodoči soprogi izmenjaje kar v poročni obleki manualno priskočita na pomoč.

Ne bom trdil, da se nisem naslajal nad silno emancipacijo, a bil je to blažev žegen. Ob manjši zavzetosti bi nam ostala prihranjena vizura prafaktorsko razstreljenega, v žlici vode utopljenega alkajdovskega fićota

ali pa kolovoza, ki je mutiral v Rdečo reko samo zato, da bi ga bodo kaj kmalu Kitajci lahko asfaltirali.

Na spolzkih klancih in pod njimi so se kot obstreljena goved valjala vsega sita tovorna vozila,

iz šopov mastne kamelje trave so špegale dalmatinske klape v zagorskih minikah iz katerih so štrlele rdeče-bele kravate in ob našem križevem potu provokativno nastavljale jumbo plakate z naslovi svojih uspešnic. Čiribiribella Mare moja v tehno izvedbi in take.

Čisti frik šou in ko nam je iz enega od pritokov misterioznega Nigra v fris zarezgetala še fregata mengeške mornarice,

smo široko zevajočih čeljusti obtičali na klančku s pogledom na terminalni Karmagedon.

Roke gigantskih robotov, ki nekontrolirano opletajo tjavendan, krepko obarvani avatarji, ki kot zaplinjene mravlje bežijo na vse strani, nasedla vesoljska plovila, kamioni, vkopani kot da bo jutri konec sveta in vsa tista kitajska roba, razložena v vlažnem obrežnem pesku. Disneyland? In mi brez specialke. Strogi možaki so nas splašili na nekakšn železno platformo, ki naj bi nas žejne popeljala čez podivjani Niger, mimo hipopotamov in animiranih Lacoste logotipov v king-kong izvedbi. Sem imel svoje dvome. A tudi slabe karte, da bi zaščitil sebe, ženski in psa. Namesto v pesek sem glavo zakopal v ogledalo in se goloboko zamislil:

Je to to? Rezultat polstoletnih naprezanj: režanje umetnega zobovja, senegalske raybanke, pa burka okrog štrlečih in vnetih ušes? To je torej ta Fejsbuk. Žalostno. Nevesti se ni pustili motiti. Ukleščenega v napoleonski prijem sta me odvedli najprej v sveti hram, ki je še najbolj spominjal na trk tovarne smodnika KIK Kamnik in tovarne zobotrebcev Fu Jian Fang Yuan Zhu Zhi Pin Chang.

Tam je Moniq kot prva dahnila svoj DA, kar v lokalnem jeziku pomeni, da se odpoveduješ vsem materialnim dobrinam, kakor tudi morebitnim avtorskim pravicam na tem planetu in v tem življenju v korist lokalnega farovža. Ko je napočil njen hip, je pragmatično spretnejša dr. Čebelca nekaj nerazumljivega zamrmrala in po grško prikimala. Še bolj pragmatični svečenik ni nič dlakocepil, saj je zmotno menil, da se vse, kar je vrednega, itak nahaja pri Avstralki. Ko smo smeli spet stopiti na ulico, nas niso pričakali konfeti, temveč 48 stopinj in redka publika, ki nas je gledala zelo zviška.

Pa nekaj rdečega ji je mezelo iz ust. Majkumu, če ni šlo za Alkajkrneki. Poševnooki, kosmati Krkejalkajkej. Bilo je to točno pred matičnim uradom, kjer naj bi popedenali še civilca. Če je tako že zunaj, kako bo šele notri? Napol soprogama je nekako uplahnil elan, jaz pa, ki vsaj enkrat ta dan nisem želel biti rit, sem se spravljivo odhrkal:

»Z zakonom se morebiti res ne kaže igrati.«