Tačas, ko na polotok Dakhla pod pezo polne lune pada noč, in si muc Paco liže krvavo rit (še slab teden nazaj se je rutinirano igral s šakali na rtu Alzaz, danes so ga pa premikastili potepuški cucki), medtem, ko muezzin jodla v nebo in atlantski tsunamčiči butajo v podnožje starega španskega svetilnika – krasne zgradbe, ki ji malomarni marokslni niti leščerbe ne znajo pravilno vzdrževati, medtem, ko je zadnja miš v Fatmanu nepreklicno mrtva, zato pa se zdaj začenja ples ščurkov, ko tukajšnja občenarodna klavsko-kulinarična fešta traja že četrti dan in imajo še narkomani in prostitutke fajrunt in sam alah osebno nujne slučaje forwardira kolegu Jahvetu in ko je spomin na neljub vstop v ultra avtoritarno in skorumpirano kraljevino Marokovič in na nje sluzaste biriče že nekoliko bled, manj pa slike požganih in zdemoliranih saharskih hiš in trgovin (uničena vozila so že odpeljali), ki so jo skupili med pogromi 25-ega spetembra letos in je vojska in anti-riot policija z grotesknimi easy-rider čeladami še vedno na vsakem koraku in je moja glava prazna kot vest Arkana Dershowitza, si mislim, ma kurc, free-jazz & slave-blues, evo vam eno obično slikanico z bolj ali manj neumestnimi kometarji:
To je ta svetilnik, levo pa španjolska vojaška utrdbica, ki naj bi instalacijo ščitila ( nič čudnega, da se ni izšlo). Strašno rad imam svetilnike. Prvič zato, ker so tako elegantno palični, predvsem pa zato, ker so neke sorte free-jazz semafor za tiste, ki se valjajo in gugajo po zadnji domeni določenega privida svobode, sedmih morjih sveta. Upam, da bo kakšen kmalu tudi meni svetil.
Levo je Bakoye, desno pa Bafing in točno na točki, s katere je zajeta pričujoča podobica, se omenjena vodotoka zlijeta v Senegal, ki se potem vleče vse do St. Louisa, nekdanje prestolnice francozlske zahodne Afrike, entuziastično kot da gre v službo. Tistega dne je bil Bakoye nabrekel in blaten, Bafing pa samo nabrekel. Izkrcal sem se malo za tistima dvema drevakoma in potem čez blatne poti in skozi silno simpatične vasice počasi pritumbal do afriških Venetk, kjer sem se nemudoma vkrcal in floto karavel in galijol in čup popelja žejno na drugi breg.
Tam je bilo vse mnogo bolje in je tudi mleko doječih žensk je imelo okus po Neskafeju. Frappuccino z aspartanom, naravni identično aromo kakava in smetano z dodatkom kavčuka. Nirvana. Kar pa niti ni bil nek silen ezoteričen dosežek, saj je ubogi, od vseh dobrih duhov zapuščeni Fatman izgledal takole:
Nič čudnega, da se me je dvomovina odrekla in da so med plovbo nazaj moji poljski donjuanizmi: Pridi, ti pokažem moje stanovanje, imeli točno zero-nič uspeha. Samota je kurba. Še senegalski puščavniki iz genusa sufijev so lepo poparčkani: bolje drži ga, nego lovi ga.
Nota bene prosim lepo trendi flaškico za pitno vodo levo spodaj. Zaščitna očala (ravno tak model sem impulzivno kupil v akciji v bOBiju dan pred odhodom), težko nošo in volnene kape, pri temperaturi krepko čez 40. Seveda, v igri je spokora: marširal bom tisoč petsto km čez tri države in zraven bom vsaj švical ko svinja, če je že uživati ne smem. Dobro, zakaj pravzaprav ne? Švicat, mislim. In potem deus-ex-makina: ujme, povodnji in kužne bolezni, vuuuuš, Donnerwetter in gromka strela.
V ozadju eden od dveh hotelov, ki jih je mestu Bamako podaril rajnki Moamer Gadafi, drounfff, useka kot daljinsko voden Minuteman, muc Paco se splaši, plane ven, iz dežja pod kap in potem teče in teče, na drugo stran Mostu mučenikov, ki so tam nekje leta 1978 umrli za svobodo in demokracijo in se potem naenkrat spomni, da se lokalne psice gonijo, pa v jarku odkrije krasno napihnjeno mrtvo kravo, ki ji iz gobca visi dolg črn jezik, pa se človekov najboljši prijatelj in v teh težkih časih edini drug vrne čez šest-sedem dni. Kao, haj, a maš kej v hladilniku? Vtem kokser (posrednik pri prodaji rabljenih avtomobilov in tudi sicer strašen multitalent) Ibrahim pokasira 20.000 CuFAkov za kao oglas na radiu: Išče se kuža Muc, e-e psiček Paco, doma iz Mavretanije z evropejskim potnim listom in s čipom iz kongoškega koltana, poštenega Kitajca prosimo, da ga namesto na raženj, prinese v uredništvo …. blabla, in to sredi ramadana. Heh!
Ekola, naj izneneda suho poklja zrak in sintetika naj dela rumene iskre in rdeče pekoče oči in silicij v nosu in v riti (filing je isti) in želvasto trdi podplati naj počijo, da ratajo krvave rane, ki se ne zacelijo, dokler ti malarični carinik v zadnji vukojebini ne pljune izstopnega žiga “vu en passage …”. Yeah, hit me.
Hit me real good. Le kako bi te lahko pozabil. Ko si me pa tako strokovno povozil. Opet ču ti se vratit ja, ćuj. Če ne lani,
pa letos :))))))))))))))))))))))))))))))). Ena fotka lahko pove več kot tisoč besed, a samo dve besedi lahko povesta tisoč fotk :)))))))))))))))))))))))))))))))))))). Aha, zunaj je mrkla noč, cona je nevarna, buh-hu-hu, saj smo vendar pri svetilniku, ki za napovrh še ne dela. Muc Paco se je junaško podal na plano, mislim, da bo potepuškim psom, ki so ga premikastili, poscal in posral teritorij. Ki mimogrede itak ni njihov. Tak junak je to.
Svako jutro jedno jaje organizmu snagu daje. Ne vem zakaj, sem se spomnil na Agrokomerc in na Džirlo in Čang-šlank čaje. Genialno. Hočem nazaj moje Intes Zlate kroglice in Plavi radion in devalvacijo in par-nepar! Fučka se mi za spomine, da vidimo raje, če to s fotko in tisoč besedami drži:
Paco se je vrnil. Komajda živ. Trideset metrov niže in kakih osem milj ven, se mimo pelje Franck Cammas na Groupami. Pasati so ga izdali, še bolj pa njegove konkurente na Volvo Ocean Race. Slišim korake. Nerazločno otomansko momljanje. Netko kuca. Jao.
PS
Določeni foto krediti gredo Jeromu aka DJ Planktonu in Gerryu Christieju. (bat uaj Đeri, uaj!)
PPS
Ubil sem ščurka. Svinja sanja o kukuruzu, jaz pa upam, da je bil zadnji.