Friday, March 27, 2009

KAVIART

Zadnjič sem od enih zafnanih Angležev dobil v dar kaviar. (»Sva razmišljala, kaj naj ti podariva, ko si tak gurman, pa sva našla samo tale kaviar.«)

Dobro, podarjenim jajcem se ne gleda v zobe, ampak tekst na pokrovčku se pa vseeno lahko prebere in na njem je lepo pisalo Kaviar Made in Denmark, brendnejm je bil pa Kaviart. Ja super, in okus je bil še bolj puhel od imena. Ništa. Majkemi, da je bil en dan star subvencionirani maroški hlebček od vojaškega peka precej bolj aromatičen od tega danskega firlefanca. A potepuški psi lačni. Pa sem jim lepo nasul celo dozo kaviarta na tla. In kaj mislite, da se ga je kdo dotaknil? Nihče. Niti vnučki, niti mladiči, niti ofucana in zlajdrana stara fuksa mati, ki je bila že spet breja. Celo pregovorno garaške in neizbirčne mravlje so se danskega šmira nekam na široko izogibale.

Toliko o Angležih in danskem kaviarju.

Sicer pa živim sanje. Dakhla z okolico je čudovita, muhe so na dopustu v Nemčiji, v laguni vlada zatišje, naphano z optimizem špendirajočim melaninom. Yuhu. Ribe se mečejo iz vode in vsak špljas je jasno slišen, ptiči nažigajo, da je veselje, flamingi veselo brundajo in s kljuni žokljajo po sipkem blatu, stotine rdečih rakov se ob oseki grejo svojo plesno masovko. Ostrige so, ribe mi nosijo moji prvi sosedje – 2 km down the beach, kot se temu reče – ker enostavno ne vejo kam z njimi. Hja, lajf je gut, še posebej, ker je dokaj blizu en fajni tuš s toplo mineralno vodo v neomejenih količinah

in z izrazitim umetniškim štihom.

Stacioniran sem sicer na drugi strani Bele sipine. Ta je paradoks. Namreč sipine v obliki lunce so po definiciji potujoče sipine, tale pa ne samo, da ni potujoča, temveč je parkirana sredi morja! Baje edinstvena reč na svetu.

In ker do nje vodi zelo zelo vigi-vagi pista (bravo Fatman care!), niti slučajno ni nobene gneče. Samo ko je izrazita plima in če je veter ugoden, se prikadi kak kajter ali pa (še bolj redko) surfer.


Veter je zadnje tedne res hecen: večni pasati so izginili kot kafra, zvečer in zjutraj je bonaca, čez dan se dvigne zmorec, oziroma maestral, ki je tukaj pravi južnjak, ponoči pa brije lagan burinček, ki je - logično- severnjak. Vmes pa se lenobno pripelje kakšen vatel meglene vate.

Res, vreme za izležavanje na palubi kake jahte, v režiji Burin Yacht Kluba.

In ker je te dni, ko je bibavična amplituda poudarjeno velika, poleg rib na pladnju morje divjih ostrig, ki so malo bolj resnega okusa od tistih gojenih, pa vongol in drugih, ekstravagantnejših školjk, nastopa fenom tega bloka dobro znani proteinski fenomen. Tako imenovani lattus majesticus:

Da ne rečem buzdovanus spuderaticus:

Kje so zdaj dame?

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...