Thursday, March 5, 2009

MILOSTI POLNO

Potem, ko sem se v Foum el Ouedu pri melanholičnem Aliju prenažrl luksuza, se pravi napol zavetrja, bližine morja, električnega priključka in obilja desalinizirane vode, je napočil čas za »kontrolirano izgubljanje«. Kontrolirano zato, da mi ne bi preveč kaskadersko izgledalo vse skupaj. Iz Laayouna sem se po asfaltu napotil v smeri Smare in potem na ovinku, ki se mu reče »Post senk« smuknil pod tekoči trak, ki iz rudnika Bou Craa noč in dan transportira fosfatno rudo v 110 km oddaljeno Marso, kjer je ladijski terminal. Da so fosfati škodljivi, vemo, a gredo vseeno v promet. Iztržek financira okupacijo Zahodne Sahare. Kot je nekoč rudnik živega srebra v Idriji financiral Avstroogrsko cesarstvo. Skoraj tako.

»Post senk« me vedno dela malo nervoznega: zaradi ramp, oboroženih straž, amorfnosti pravnega reda v okupirani Sahari, ali preprosto zato, ker imam zajčje srce. Šele ko je neskončna kamnita planota pogoltnila orjaška tekoča čreva v retrovizorju, sem se sprostil. Tudi nisem daleč rinil tistega dne. Zapeljal sem v krasno »graro« - suho lokvo z obročem dreves in ugasnil motor. Še malo retardiranega klokotanja nafte in kot bi odrezal tišina, za spremljavo pa komaj slišno šumljanje vetra, cvrkutanje ptic in žužnjanje letečega mrčesa. Je to sploh še Sahara?


Jutro je prineslo obvezen obisk: »Bog lonaj, Bog pomagaj, Bog dej, vse v redu?«

»Vse v redu.«

»Bogu hvala.«

»Hvala Bogu.«

In pol litra sveže stisnjenega kozjega mleka. S polnim želodcem sem počasi vijugal med grarami v smeri JJZ in zvečer pristal pri melahnoličnem, da ne rečem depresivnem Mohammedu Endurju alias Buhariju, ki živi v Španiji pri bratu, ima špansko državljanstvo, je izgubil delo, kupil odlično ohranjeno santano, ki jo namerava prodati v Mavretaniji ali tam nekje. Mohammed je bil na obisku pri stricu. Ahmed Rahman abt Endur, rojen leta 1928, mi je hitro razložil, da je njihova družina leta 1916 postavila prvo hišo v Laayounu, ki še danes nosi številko ena, da so bili tudi prvi, ki so se v teh krajih začeli ukvarjati s poljedelstvom, pa da je bil zraven, ko so našli najdišča fosfata in ko so odkrili zemeljski plin v kraju Amgala pri Smari. Skratka, bil sem na obisku pri lokalnih veljakih. Morda bivših lokalnih veljakih.

Drugo jutro je tako silovito pihalo, da sem prestavil odhod, popoldne pa ni bilo več česa prestavljati. Orsona je stresalo kot ropotuljico, zrak je bil opečnato rdeč, šeš ni bil moda, temveč nuja. Ko sem se spustil v labirint klančin, ki planoto Izik dvigajo nad ravnino Afrafir, se je burja malo unesla. In kot je to običaj, ko brije veter, sem – hopa – sredi belega dne videl ogromnega šakala s taaaakim repom, ki se me sploh ni ustrašil. Samo pogledal je čez stasita pleča in flegma oddrobencljal za prvi greben. Hudo.

Meja Izik/Afrafir je bila prizorišče hudih bojev. Z napol stisnjeno rito sem se zguzil čez enega od obrambno-napadalnih okopov in se počasi odpeljal do Dra Afrafir, do lepih potujočih sipin in se naslikal na prav tisto vzpetinico, na kateri so decembra vedrili Hribčkarji. Odtod sem kar počez užgal v smeri erga Afrafir, oziroma do famoznega tabora z legendarnim ognjiščem, ki po dveh mesecih izgleda takole:

No, to je bolj za insajderje, vem. Direktni zadetek sentimenti ognjišča je bil itak neobstoječ, ker so mi pot zastavile strašne sipine že omenjenega erga Afrafir. Todaj glej, bil je tam betonski, rdeče-belo ofrajhani količ, nekaj sem se motal okrog njega, si rekel, ajde, poskusimo Fatmana zagnati čez tale peščeni hrbet, ojoj, v drugo je šlo in glej ti vraga, zadaj je bila prava pravcata avtocesta, ki me je lepo in elegantno zapeljala čez smrtonosno sipino, ki se kot konica sulice steguje v smeri sever-jug in jo je sicer treba obvoziti 10 km dol in 10 nazaj. Ja bajno. Z odkritjem sem se dva dneva kasneje bahal pred nekimi ekstra informiranimi domačini, pa so rekli »a dej no, kakšen prehod neki«. OK.

Noč je bila mirna, zjutraj pa londonska megla, ki je kar klicala po londonskem džogingu, če si hotel priklicati od mrtvih osnovne življenjske funkcije in pognati zarostani metabolizem.

Nadaljeval sem bolj klasično, se pri sebhi Amasin obril in okopal v vrelcu tople vode, ki sva ga zadnjič odkrila z Evgenom in odpičil do »kamelje ravnice«, ki je bila še mesec nazaj zelena, zdaj pa ni več. Tudi kamel ni bilo. Počil sem se v senco, si skuhal eno zdravo mineštro ala Dario Cortese, prdnil in rignil, alhamdulila, ko se mi je iz velikega niča naslikal obisk. Mustafa Mbarek Ayad, kaid Guelte Zemmour z bratrancem in s špegli dioptrije 66,6. Kaid je oblast, v teh krajih pa nujno tudi kolaborant, domači izdajalec, en tak Dimitrij Rupel skratka. Čeprav nekaj nižje rasti od naše nacionalne ikone, se je obnašal enako arogantno.

»Imaš kaj za jest? Dej kakšno ribjo konzervo. Aja, pa ne tele s paradižnikovo omako, tega že ne bom jedel, dej tuno v olivnem olju,« je Mustafa na brzino demonstriral nekaj trikov umnega upravljanja z neukimi človeškimi viri. Kakšen nadgalaktični sero! Požrešno, izsiljevalsko, nehvaležno pezde. Njegova družina je bila čisto okej, še posebej Šeh, ki mi je pomagal popraviti tradicionalno defektni vklop štirikolesnega pogona. Ta stari pa si ga enostavno ni znal vzeti na izi. Zgodaj naslednjega jutra sem mu z orjaškim Katarina Kresal nasmeškom porinil v naročje trikrat prevelike hlače in najbolj ofucano majico za darilo, se zlagal glede moje destinacije in izginil v neskončnosti ravnine Tayarat.

Trideset kilometrov južneje sem med kratkim postankom v senci vedno redkejših akacij črtal z dnevnega reda obisk Bir Anzarana in Fatmanov smrček usmeril proti jugozahodu in 115 km zračke oddaljeni Žrajfiji. Zeeelo samotno početje, skregano z osnovami varnostni. Pač ena od možnih metod reševanja problema neobstoječe penzije. Po naravni poti... Okrog poldneva sem za nagrado dobil petnajst navdušujočih kilometrov po blago valujočem vadiju, polnem čvrstega belega peska. Dokončno so me v dobro voljo spravile sledi džipov na planoti, pa šotor pastirja, ki je kdovekam odgnal svoje kamele in končno prelomnica, spust v široko dolino, na dnu katere dremucka Žrajfija.

Izgledalo je vse mačji kašelj, a se je v resnici Fatman pošteno nakrehal v dolgih zaplatah pudrastega peska, prekinjenih s trdimi useki, udori in kar je še takih ležečih policajev in sedečih bikov. In potem, trara, obstaja tudi Žrajfija 2! Lisjak Hassan je ni nikoli omenil.

In voda je še precej bolj vroča kot v Žrajfiji 1. In nikjer nikogar. Nemudoma sem pognal hightech linijo za pranje: dve vedri, tajd prašek, krepke črnogorske roke in napol vrela voda, ki razen centrifugiranja kar sama poskrbi za vse asspekte dišečega perila. No, ipak zašvican, sem se potem izdatno posavnal in poknajpal in potem obvezno počival, od česar sem kajpak dobil lakoto, itd... Pri Hassanu sem se naslikal ravno, ko je zvezda Danica in Slavica sedla na ostri krak prvega mesečevega krajca, kar je pri Hassanu običajno signal za konzumacijo aperitivčka Ricard, pa za večerjico, nakar sledi drugi kozarček, pa z meto in zelišči oplemeniten čajček, pa knajpanje, pa spavanac.

**EPP sporočilo: OZNA sve dozna, oziroma Hassan se Andreju E. Skubicu od srca zahvaljuje za ameriški leptop! Konec EPP sporočila**

Potujte z E-migratorjem! Vse drugo je šit.

Hassan se zahvaljuje Mišotu Goriupu in njegovim turistom za kulturno obnašanje. Morda mu bom pa le še kakšen WP šenkal.

Hassan mi je spet pral glavo z minami. Ko sem mu povedal, od kod prihajam, je rekel »en žur ti va murir don le dezer«. No, avgusta lani je 500 metrov od Hassanove senčke razneslo toyoto maroške geodetske službe, ki je prišla trasirat bodočo asfaltno cesto, nekaj takega. Šofer je izkrvavel, ker je med vzvratno vožnjo imel odprta vrata in mu je šrapnel odtrgal roko. Sovoznik je bil hudo ranjen.

Tista smešna luknja dober meter od betonirane zemljemerske točke je minski krater.

Še nekaj mrhovinarskih posnetkov.




Avstrija – Afrika – Portorož, bi rekel Magnifico. Ali pa Rambo Amadeus. Morda Coco Rosie ali pa Tiger Lillies. Ne, Ježek naj bo, Cinca Marinca... Odločil sem se torej nekaj udarcev usode, nekaj dihljajev velike in vsesplošne krize preživeti pri kilavi akaciji, kilometer proč od zagamanih Iraifijskih komarjev. Tako imam mir, a hkrati kompletno varnost na kvadrat (če odmislim mine), malo džoginga tja, bazen z vročo termalno vodo, čajček, tačas se ohladi pregreto telo in hlebček kruha, ki ga vsak dan speče Hassan, in džoging nazaj. Včasih skuham kosilo, včasih pride Hassan na ogled kakega filma (recimo »Tečem sam 1000 milj« ali pa »Mongolski pingpong«). Včasih potegnem en dim iz njegove maniže... Akacija je kilava, a polna spektakularnih življenjskih fenomenov.


Izgleda, da bo smučarije počasi konec, v deželo prihaja pomlad. Nedolžni listki zagamano bodeče akacije se nežno stegujejo v svet, a jojme!, tam jih že čakajo sveže izbubljene požrešne gosenice,


ki bodo klorofila božji dar nemarno požvečile, izpljunile in posrale. In ko se jim dvigne, metamorfozirale v kak odurno brenčeč in pikajoč stvor. Asfaltne ceste do Žrajfije še ne bo tako kmalu. Do nadaljnega ostaja sanatorij za redke paciente, ki lahko tu, v varnem kokončku, razmišljamo o smrti

in o življenju.

Danes sem pojedel zadnjo banano. Mmm, je bila dobra. Veter je milosten. Hvala.





HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...