Tuesday, October 25, 2011

POLSEZONSKA DOKAPITULACIJA

Nalašč in namenoma sem počakal slab mesec, da se spet ne zarečem: kot kaže smo iz najhujšega ven. Izlužene kosti in prevreto železje so deportirani dovolj daleč na sever, v cono somraka, kamor še Hadov brodar Haron nerad zahaja. Jasno, ko se je pa lepše peljati.


Tam, na stiku zasoljenih močvar in plitvin oceana, kjer je življenja samo za vzorec, si je Žival brez okolišenja ali moje asistence poiskala ustrezno družbo – hrustljavo hrbtno plavut morskega tigra. Proti črevesnim vetrovom in dobro za spolno potenco.

Resda sem jo za uvodno spodbudo dodobra počohal (žival potrebuje ljubezni) in jo, da proslavimo uspešen pobeg iz kužne civilizacije, otrebil vseh klopov in podobne zalege s posebnim hakeljčkom znamke Tom Q (aluzija na IQ?), ki so ga inspirirali mojstri inkvizicijskih aparatur. Skratka, prevrnem Žival na hrbet, da ji še s trebuha otrebim kot cepelin debele kamelje klope in se matram in matram, dokler ne ugotovim, da to niso klopi, temveč joške. Šest njih! Moški pes s šestimi joškami, mogoče osmimi, mater. Bil sem osupel. Zaradi politične konkretnosti ne bom šel v detajle, ampak sem že vedel jaz, zakaj sem takrat davno živali dal ime Marilyn (Manson), potem ko so mi bili štandartenfirerji pri Kinološki zvezi Slovenije z grožnjo mandatne kazni prepovedali, da bi ji dal ime Muc. Dobro no, Žival sem skratka dobro pocukal za vseh šest ali osem jošk, tako da je bila v kompletu potešena, jaz pa sem si privezal kalno dušo in blodne misli v kavarnici Caretta caretta, po domače Kod kornjače, kjer ne samo, da je bil šank terminalno prazen, temveč je tudi goljufivi gazda malo pretiraval z znakom »pridem takoj«, »malica«, »inventura« in take.

A na daaaljnem obzorju šest tradicionalnih jadrač, ki jim naši bratje po Kravati rečejo gajeta falkuša, spokojno drsi od rojstva v smrt. Idealen moment za aktivacijo malone pozabljene znanke refleksije z elementi jesenske otožnosti. Torej evo - če bom le imel kako besedo in da kar vnaprej sklestim ta jeremijaški suspenz: mene Afrika poleti ne vidi več (razen kak malo verjeten helikopterski Kilimanđaro ali pa kraji od Mugabeja navzdol). Vsem simpatijam in de facto svobodam in finančnim stimulacijam in bio žurom in agro kombinacijam in pričam-ti-priču legendam v brk. Ta klima - to ni niti za živet, niti za umret. Tu je napredek že to, če preživiš. V bran si moram ponoviti, da sem se že februarja letos bil zavedal problema, da sem temeljito preštudiral eskivatorske inačice in opcije in sem potem tudi ustrezno ukrepal, a žal je izpadlo preslabo, prepovršno, premalo. V zahodni Afriki poletju, ki traja vsaj tri mesece enostavno ne moreš uiti, vsaj ne povsem. Vendar na liniji z globalnim entuziazmom dandanašnjosti ne mislim naštevati muk in trpljenja, dihanja na škrge, cunjanja (se vlečeš kot krpa), hudournikov žaltavega švica, glavobolov, nenasitnega mrčesa, poraznih stranskih učinkov alkohola, iz petnih žil zadrževanih agresij in cinizmov, mlečnih oči in gluhega sluha. Raje kakor zajca iz klobuka za ta sladke potegnem tistih nekaj marginalnih, niti ne neugodnih vtisov.

Hrana je bila dobra. Posebej plodovi lokalne narave. Če si jih uspel izslediti. Kajti afričani so skromni ljudje – če jih imajo, se s tem ne bahajo, če pa jih nimajo, raje modro molčijo. Torej je bilo nujno lovski gon naše Živali prisilno prespecializirati s kur in jerebic na avokade, ananase in jalage. Pa na banane, limete in miriado divjih sadežev.

Keš ni bil nek faktor, saj ti plodovi, tam kjer rastejo, rastejo v takih količinah, da je trg zanje neobstoječ. Komu boš prodal king-sajz papajo, ko pa je glavna narodna skrb izogibanje tem neumorno padajočim vitaminskim bombam? Da dežja malih in neuglednih peulskih mangov sploh ne omenjam. Do tu vse idealno, ampak kot vemo pretiravanje s frutkom pripelje do driske, zato je bilo treba vitaminsko orgijo občasno presekati z naravnimi špehi, ogljikovimi hidrati in proteini. Tu se je že malce zapletlo: lokalni riž je bil sicer fin, boljši od uvoženega pakistanca, a je vseboval pomembno količino kamnin, ki so fatalno ogrožale načeto zobovje nezavarovanega socialnega subjekta. A najbližji znosen dentist, ne vem, recimo v Carigradu. Bio fižol je znal biti črviv, no nič hudega, zgodbo zase pa je predstavljal t.im. fonio (ni za pomešat s koprsko Fonjo) - nekakšen zdrob, zelo cenjen med avtohtonci, katerega predpriprava je silno zapletena in dolgotrajna. Ker zvite domačinke onega za prodajo v zaključni fazi rade operejo kar z detergentom OMO, da bo fonio bolj bel, se je nam lahkovernim Tomažem redno dogajalo, da smo med blaženim riganjem in spahovanjem spuščali v zrak mavrične mehurčke brez fosfatov. Dobro, vse uvoženo, predvsem tisto s Kitajske, vključno z maroškimi ponaredki sardin, je bilo izogibanja vredno. V oči je tolkla omniprezentna nizozemska čebula (prisežem, cela zahodna Afrika smrdi po nizozemski čebuli) in pa francoska moka za francoski kruh, ki domačemu ne seže niti do kolen, ampak heeej, tuja roba je kralj. V glavnem, večkrat smo bili lačni kot siti. Še posebej, ko se je izkazalo, da domačini večino prihrankov zafračkajo za razne odpisane monsantove insekticide in herbicide, ki jih potem brez rezerv in zaščite liberalno pršijo po svojih poljih. Te kar zvije, ko vidiš možaka, kako šprica DDT čez posevek, cel dan in dan na dan in to inhalira s polnimi pljuči, za nameček pa cuclja na kredit kupljene čike, ker letos bo letina garant trojna. Mimogrede, tisti plod zgoraj je sadež kruhovca, alias baobaba, kao svetega, v resnici pa najbolj trpinčenega drevesa. Primerjava z oslom je scela na mestu. Uporabi se vse: sadeže, lubje, listje, veje, korenine, vse. Zato ti pohabljenci izgledajo tako spooky simpatično in ne ker bi jih take naredila mama narava.

Tale recimo je navaden obcestni, torej skupni baobab in ima kot tak srečo, saj se ga pusti relativno na miru. Dokler se kak moron ne spomni, da potrebuje tri polena in dobrodušnega orjaka poseka. Poučna je zgodba Erythrine senegalensis. Zdravilno in nenazadnje lepo drevo (njegovo lubje), ki raste strašno počasi, je pravi balzam za hepatitična jetra. Podprti z ekspertnim vodičem torej hodimo ure in ure, do edinega preživelega primerka daleč naokrog in ko prispemo na lokacijo, nam gospodar takole mimogrede omeni, da bo drevo posekal, ker da mu dela senco! Rast povrtnin, da ne dosega zaželjene hitrosti, zdaj, ko je pri hiši še en otrok več. Manj strašna je noč brez spomina. Kariteju po drugi plati zaenkrat še dobro kaže. Em raste v neznanskih količinah, em so po trenutnih dognanjih uporabni samo plodovi. Bo pa kmalu postal še večji hit od arganovega olja, in potem se znajo stvari drugače obrniti.

Karitejevo maslo je najboljša stvar za vse dele kože, kakor tudi fenomenalen substitut kancerogenim jedilnim mastem in oljem, a ko vidiš na kakšen način ga nemarne babe v zabačenih selih pajcajo, te pa vse mine. Toda potem vidiš, kako seksapilno se končni produkt embalira,

pa si spet ves mehak, voljan in navdušeno multi-kulturen. In vzhičen celo, ko ti na tržnici hotni pogled oblizne lično prezentiran maniok.

In si ne moreš kaj, da si ne bi živo namalal doma narejenih njokov-maniokov izpod kuhalnice none Marize iz Manđanorcev pri Balah v Istri. In potem greš ves blažen in nasmejan naprej, do štanta z ličnimi kupi kola oreškov in si že skoraj misliš, da madona, pa saj tudi koka-kola morda ni tako strašno napak, ko ti lokalna dama z velikim nasmehom nazorno pokaže grozote, ki jih ta zli plod, špiči človeškim dlesnim in kaj hitro tudi zobem.

»Dihaj, dihaj, fokusiraj, fokusiraj,« sem spet sklesten na kontaminirana tla žongliral z Nikonom, medtem ko sta me oblivala hladen pot in smrtna zona. In tako to vsak dan – afriški tobogan. Odtod spoznanje, da Afrika NI vrednota sama po sebi. Potem so tu, kaj naj rečem, rudniki zlata. Tega je v Afriki kot dreka. Ne razumem, zakaj ta mehkužna kovina ne podlega zakonom inflacije. Glede na to, koliko jo spraskajo iz nedrji mame Afrike, bi do zdaj že morala biti zastonj!

Kakorkoli, zlato je blažev žegen: za pridobitev enega grama, je v dnevnem kopu potrebno predelati cca. tono rude, se pravi, če je output povprečnega rudnika 10 ton zlata letno, si lahko s pomočjo kalkulatorja izračunamo, koliko zemlje je treba prekopati in koliko jalovine leto za letom nastane samo na eni od mnogoštevilnih lokacij. V rudniku Siguiri, Gvineja, zasluži beli KV varilec 15.000 US dolarjev, plus službeni avto in hiša, domačin pa za isto delo dobi 150 evrov, brez avta in hiše. Dejanski profiti od te norije romajo v žepe pohlepnih Židov iz Južnoafriške republike in podobnih državnih entitet, profiti od diamantov pa v žepe njihovih bratov iz Antwerpna. Živimo v najboljšem od najboljših svetov. Resničen problem je sam tehnološki proces: na industrijskem nivoju (belci) se uporablja cianid, na manufakturnem nivoju (črnci) pa živo srebro. Brez tega ne gre. In potem gre vse to lepo v podtalnico in vsake toliko postane človek vendarle žejen. Še posebej v Afriki. Ampak heeeej, zato pa je za zdravje uslužbencev nadstandardno poskrbljeno:

snažne, morda za odtenek predimenzionirane bolnice (se pričakuje epidemija?), kjer celo lokalni artisti pridejo do besede. V najlepši socrealistični maniri – vse je zastonj in subvencionirano. Celo za obiskovalce uslužbencev in prijatelje od prijateljev.

Strašno pozitivna posledica rudnikov in podobne solate je bliskovito nadgrajevanje prometne infrastrukture.

Kjer si še lani udarjal in ril, lahko naenkrat švigaš kot blisk, če le imaš jajca za srečevanje s tulečimi schlepperji, polnimi »tehničnih« tekočin in plinov.

Malo iz koncepta tolčejo redke opozorilne table,

sicer pa se tudi brez njih človek hitro navadi vizirati vsako lužo z določeno mero zdrave skepse.

Kaj so tisti črni flekci v vodi? Ciagnolij? Živosrebrov fulminat? Zametki umazane bombe? Ma ja no, saj mi niti ni do tega, da bi močil opanke. Tudi nafte še ni zmanjkalo. In itak, oj le naprej, novim špasom v objem.


Pragmatični Švabi bi rekli: Zehn Tonnen Gold auf der Strecke geblieben, Kosovel pa, da je to en navaden drek. No ja, notri je gotovo kaka nevredna šara. Bulerji ali kopačke za zaposlene. Tudi drugače šport tu ni ravno čislan. Posebej tehnične discipline so zapostavljene. Enako znanost in umetnost. Dame pa ... ojej. Takoj ko zapustiš cono arabskega vpliva je absurdna šega, da debelejša kot je ženska, lepša je, sicer adijo, toda ojej. Mlade in stare zanima edino, samo in izključno denar. To je sicer svetovni fenomen, a v zahodni Afriki dobesedno boksa v oči. Mladenke znajo biti strašansko mične in gracilne in okularni flirt je res hot - bliskanje beločnic in navihani pogledi izpod obrvi, a ko se kot od starogrških siren pritegnjen mornar ponižno približaš, tvoj zdravo neminovno požanje suhoparni combien (koliko?), ali kaj takega. Kaj pa soliden stas, visoko čelo, sokolji pogled in izrazit nos? Ali pa inteligenca, načitanost, dobrota duše celo? Ma kaki, donne moi argent tubabu ali pa marš curik v tvoj Allemand (Nemčijo). Me mnogokrat prime, da bi se jim užaljen začel spakovati. Pa se brzdam. Bonton je bonton.

(za Iztoka, Gogija, Metoda, Evgena, miličnika Vitota in vse tiste gospe, ki čemijo v temini spomina... specialna zahvala Sašotu Turku za gumo + zračnico, hvala)

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...