Se pardoniram za dolg molk – malo je bila hromeča praznina, nastala z evikcijo dragega v loge domaće, malo je bil hromeč skok v njegove izpraznjene šolne. Čeprav moram priznati, da mi odkar je moj delta samec z napako vzel slovo, dogaja resno in nonstop:
Najprej sem besna kot ris neusmiljeno zbila Kamelo Anderson v prah in pepel. Niti njena Obalna straža ji ni mogla pomagati. Še vsa krvava in temu primerno našpičena sem mimo Alkatraza s trajektom odplula na Angel island, v pomirjujoči objem gigantskih kalifornijskih Redwood dreves.
Balzam za dušo in uganka za možgančke: baje, da so Redwood drevesa negorljiva. Je lepo pisalo na informacijski tabli, poleg podatka, da so to najvišja drevesa na svetu. Mimo je pritekel hermafrodit v fluorescentnih pajkicah, s čelado (sic!) na glavi in mi z astro nasmehom strašno prijazno voščil:
“Hi, fantastic weather, how are you doing on this beautiful day?”
Zajela sem sapo, da mu orišem bistvene točke moje strašno komplicirane, a vendar lepe usode, a hermafrodit je že izginil kot kafra. Nekako me vsi zapuščajo zadnje čase in lomijo moje veliko afriško srce. Da bol malo omilim, sem se zatekla v nedrja starodavne krčme z lepim ameriškim imenom Wladimir’s. Wladimir je bil Čeh, imel rad gosto češko pivo in konje. In čeprav je že pokojni, ljudje še vedno radi zahajajo k njemu. Zelo komunikativni in zgovorni ljudje. Tako sem prišla v stik z Donom Fischerjem, lastnikom tvrdk Banana republic, GAP in Old navy, poleg ostalega. In velikim ljubiteljem umetnosti. Stik je bil indirekten, saj je tudi Don Fischer že pokojni, a njegovo đazno posestvo še stoji.
In drenj na milijone zelembačev vrednih kipov na njem.
In francoski vrtnar še vedno manikira gredice in zelenice in dirigira četici mehiških migrantov, ki s specialnimi orodji in vozili izpihavajo, sesajo, grabijo in odvažajo odpadlo listje. Sin papeles, poco dinero.
Bobnaj, bobnaj, levoroki zeko.
