Monday, February 23, 2009

MILIČNIK VITO

Tretja in zadnja skupina sezone je bil miličnik Vito.

»Uf, a zdaj bom pa še kapse moral vlačit s sabo, samo zato, da sem lahko tam, kjer itak nič ni, sem tako nizko padel,« se je v meni promptno oglasil stari predsodkar, ko me je dohitela srečna novica. Miličnika Vita je kot skupino kvalificiral liberalen stas, huda zgovornost in tone prtljage pod katero je ubogi Fatman, kljub novim fedrom kar klecnil. Ja, tretja skupina je imela užiti čare Sahare kar z  Fatmanom. Itak sem bil namenjen tja dol, pa sem še Vitota pokasiral, je bila računica. Ali račun brez krmarja. Komaj sem v silnem mrazu namreč dobro krenil, mi je na avtogrillu Fratta počila osovina menjalnika. Orson je kujavo občemel v bizarni pozi, mene pa je čakalo pet dni sibirske kalvarije. No, s pomočjo Desert Soula, Etienna, Žorža, Evgena in Jožata se je vse srečno končalo, Vito pa je pokasiral prvih deset točk, ko je širokogrudno pokazal razumevanje, in med petdnevnim čakanjem v Marakešu stoično prenašal napade tamkajšnjih trgovskih krvolokov. Dobričina, ni kaj.

Ko sem v Hbalijevi garaži opravil servisno rutino in pretovoril robo, sva z Vitom nemudoma krenila naravnost na jug. Po najkrajši poti čez Atlas, ki nama je dal popra z mrazom in snegom. Dan po vmesnem postanku v vedno simpatičnem Tiznitu sva bila že spet v Assi, na vratih prave Sahare. Noja, puščava je mestoma resno konkurirala irskim livadam. Letos so bile padavine v Magrebu izjemno obilne, odnašalo je cele vasi. In še jih odnaša. Nama ni bilo hudega, dasiravno se je Vito obregnil, da bodo spremembe zemeljskega klimakterija mnogo, mnogo glomaznejše od tistega, kar nam prodajajo. Sociala je spočetka vsled značajskih razlik nekoliko šepala, a hočeš nočeš sem v Vitu vsak dan odkrival nove karakteristike pravega carja. Kuhinja je štimala BP, vzdrževanje muhastega Orsona je teklo kot našmirano, lesa je bilo dovolj in litijski sadjevec se je radostno dričal po žrelu. Ker sva bila sama in je bil Vito opremljen s kopico daril in impozantno količino parfumčkov (hvala anonimni darovalki), so se kvalitetni obiski kar vrstili. Kot bi bila neka telepatija v igri, so se nama odpirali zastori hajm.

Med prvim obiskom sva se na primer naučila izgovarjati specialno besedo rubruba, ki označuje vrsto divje – naj ne preseneča, če redke – puščavske solate. Alah je večji od Tkačenka ali Air Jordana.

Pri poslednjem počivališču razvpitega marabuja (svetnika),

katerega notranjost je razkrila atipičen sarkofag imenovanega in pa kompleten pribor za pogostitev večje skupine lakotnih romarjev (praksa je, da se pokonzumirana živila ob prvi priložnosti nadomesti z novimi),

sva se imela priložnost ufurati v tuareški pregovor »aman iman« (voda je lajf), al pa tudi ne.

Ob zori naslednjega dne sem lovsko razpoložen šaril naokrog in nenada zahiperventiliral kot borzni mešetar, ko akcije in opcije odpizdijo v nebo. Odkril sem namreč skrivnosten krater in misteriozne delce kovine, na katere se je veselo limal magnet. Evo me spet v ligi bogatašev, majkumu, sem ubrzano zbiral raztreščene drobce vesoljskega telesa, ki mu rečemo meteorit.

»Jok kolega, to je topovska granata,« je bil ležerno strokoven miličnik Vito. Miličnik zato, ker je stare šole organ, ki je dal skozi JLA in spodobno šolanje v Tacnu, tako da mi je z levo razložil rokovanje s kalašnikovko in ostalimi pripomočki za nacionalno in internacionalno sporazumevanje. Bogatejši za izkušnjo, sem vestno zložil fete vsemirskega telesa, da bodo še drugi imeli kaj od tega

in pognal v smeri Smare. Bilo je ludo i nezaboravno.


Deloma celo adrenalinsko, čeprav tega ni bilo v programu. Še posebej na prvem resnem slanem jezeru, ki se mu v mednarodni arabščini reče sebha (z zlobno pogrkanim »gh«). Najprej sva se privoščljivo režala:

pa kateri moron se ti gre na popolnoma ravni površini tako butasto raztakalikati! Kakopak, drkač s famozne ekspedicije Budimpešta – Bamako, udeležence katere sva že imela čast opazovati med streljanjem novoletnih raket v spokojno nebo, venomer srečevala razčefukane vrečke njihovih smeti, pa neskončno procesijo plastenk Lidl-vode (v Sahari je treba veliko piti!), pa konzerve vseh vrst in seveda množico piksen pira iz Hoferja. Modeli drkajo čez Saharo, nomadom pulverizirajo in mršijo piste, kot upokojenci v Šparu zbirajo nekakšne točke, lomijo fedre in kar je še takega in puščajo za sabo epski švajneraj samo zato, da bi se potem lahko junačili pred mamo in nadomestno mamo. True Paris-Dakar spirit for just a fraction of cost!

Hunska kri.

Ciao mamma!


Serbus ata.

Da ne bo vse negativno: nabrala sva precej koristne galanterije za Orsona, nekaj memorabilije in kilo bonbonov. Celo en čik se je našel zame, ki ravno ponehujem s kajenjem.

Na robu sebhe je prišel na vrsto omenjeni adrenalin.

Tista temna lisa sredi slike simbolizira nou-gou področje. Ker ni bilo druge poti, sem plaho stestiral teren, nato pa pogazil plin in urgentno poklical srečno zvezdo. Na srečo je bila ravno ledik in fraj, a je Orson nekaj 100 m kasneje vseeno izgledal takole:

Sebha šejtana – če svinjarijo srečno prebrodiš, jo je treba čimprej sprati s podvozja, saj je naphana z zelo agresivnimi solmi, oziroma koloidi, nekateri strokovnjaki pa menijo, da celo z al Kaloidi. V Smari sva se ustavila pri znancu mehaniku, da malo poklepetamo, pa da jaz Vitu nakažem, kakšne vse hude zveze obvladam v najbolj odročnih krajih . Izkazalo se je, da je bil najin prvi gostitelj mehanikov brat in da smo tudi sicer ves čas srečevali pripadnike družine Bleila, jaz pa sem špilal na kul in se nasmihal kot mona Liza. Prenočila sva kar na bencinski. Za kontrast pred potopitvijo v neskončna prostranstva,

ki so bila na poti, ki sem jo tokrat seštrikal, prepredena s spooky spooky brejimi sebhami.



Sebha Amasin, Wih Agag, sebhi Aryd in Aridal – spotakularno, zelo mehko in spokojno. In tam, sredi najhujše jebe, je Vito kot absolutno prvi Slovenec, če ne kar bledoličnik nasploh, peš prekoračil zloglasni erg Afrafir. Opremljen z rezervnim đipiesom je pri tem nedvomno postavil svetovni rekord, saj je bil na drugi strani hitreje kot jaz s terenskim vozilom, ki sem moral sicer malo naokrog, a ustavljal se nisem ravno zato, da digitalno ovekovečim zgodovinski triumf prvega sonarodnjaka nad mortalnim peščenim prostranstvom. Ker Vito tekel vehementno ni, je obveljalo, da je njegova lagano sportska šetka hitrejša od najhitrejše gazele. Vsa čast in slava forever! Zdaj že prekaljena puščavska lisjaka, sva kot za šalo dvakrat prečkala ožino med dvema sebhama in naletela na zanimiv vodnjak,

ki je markiral začetek nove serije obiskov,

z izvrstno hrano (sveža jetrca v trebušni mreni, rebrca na lešo ali pa maslo iz kameljega mleka recimo), obilico blagovne menjave

in presenetljivo ekskurzijo do dveh polj rži sredi bele puščave. Presenečal je tudi Vito z izvrstnim poznavanjem saharske flore, oziroma flore nasploh. Poleg rastline, ki gre z duhom časa,

mi je pokazal čisto pravo rukolo, prav enako tisti naši, samo malce bolj ljuto, ki sem jo poslej redno zvečil v smislu vitaminskega apgrejdanja uma. Za nagrado je Vito dobil obvezen postanek v toplicah pri Hassanu,

rundo bonus maksimus obiskov

in slednjič bik gejm sport fišing v Atlantiku.

Oddolžil se mi je z brezmejno potrpežljivostjo, ko mi satan ni dal, da ne bi docela brezveze in do amena zaglibil v benigni sebhi pri Buždurju.

Dobro pustimo zdaj to debilano, ipak sem jaz avtor in kot tak vsaj na tej virtualni lokaciji komandant Stane.

Vito me je šmrc, šmrc zapustil v Laayounu in srečno prispel domov, dasiravno so ga v Mara-kešu še enkrat pošteno oželi. Jaz pa melanholično brcam prašne bilke spomina. Pri subtilnem pijanduri Aliju, ki je Alfiu iz Kopra popil vse zaloge, ki mu jih je ta za kratek čas, do vrnitve iz Dakarja zaupal v varstvo. V krajšem času, kot si je Alfio predstavljal, je Ali izsušil flaškon vina Alfiovega očeta, plastenko grappe, dva viskija in eno vodko. Alfio je predsednik CCS in že leta s predelano diano potuje v Afriko. Tokrat je bil z njim upokojeni strojevodja Branko, ki je skeptičen glede kreposti tukajšnjega življa in ki je pribil, da vlak Nouadhibou – Zouerate že ni najdaljši na svetu in kakšnih da 210 tisoč ton, dej ga no srat.

On bo že vedel.

Vitu pa kapo dol.

Nigde nema bolje od naše policije.

PS

V imenu srečnih prejemnic in prejemnikov bi se od srca zahvalil Urši Taman, Tanji Anastovski, Piji Zbodljaj, Sari Junaček, Neži Malečkar z ekipo MK, Jadralki Ljubičić in Suši Jovanović za čudovita darila ter seveda Nataši Selec iz Mevže pri koritu za sibirske skafandre.

HOTEL MIRU

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni t...