Monday, July 28, 2008

SOBA Z RAZGLEDOM

(Starogradnja, 10 kvadratov, cena 600 jevrčkov na kvadrat, lokacija tuintam)

Bilo je pred leti na Atlasu: vsi, ki sem jih srečal so opevali Imilchil, jaz pa sem se zaklel, da ravno zato tja moja noga ne stopi.

No, naj vas najprej vse lepo pozdravim. Iz Imilchila. Pozdravil bi seveda tudi in predvsem tiste, ki so me merodajno bodrili, ko je ideja E-migratorja postajala mesni burek. Torej generalne pokrovitelje – pomladne sranke, ki bodo kmalu dočakale svojo jesen, če je le bog v nebesih. Lahko tudi brez njega. Nakar dobimo denimo Sranko 1. Novembra, ali pa še raje Sranko 29. Novembra ali pa Hellouin Sranko ali pa Hu-givs-a-šit Sranko. Dobro so nas vsi skupaj nafopali v glavo: medtem ko se fuzbalistično prerekamo, katera sranka ima bolj prav in zakaj, ima folk po 360 (tristošestdeset) jevrčkov plače za osem in več ur dela vsak dan, razen ob svetkih, ki so namenjeni molži pri farjih, molži pred brakomatom in fračkanju omenjenih 360 jevrčkov v nakupovalnih župniščih. Mnogi še tega nimajo, to so nezaposleni. Mnoge so administrativno črtali z liste nezaposlenih. Mnoge so črtali v kompletu. Beograjsko zatiranje marljivih Zlovenčkov, to so zdaj samo še pobožne sanje. Zakaj bi nas drugi, če se lahko sami? In to pet do desetkrat bolje. Slekli so nam gate, vtaknili prst v rit, drugega pa v oko, mi se pa kregamo kdo je lepši: Barby Pohar ali Herr Nosonja. Če že kaj, so potrebne radikalne spremembe, ne pa pudrček v oči. Za začetek Univerzalni temeljni dohodek, na kratko UTD. Sedemsto petdeset jevrčkov za vsakega homo sapiensa rojenega na ozemlju R Zlovenije, vsak mesec, od rojstva do smrti. Tudi za klerofašistično, liberalnokapitalistično, hlapčevskopolitikantsko bagro. Tačas ko meditira v osami korekcijske institucije Stiški klošter. Bagro bi mi, ljudstvo morali strpati recimo k Uršulinkam ali pa Frančiškanom in odšpilati turški pasijon. Turki so v deželi že. Malo morgen. Nam zadošča, če je sosed še za numerco bolj v kurcu kot mi. Pa da kitajska plastika laufa. Pa da Slavuj Žužek mlati svoje otrobe for tu d advanst juzers. Ostali si lahko preberejo Svena Lindqvista Terro nullius, Založba Sanje, katere večno tarnajoči lastnik vlaga v fensi poslovne prostore, avtorje, prevajalce in ostale neposredne proizvajalce pa futra z otrobi ekonomske krize, recesije, zategovanja pasu (znamke D&G).

Hvala bogu, da sem spet pri čefurjih, pa magari v Imilchilu.



Ne vem, zakaj se taki pokrajini reče biblična. Obstaja možnost, da se človeku prišajna virdžinjesa Marija v tigrastih tongicah in z roza rimljansko čelado? Kakorkoli, na 2500 metrih čakam Marijo. Čez dan je vroče in suho kot poper, da koža na dlaneh in stopalih skomina. Ponoči je prav fletno mraz, da si človek za hip (le za hip) zaželi volnenih štunfov in trenja orehov na krušni peči pod Peco. Pacota sem po turistično preplavljenih Cascades d'Ouzoud (Arabci ne marajo psov, še posebej ne na počitnicah, ko je cela familja na broju) končno spustil s ketne, pa zdaj preganja medvede in strelja kozle po okoliških hribih. Jutri bo treba malo obžagati en prahrast, ki nemarno uzurpira zračni prostor nad oker rdečim kolovozom ali pa v rikverc odguziti kak kilometer nazaj v hrib, do malo širšega kolovza. In spet pade na pamet Tomaž Humar, ko v steni Lhotseja, če se ne motim, čaka na pakistanski helikopter. Vratolomna pista naravnost čez rebra štiritisočaka Ighil M'Goun je žal nou gou. Je Fatman previsok, še toyotke redno obdrajsajo streho. Če je kolovoz preveč nagnjen, spustiš tlak iz gum na notranji strani (moj iz-um). Pri Fatmanu se to kar pozna.

Hasta mañana.

Aja, in v Imilchilu niti slučajno še nisem.